Zadnji, ki ostanejo

Intro, tretji album skupine Kontradikshn, prinaša vsaj dve novosti: besedila so vseskozi slovenska in ob promocijski akciji je trio, malo za šalo in malo zares, lansiral svojo lastno kripto valuto. Toda najprej glasba tria, ki ji je doslej uspevalo gojiti samosvojo verzijo križanca med punkrockovskimi nastavitvami in elektronsko turbulenco. Če je studijski predhodnik Ahead of Ourselves deloval kot nostalgični hommage preteklosti na precepu Nine Inch Nails in Front 242, pa se novi album zvočno socializira v konkretnem koraku naprej. K temu vsekakor pripomorejo slovenska besedila, ki skozi liriko ponotranjijo tako vlogo posameznika kot družbe. Album Intro je najboljša diskografska zgodba skupine Kontradikshn, ki se je v vrtincu slovenskega besedila povzdignila na piedestal punkrockovskega elektro šoka pri nas in širše.

Že v uvodni skladbi Peljemo, ki jo potencira distorzirani zvočni marš, nam brežiški fantje zagotavljajo, da jih nič ne more ustaviti na poti poguma, vztrajnosti in želje, da stvari premaknejo naprej. V času, ko se krhajo ustaljene norme in pravila, je še kako spodbudno slišati besede »mi smo ta zadnji, ki ostanemo«. V skladbi Vem pa smo že priča introvertiranemu premisleku vsakogar izmed nas, ki se vrtinči v čustvovanju in se nikakor ne znajde v konfuziji lastne vloge v zvezi ali v družbeni navezi. Zato fantje dokaj razumsko ugotavljajo, da »morala pade brez pravega pomena«. Seveda ne gre za moraliziranje, ampak za zelo iskreno pojmovanje izgubljenosti posameznika v novi nuklearni družbi, radioaktivnosti katere ne čutimo le na vsakem koraku, ampak vsako minuto in uro. Logični zvočno-lirični scenosled je Puščava, kjer Kontradikshn v minimalističnih odtenkih sivo-rumene intonacije zareže v bistvo bližnje prihodnosti. Pri tem nas trio nihilistično opozarja, da »to nič novega ni / človeštvo zgleda od nekdaj v temi sedi«. Četudi se na trenutke zazdi, da Kontradikshn pretresa aktualno problematiko iz svojega lokalnega nuklearnega okolja, ki ob krškem pogonu izzveni dokaj pristno, se skozi skladbo Izi lajf nanizajo prispodobe iz širšega urbanega konteksta. Morda je ravno slednja skladba tista ultimativno generacijska himna, ki bruha jezo in ogenj izgubljene mladine. Tudi v aranžmajskem pogledu Izi lajf deluje najbolj analogno uporniško, saj opisuje stanje duha dislociranega čustva in asfaltne nasilniške metodologije, ki opisuje obup obupa. 

Album Intro je najboljša diskografska zgodba skupine Kontradikshn, ki se je v vrtincu slovenskega besedila (Večna, Vesolje posodil kolegu, Ti si moral) povzdignila na piedestal punkrockovskega elektro šoka pri nas in širše.