Zaprašene inspiracije

Lying Cobra, šesti studijski album vokalno inštrumentalnega kolektiva Moveknowledgement, preseneča z ležerno drznostjo tako v produkciji kot tudi srčiki lirične note. Priča smo sodobni projekciji psihedelično avantgardne preteklosti, ki vselej predstavlja neizčrpen vir glasbenega navdiha. Skupino je v vseh letih skupnega udejstvovanja krasil prefinjen, pester in sila nekonvencionalen čut za skladateljevanje, in sicer predvsem zaradi skupinske kombinatorike glasbeno razgledanega posameznega člana, ki v svojih ustvarjalnih procesih vedno ubere pravo pot za uresničitev idejnih zasnov. Tudi ko se nam je zazdelo, da skupino pooseblja frontman Miha Blažič aka N'toko, se nismo mogli otresti občutka o glasbeni avizi, spremljavi, ozadju, kar je pripomoglo k ustoličenju skupine Moveknowledgement kot enega najbolj reprezentativnih imen sodobnih glasbenih žanrov. Lahko bi rekli nadžanrov, ki so v režiji te skupine razširjali obzorja znotraj sozvočja, ki svoje korenine vlečejo iz reggaeja, postpunka, funka, duba, hip hopa pa vse do elektronike in rocka. Skozi scenosled albumov Sun Sun (2003), Ant People (2005), Listen to Nebukadnezar (2007), Pump Down!!! (2011), See (2014) smo bili vselej priča univerzalnemu glasbenemu izročilu, ki je ohranjal zvočno izvirnost in vsesplošno poetsko pravičnost. Ob Moveknowledgementu smo lahko poplesovali in razmišljali.  Že ob bežnem poslušanju je razvidno, da so v Moveknowledgementu svoj zvok brusili ob psihedelični transcedentni osnovi, da bi novodobni retro zvok zgladili do svojske prepoznavnosti. Že z uvodno skladbo See You Later stopimo v območje veščega prepletanja analognega in digitalnega, ki z vsakim gradnikom nanešenih zvočnih masivov še stopnjuje poslušalčevo pozornost in radovednost.

Na tak način je treba pristopiti tudi zadnjem albumu skupine, Lying Cobra, ki poslušalcu ponuja popolnoma novo glasbeno izkušnjo, a še vedno v okvirih navdihujočega inštrumentarija, ki ga spretno krmarijo Dejan Slak, David Cvelbar, Uroš Weinberger in Miha Šajina. Tokrat brez N'toka, kar je bil vsekakor izziv, a nikakor ne nepremostljiva težava. Album se posluša in razbira kot novo poglavje v bogati ustvarjalni dobi skupine, ki nikoli ne razočara. 

Že ob bežnem poslušanju je razvidno, da so v Moveknowledgementu svoj zvok brusili ob psihedelični transcedentni osnovi, da bi novodobni retro zvok zgladili do svojske prepoznavnosti. Že z uvodno skladbo See You Later stopimo v območje veščega prepletanja analognega in digitalnega, ki z vsakim gradnikom nanešenih zvočnih masivov še stopnjuje poslušalčevo pozornost in radovednost. Slednjo poteši že naslednja skladba, My Left Foot, ki nas kot krautrockovska miniatura zvabi na plesišče, kjer smo ritmično usklajeni z minimalističnim notnim zapisom in prepričljivo udarnim besedilom: »Dancing, dancing / We love this band.« Naslovna Lying Cobra nas zasuče v zasanjano indie območje, kjer se shoegazerska ornamentika stopi v sintetizatorskem vzdušju nekega preteklega časa. Nič manj nostalgično ne zveni skladba Pagan Ways, ki nam odkrije tančico zaprašenega psihedeličnega navdiha, ki so ga v skupini zbrusili do mojstrskega glasbenega remek dela. Četudi so poetsko usklajeni z zvočno sliko, so uspeli nevsiljivo podati tematske sklope kot integralne dele zgodbe. To je najočitnejše v Golden Glaze, ki nas s svojim retro slogom spomni na pionirska rockovska raziskovanja v podajanju besedil z ambientalnim aranžmajem. Toda že v nadaljevanju se s skladbo Lost In Sound vnovič znajdemo v novem okolju, ki ga odreja reverberirano vzdušje, nekje na pol poti med Frankom Zappo in Talking Heads. Seveda, gre za slišni mejnik, ki se mi je preblisnil, in nikakor ne za primerjalno žanrsko enoto. Kajti ko že mislimo, da so nam fantje razkrili vse, nas preseneti razigrana improvizacija Beastie, ki se sliši kot nekakšna impregnirana funky vožnja po mestu neonskih luči. Pripelje nas do zadnje vokalne skladbe, ki nosi naslov Strange Days in časovni stroj zavrti v čas zguljenih kavbojk, kot pravijo v skupini, sam pa dodajam še čas dolgih las in študentskih protestov proti vojni, vsem vojnam. Zaključna skladba Dead Of The End na primeren način zaokroži celoto albuma. Sliši se kot odjavna špica pustolovskega glasbenega potovanja, potovanja, ki je upravičil naša pričakovanja in ne glede na nadaljnji razvoj skupinskega udejstvovanja predstavlja svojstven navdihujoči poligon ustvarjanja skupine Moveknowledgement. Biti samemu sebi v navdih, to zmorejo redki.