Zato, k jih mi ne poznamo

Kvartetu Nula Kelvina, v katerem so Marko Boh, Klemen Kotar, Gašper Kržmanc in Miha Kržmanc, se je tokrat pridružila Ana Maria Mitič, besedila so še vedno Bohova, glasbo pa spiše celotna zasedba, nekako tako, kot bi brali Berry/Buck/Mills/Stipe, le da bi bil Stipe potem še posebej omenjen kot tekstopisec. Gostuje tudi Miha Šalehar, ki pesmi Zavrtiva se priloži »špikeraj«, kot so se izrazili v bendu, torej radijsko napoved prometne nesreče, tokrat v ljubezenski simboliki. 

Ne pozabite, da ima bend tudi kakšno popevko tedna, torej ne gre za orto alternativce; tako se še sami ne oglašujejo, kajti tista oznaka »alter šlager« je vsaj toliko resnična kot samoironična in duhovita. 

Po beatlovski ikonografiji na albumu Drenov grič (Kelvini so zadevo obrnili: zadnjo stran albuma Abbey Road so dali na naslovno, naslovno pa na zadnjo, seveda z lastnim občutkom za parodični twist) in vesoljcu na Levaku na Luni se bend po svoje vrača k prvi plošči in »možganskim ovcam«, le da tokrat niso na paši, ampak v praznem prostoru, kar je bržčas še bolj pomenljivo in primerno za današnji čas. Dati možgane na pašo je namreč lahko kar nekako simpatično, jebe se ti pač, sprostiš se, medtem ko so možgani sredi ničesar bržčas še potenciran (in do konca slečen) ustreznik dandanašnjega miselnega prostora, to je prostora, ki izginja. Pastirji so se vsi po vrsti izrodili do absolutnega, kaj torej še preostane? Zajedljivost in ... ljubezen, bržčas. A do česa? Do bližnjega? Ja ... Do sebe? Hja ... Do države? Ha ha ha! Nula Kelvina se na plošči ves čas sprehaja od tega do onega. »Turki ne pobijajo več Kurdov / ker te ljubim« pravijo fantje v že omenjeni »ljubezenski« pesmi Zavrtiva se. Kako je torej z etiko »all you need is love«, ki jo parodirajo tudi v uvodni Kje si bla, ko sem se ženu, kjer je na udaru med drugim še materializem in nasploh »sodobni pogled« na skupnost? Ljubezen (in družba) zadobita v Velikem sinjem hitu razsežnosti scene, glasbene ali kulturne nasploh, kakor hočete. Ne pozabite, da ima bend tudi kakšno popevko tedna, torej ne gre za orto alternativce; tako se še sami ne oglašujejo, kajti tista oznaka »alter šlager« je vsaj toliko resnična kot samoironična in duhovita. 

In ko opravimo v Gravitaciji s pričakovanji sodobne družbe, sledi Senad, kjer Kelvini udarijo na polno: »Fabriko zaprejo / sine gre v rejo / kinta je zapita / flaša je razbita (...) Senad Senad Senad se ne da ...«. Pa vendar tudi ta družbena kritika ni enoznačna: »Žoga se vrti / Lazio izgubi / (...) postla mu gori / stena se topi / žena se v vrelo / baklo spremeni ...« Gre torej za bolj buldožersko ali kovačičevsko zaobrnitev, Senad je skorajda svetopisemski Job, ki vztraja, čeravno na koncu znori – stoični Slovenec, kot je »mati d'jala«, pa ne samo Slovenec, ampak jebeni državljan sveta: na isti način se ti zdaj namreč lahko zrola pri nas ali pa v Londonu, Barceloni, Parizu, Berlinu ... Senad je tako prototip popolnega individuuma, ki zleze tudi skoz šivankino nit, čeprav je Luther Perkins in delavec Lojze in »končno človek brez problemov«, če gremo v čisti ekstrem. Podmornica zasuka tematiko spet v dvojino, a kot rečeno, tudi na videz klišejska ljubezenska pesem ni zgolj šlager – si predstavljate, da bi Ivo Robić, denimo, pel »v koritu včerajšnje kosilo«? Taksi je nato zgolj druga plat Senada, še en »popoln« Slovenec/svetovljan, ki se mu dejansko jebe: »… gojim zavist zeleno / mlatim svojo ženo / od škrtosti zadrte trgam / Unicefove kuverte ...« Bolj domače, kaj? Manjka samo še tisto: bi sprejeli Kristusa v svoje življenje? Morda bi s tem lahko obračunali v naslednji pesmi, Maline v kavi, ki se še v tretje s senadovsko platjo poveže v lepo mentalitetno trilogijo ob koncu plošče: »pod ledenim tušem / sviram ukulele / računalnik vikam (...) juho jem iz vaze / zjutraj dam / maline v kavo ...«. Tako smo prešli od stoičnosti k absurdu, ki se, glede na likovno zasnovo in nasploh celo štimungo plošče, dejansko ne more končati drugače kot s še enim udarnim modelom »ovčjereje«, Pse na vrvice, ki vnovič povzame bistvo metaforike za vodljive mase: ovce, psi na vrvicah, plašnice ..., »nosi kar ukaže moda / žoltega tiska gospoda (...) pazi kaj mečeš na cesto / to ni skret to je Evropa / vsaka stvar ima svoje mesto ...«. In kaj lahko v taki družbi storijo sarkastični muzkontarji?

Glede na usmeritev plošče Kdo za vraga so …, na koncept, rdečo nit in bend kot tak drugače seveda ne more biti. Vprašati se je treba, ali morda učinkuje bolje, kot če bi 35 minut poslušali žaganje?

Kdo za vraga torej so? Ha ha ha!