Zgodbe iztrošenega človeka

Pred vstopom v nove, jesenske obveznosti so v Vodnikovi domačiji zazveneli živahni škotski ljudski in ponarodeli napevi, za kar je poskrbela zasedba Noreia v sestavi Ane Novak (violina), Aneja Ivanuše (lesena flavta, buzuki), Roberta Boneta (klarinet, irska piščal), Gašperja Šinkovca (kitara) in Stančija Škarje (kontrabas). Člani skupine so k projektu Kilt Roberta Burnsa povabili še dva glasbenika: že starega znanca revolucionarnih odrov, Janija Kovačiča, in precej mlajšo polovico Zajtrka, Lauro Krajnc. Nihče od njiju se ni branil ne mikrofona ne kitare oziroma violine in na ta način sta vnesla žlahtnost v življenje »iztrošenega človeka«, ki ga je v pogovoru z Žigo Valetičem neposredno pred koncertom pogosto omenil pesnik Esad Babačić. Gre sicer za dva ločena dogodka, vendar s številnimi vzporednicami, čeprav se je Babačić spominjal obdobja punka, škotski pesnik Robert Burns pa je deloval že veliko poprej, v osemnajstem stoletju. Ker je bil slednji živahnega značaja in je živel burno, ne preseneča, da so ljudske pesmi, ki jim je dodal svoja besedila ali jih nekoliko priredil ter jih danes hrani tamkajšnji muzej, sčasoma postale del železnega repertoarja številnih krčem. Prav takšno veselo vzdušje je prevladovalo na tem koncertu, ki je pretežno potekal v slovenščini, saj je pesmi že v šestdesetih letih minulega stoletja prevedel Janez Menart. Prvi del, v katerem so glasbeniki prehajali med zgodbami, opremljenimi z besedilom, in inštrumentali, s katerimi so omilili zgoščenost, je bil nadvse razgiban. Medtem ko je Kovačič skladbam dodal pridih uporništva, so tiste brez vokalnih vložkov ohranile plesni značaj. Za razliko od teh pa so pesmi, ki so jih interpretirali inštrumentalisti, v sebi ohranile več liričnosti in tudi sicer je bil njihov glasbeni material večinoma veliko bolj okrnjen.

Prvi del, v katerem so glasbeniki prehajali med zgodbami, opremljenimi z besedilom, in inštrumentali, s katerimi so omilili zgoščenost, je bil nadvse razgiban. Medtem ko je Kovačič skladbam dodal pridih uporništva, so tiste brez vokalnih vložkov ohranile plesni značaj. Za razliko od teh pa so pesmi, ki so jih interpretirali inštrumentalisti, v sebi ohranile več liričnosti in tudi sicer je bil njihov glasbeni material večinoma veliko bolj okrnjen. Večglasno ali kot solisti so zapeli malodane vsi, kar predvidoma izhaja iz osebne navezanosti na izbrani repertoar oziroma škotsko izročilo (najbrž so si pesmi razdelili glede na to, kdo se s katero bolj poistoveti), vendar je bilo čutiti pomanjkanje pevskega znanja. S šibkimi vokalnimi sposobnostmi, intonacijsko ne najbolj točni in z občutno slabšo artikulacijo so se dodobra razlikovali od Janija Kovačiča, čigar glasbeni karakter je izredno močan, ali Laure Krajnc, ki v popolno interpretacijo vlaga že skoraj pretirani napor. A je bilo ne glede na pomanjkanje izpiljenosti na večeru čutiti nekaj drugega: pristno veselje do muziciranja.

Skladbe so bile dinamično bogate in še kako razvejane tako v tempu kot jakosti, vendar daljši solistični vložki niso bili njihov del. Te bi prej lahko označili za medvložke, ki so posebno v primeru violine (Novak) izstopali z virtuoznostjo in muzikalnostjo. Na splošno so bile skladbe, kakor je to značilno za ljudsko glasbo, dokaj preproste in je v njih prevladovalo ciklično ponavljanje, prav tako prisotno v drugem delu večera, ko so nastopajoči izvedli kantato Veseli berači (Love & Liberty). Čeprav je bila polna obratov in inštrumentalno širša (dodali so harmoniko in dude), je bil njen potek v še večji meri predvidljiv, saj je že po prvem ali drugem ciklu poslušalcem razgrnila svojo kitično zasnovo (kitica oziroma zgodba, ki ji sledi večkrat ponovljen ali variiran napev). Kljub temu je prevladovala dramatičnost, poudarjena še s strani Kovačiča in Krajnčeve, ki sta zapela v dvoglasju ter se ob diametralnem nasprotju tako barve glasu kot načina podajanja vokalnih zgodb (Kovačič na svoj način ostaja surov, Krajnčeva v estetiko vlaga veliko truda) neverjetno lepo ujela. S tem se je vnovič pokazalo, da je veselje do tega, kar počnemo, pomembnejše od tehnične dovršenosti. Repertoar tega večera bi namreč slednjo z nekaj več vložka morda lahko dosegel, a bi s tem izgubil bistveno komponento, ki ga sploh dela takšnega, kakršen je: sproščen, udaren, za kanec razvraten, gostilniški in predvsem ljudski.