Za živo mejo …

Minulo leto je med drugim zaznamovala štirideseta obletnica rojstva punka pod Slovenci. Samo na sebi čisto fino in fajn, a gotovo ste opazili, da se ob obujanju spominov na ta dejstva v diskurz vedno znova pritakne floskula, češ da je koncert Pankrtov na Gimnaziji Moste 18. oktobra 1977 pomenil »prvi punk koncert za železno zaveso«. Njihov album Dolgcajt naj bi bil tako po analogiji prvi pravi punk album za železno zaveso (rivalstvo s Parafi okoli primata glede prvega koncerta in  Prljavci glede prvega albuma na tem mestu glede argumentacije, ki sledi, ne igra vloge). Takšne izjave bi lahko izpadle popolnoma neškodljive in celo zabavne, če bi prihajale le iz ust protagonistov gibanja (in njihovih PR služb), ki imajo do tovrstne samohvale legitimno pravico in jo od njih celo  na tihem pričakujemo, saj vemo, da je že Levstik v svojem najznamenitejšem besedilu zapisal, da »tu med nami, če kdo kakega slepca ali belouško ubije, še ne ve, na kateri grm bi jo obesil, da bi jo videlo več ljudi«.

No, vse skupaj pa postane nekoliko iritirajoče, ko začnejo trditev reproducirati tudi glasbeni publicisti in kritiki, torej ljudje, ki o glasbi in z njo povezanih družbenih gibanjih razmišljajo in pišejo. Takrat se nemalokrat počutim, kot da je zgodovinska shizofrenija ali vsaj faktografska demenca del nacionalnega karakterja. Pri omenjeni trditvi o »prvem punk koncertu« me namreč zmoti drugi del te sintagme, tj. »za železno zaveso«, kjer gre za čisto nepotrebno mitologiziranje. Pa saj vendarle vemo, kako Slovenci ob različnih prilikah na vse pretege hitimo vsaj malo zainteresiranim tujcem dopovedovat, da Jugoslavija nikoli, ampak res nikoli ni bila del Varšavskega pakta in s tem vzhodnega bloka ter da je bil jugoslovanski pasoš v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja najboljši potni list na svetu, saj je menda edini omogočal potovanja po celem svetu. Ker smo bili pač »cvet neuvrščenih«. No, a ko se pojavi prilika za izpostavljanje lastnih disidentskih junaštev, se naenkrat slika diametralno spremeni in na naši zahodni meji naenkrat zraste jekleni zid, ki jugoslovansko družbo pahne naravnost v smrdeči gobec in krvave šape Leonida Brežnjeva. Nekonsistentno. In predvsem kratko malo neresnično. To sicer ni mesto za špekuliranje o tem, koliko denarja so zmetale ZDA v Jugoslavijo in njeno armado, da so jo usposobile za bolj proti »stalinizmu« in ZSSR preprečile vstop v sredozemski bazen, in kaj je moral jugoslovanski režim ponuditi v zameno. O tem razglabljajo zgodovinarji na primernejših mestih. Za tole pisanje je pomembno le, da je železna zavesa bila dejstvo, a za nekatere druge družbe in njihove zgodbe, nekoliko bolj žalostne od naše … (Vse dokler ni v devetdesetih prišlo do tragedije, jasno.)

No, vse skupaj pa postane nekoliko iritirajoče, ko začnejo trditev reproducirati tudi glasbeni publicisti in kritiki, torej ljudje, ki o glasbi in z njo povezanih družbenih gibanjih razmišljajo in pišejo. Takrat se nemalokrat počutim, kot da je zgodovinska shizofrenija ali vsaj faktografska demenca del nacionalnega karakterja. Pri omenjeni trditvi o »prvem punk koncertu« me namreč zmoti drugi del te sintagme, tj. »za železno zaveso«, kjer gre za čisto nepotrebno mitologiziranje.

Primer: lansko leto je zaznamovala še ena štiridesetletnica, in sicer obletnica nastanka češkoslovaške državljanske iniciative za spoštovanje človekovih pravic, poimenovane Listina 77 (Charta 77), katere prvopodpisani je bil znani češki filozof in disident Jan Patočka (ki je istega leta zaradi brutalnosti policijskih zaslišanj tudi umrl) in katere soavtor je bil tudi pri nas dobro znani Václav Havel. Pustimo sedaj vnemar, kaj točno so avtorji, podpisniki in simpatizerji hoteli s svojim delovanjem doseči, kajti za našo zgodbo je pomembnejše, kako je do Listine 77 sploh prišlo. Leto poprej, torej 1976., se je Husákov režim v ČSSR odločil še bolj zategniti uzde in med drugim disciplinirati tudi nekoliko bolj sproščeno mladino. Posledica te odločitve je bila, da je nekaj muzikantov iz skupine The Plastic People of the Universe in njihovega kroga končalo za zapahi z dodeljenimi kaznimi med 8 in 18 meseci zapora, nekatere so izgnali iz države, ideolog oziroma umetniški vodja skupine Ivan Martin Jirous, imenovan tudi Magor (kar bi v prevodu pomenilo nekaj takega kot Norec ali Psiho), pa je za rešetkami s krajšimi prekinitvami preživel skorajda celo desetletje. In zakaj? Ker so igrali rokenrol. In sploh ne politično angažiranega, da ne bo pomote (tega so se lotili šele kasneje, ko so se vrnili iz aresta), prej takšnega kvantaške sorte – o veliko alkohola in nekaj seksa. Poleg tega so Plastiki ob aretaciji igrali v bistvu na privatni zabavi, saj drugje niti niso mogli. Kajti v ČSSR so (po zatrtju praške pomladi) lahko javno igrale le popularnoglasbene skupine, ki so v ta namen opravile strokovni (tj. glasbeno-obrtniški) in ideološki preizkus pred posebno okrajno komisijo. Ostali muzike kratko malo niso smeli zganjati. Oziroma naj je ne bi. Če so jo, so sledile drakonske kazni, podobne opisani zgoraj. Ker se je ob nesmiselnosti procesa proti Plastikom razgalila vsa neumnost in krutost tedanjega češkoslovaškega režima, je to hkrati pomenilo tisto končno kapljo čez rob potrpljenja in samozatajevanja češke (in slovaške) intelektualno disidentske srenje, ki je udarce po svojih plečih trpela, ob brezveznem maltretiranju nedolžne mladeži pa se je končno zganila. Tako se je z Listino 77 pred štirimi desetletji začel organiziran, sistematičen, pogojno rečeno celo institucionaliziran boj za demokratizacijo »srca Evrope«, ki je v končni fazi pripeljal do žametne revolucije. A ta boj je trajal še 12 let, in v tem času (oz. nekje do sredine osemdesetih let, ko je železni prijem začel nekoliko popuščati) bendi brez omenjenega uradnega dovoljenja pač niso javno nastopali (še najmanj po kakih vzgojno-izobraževalnih ustanovah! – če se spomnimo na uvodoma omenjeni nastopni koncert Pankrtov na moščanski gimnaziji) in tovrstni bendi so o izdaji lastne plošče (in to pri državni založbi! – če se navežemo na omenjeni Dolgcajt in na praktično vso kanonizirano diskografijo YU-novega vala, ki je sledila) lahko le sanjali. Če vzamemo ponovno primer Plastikov, je njihova prva plošča Egon Bondy's Happy Hearts Club Banned, ki so jo skrivoma posneli v amaterskih razmerah (drugače ni šlo) že leta 1974, izšla šele štiri leta kasneje – pa seveda ne na Češkem, temveč v Franciji, kamor so njihovi simpatizerji pretihotapili trakove. Plošče češkoslovaških podtalnih bendov so v železnih časih torej izhajale na drugi strani železne zavese (Francija, Švedska, Kanada itd.) s pomočjo disidentske diaspore, a ti procesi so bili zaradi vseh nevarnosti dolgotrajni in zamik – kot opisano – mimogrede nekajleten. Kar se tiče pretoka estetskih vplivov in sledenja glasbenih žanrov mednarodnim tokovom, pa nikakor ni šlo za neprodušni svet, saj je lokalna rockovska publika kljub vsem težavam vztrajno sledila dogajanju v svetu. Na Češkem (Praga, Brno) je imela alternativna kultura namreč še od časov razcveta nadrealizma dalje močne korenine; urbana mitologija tako vehementno zatrjuje, da je bil bend The Velvet Underground konec šestdesetih gotovo bolj poznan in popularen v Pragi kot v New Yorku. Tudi vpliv Franka Zappe na češko kulturo je pregovoren (hehe, gotovo poznate anekdoto, kako je Havel kot prvi demokratično izvoljeni predsednik postkomunistične Češkoslovaške Zappi dodelil nekoliko nejasno definirano pozicijo svetovalca na češkoslovaškem ministrstvu za kulturo).

Kakorkoli, če se vrnemo k naši temi, tudi punk in predvsem novi val nista bila neznanki v češkem podtalju, kjer je močno brbotalo (za enega najznamenitejših čeških alternativnih bendov, Extempore, je izpričano, da je že leta 1978 nastopil, tajno kakopak, z izrecno novovalovskim programom). A kot rečeno, tovrstna dejavnost je bila nevarno početje – za to se je zapiralo, pretepalo, izganjalo iz države, odpuščalo z delovnih mest, izključevalo iz šol, skratka sistematično maltretiralo na raznovrstne  načine. Koncerte se je mesece načrtovalo na skrivaj, odvijali so se v raznih zakotnih samotah, obiskovalci pa so zgolj po ustnem prenosu informacij za lokacijo koncerta izvedeli šele neposredno pred začetkom dogodka, da bi se tako preprečilo uhajanje informacij, kajti ušesa ovaduhov so bila povsod. Kako zavzeto se je njihova služba državne varnosti StB (nekakšen ekvivalent naše Udbe ali še bolj sovjetskega KGB-ja) zadeve lotila, si lahko preberete v knjigi Špicelj Petra Placáka, ki je prevedena v slovenščino.

Moja poanta je torej zelo enostavna: ker je del pesniških tropov in figur tudi pretiravanje (hiperbola), je seveda povsem v redu, smelo in na mestu, da Pero zakriči svojo Za železno zaveso (in da ne bo pomote ali sprenevedanja: oktobra na Stožicah sem prav veselo tulil v isti rog z njim in ostalimi tisoči), da pa se v glasbeni kritiki in publicistiki tovrstne izjave pesniške svobode jemlje kot zgodovinska dejstva, pa je neresno. Mimogrede ob tem umanjka tudi nekaj pietete do vseh tistih, ki niso bili manj razgledani, manj talentirani ali manj drzni – le pogoje so imeli, no, ja, precej bolj zajebane. Za razliko od babušk in babičk, naše babice v resnici pač niso pulile pese, korenja in zelja za železno zaveso¹, temveč prej za nekakšno živo mejo, bolj bodljikave sorte nemara, a vendarle dovolj porozno …

1. Pa bodimo natančni: politično konotacijo izraza »železna zavesa« naj bi dokončno uveljavil Winston Churchill leta 1946, ko je Jugoslavija sicer še sodila pod vplivni krog ZSSR, a je že dve leti kasneje prišlo do razhoda med Stalinom in KPJ, kar je pomenilo dokončno oddaljitev Jugoslavije od vzhodnega bloka, zvezanega z Varšavskim sporazumom o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči šele leta 1955. Torej lahko zgolj pogojno trdimo, da je bila Jugoslavija za železno zaveso dobri dve leti; a to na vse zgoraj povedano in za čas ki ga obravnavamo (70. in 80. leta 20. stoletja) nima nikakršnega vpliva.