04.09.2021

Zora in čriček

Premiera lirične opere Zora in čriček za dva glasova in komorni ansambel Pavla Mihelčiča.

Franc Križnar

Izvajalci Mihelčičeve opere Zora in čriček s skladateljem.
Foto: Milica Križnar

Vsakoletni redni koncert sodobne slovenske glasbe s komornim ansamblom MD7/Musica Danubiana/Glasba Podonavja, ki ga je soustanovil Pavel Mihelčič, slovenski skladatelj, esejist, glasbeni kritik in zaslužni profesor kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo, je bil tokrat kronan s krstno izvedbo lirične opere Zora in čriček za dva glasova in komorni ansambel. Za kar dve premieri v ljubljanski Križevniški cerkvi je libreto prispeval pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Milan Dekleva, dirigent predstave je bil Simon Krečič, režiserka Eva Hribernik, performerja Simona Kočar in Matej Voušek, vizualno podobo predstave sta prispevala Anjana Pavlič in Jaro Ješe, naslovni pevski vlogi sta interpretirala mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko (Eos) in tenorist Martin Sušnik (Titon), igral pa je že omenjeni komorni ansambel MD7, in sicer v nekoliko spremenjeni zasedbi: Matej Zupan – flavta in pikolo, Jože Kotar – klarinet in basovski klarinet, Janez Podlesek – violina, Igor Mitrović – violončelo, Marko Arh – rog, Luca Ferrini – čembalo in Franci Krevh – tolkala. Že takoj bi lahko odkril več anahronizmov v tej na videz skrajno sodobno oblikovani operni predstavi, operi, ki praviloma in večinoma sloni na modernizmih. Tako je bila oblikovana pevska kantilena obeh protagonistov, levji delež pa je odigral ansambel, tako s številnimi frenetičnimi soli pa vse do tuti mest. Dirigent se je v tem režijskem izkoristku cerkvenih prizorišč odlično znašel. Njegovo vseskozi suvereno vodenje predstave je na posameznih mestih oziroma prostorih dalo celotnemu vsebinskemu dogajanju nove, povsem odrske oblikovne elemente opere.

Že takoj bi lahko odkril več anahronizmov v tej na videz skrajno sodobno oblikovani operni predstavi, operi, ki praviloma in večinoma sloni na modernizmih. Tako je bila oblikovana pevska kantilena obeh protagonistov, levji delež pa je odigral ansambel, tako s številnimi frenetičnimi soli pa vse do tuti mest. Dirigent se je v tem režijskem izkoristku cerkvenih prizorišč (prezbiterij, prižnica, stranski oltar …) odlično znašel. Njegovo vseskozi suvereno vodenje predstave je na posameznih mestih oziroma prostorih dalo celotnemu vsebinskemu dogajanju nove, povsem odrske oblikovne elemente opere.  

Zgodba libreta temelji na grški zgodbi o ljubezni med boginjo Eos in trojanskim princem Titonom. Ta na poetičen način odpira večna vprašanja o nesmrtnosti in minevanju, v prispodobi pa tudi o izvoru in titanski moči glasbe. Ta je v Mihelčičevi operi subtilna, kot da bi bistrila prostor, v katerem se zvok zgošča in redči. Boginjo Eos, božansko personifikacijo zarje, ponazarja prešerni, mestoma solistični francoski rog, ki se približuje mezzosopranu. Droban zvok flavte ali pikola odslikava pojemajoči tenor Titona, ki se v primerjavi s samozavestnim ženskim glasom komaj zmore uveljaviti. Čeprav se zdi, da ženski mezzosopran obvladuje moški tenor in njegovo osebnost, ta v njej občuduje njeno ženstvenost. Ves čas je kot leitmotiv glasba le vodnica dogajanja, pogosto ogrnjena v temperamentno erotičnost, drugič spet nežna in občutljivo spevna. Na nebu je Zora –hrepenenje, stvarnost, božanskost, na zemlji človek Titon kot močna osebnost, ki pa se stara. Zora ga iskreno ljubi in občuduje, a ugašajočemu starcu ne preostane drugega kot usoda drobnega posušenega črička – edino, kar mu lahko omogoči boginja.

Celotna predstava je bila oblikovana suvereno in subtilno in ji ne glede na le dva pevska solista ni manjkalo ničesar. Kako tudi ne, saj je bilo besedilo zanimivo dramaturško oblikovano, vsebinsko logično razčlenjeno, skladatelj pa ima bogato prakso v tem v ustvarjalnem mediju in pedagoškem delu. Pod njegovim mentorstvom je marsikatero podobno komorno operno delo v okviru študija Akademije za glasbo doživelo lep uspeh. Zora in čriček je tako še eno od pogumnih dejanj Festivala Ljubljana, da bdi nad tovrstno slovensko glasbeno-gledališko produkcijo. Mihelčičeva opera si komornosti navkljub zagotovo zasluži vso podporo, kajti tudi opera tega tipa je totalno glasbeno gledališče – hkrati se jo gleda in posluša, tako kot glasbeno gledališče. In prav tega je bilo v omenjeni Mihelčičevi Zori in čričku veliko.