(De)toksični psalmi Carmine Slovenice

Zgoščenka Toksični psalmi (2015) je utemeljena na ideji, ki nam jo z močjo in učinkom uveljavljene dikcije poleg glasbe sporoča spremna knjižica. In za nameček je tu še poveden podnaslov Ultimativna kolektivna izkušnja. Ob znanem zborovskem ansamblu Carmina Slovenica in dirigentki Karmine Šilec so pri izvedbah Toksičnih psalmov sodelovali Slovenski tolkalni projekt, Marko Hatlak in Musica Cubicularis.

Koncept toksičnih psalmov sloni v izpovedovanju zlih sil preteklosti in sedanjosti. To niso sile narave, temveč sile človeka oziroma človeštva, ali kot se je izrazila Karmina Šilec, »sence prednikov« in »odsev sodobnosti«, ki jih je dirigentka izrazila s pomočjo glasbenih jezikov sodobnih (razen v dveh primerih) skladateljev in skladateljic iz baltsko-skandinavskega prostora, Filipinov, Izraela, Nove Zelandije in Amerike. Toksični psalmi naj bi po besedah Karmine Šilec odsevali vpliv sveta oziroma obstoja človeštva na njem. Besedilno gradivo z zgoščenke ne govori o tem, kakšen naj bi bil vpliv toksičnih psalmov, temveč to prepušča poslušalcu. Ti psalmi so morda tu tudi zato, da bi nanj delovali očiščevalno, razstrupljujoče, sploh če verjame v zdravilno učinkovanje mantričnih ritmičnih in zvočnih vzorcev.

A vrnimo se k hoteni smeri pripovedovanja glasbe o »morilski kugi«, kot Karmina Šilec poimenuje ideološki kanon vsakokratnih psalmov. Glasbena pripoved Carmine Slovenice je intenzivna, vztrajna, sugestivna; solistični parti so izjemni tako glasovno kot interpretativno. Glede na to, da so to koncertni posnetki, gre za zgoščenko visoke kakovosti, kljub nekaterim napakam in pomanjkljivostim. Pred seboj imamo izvajalsko telo, ki ima neizmerne izrazne razsežnosti, žal pa ne tudi brezmejnih tehničnih zmožnosti. Zbor spodnesejo mesta, ob katerih se vprašamo, zakaj grdo ne bi moglo biti izvedeno lepo. Tu moram pograjati zlasti nepodprte nastavke, zakrčeno petje, neizpete višine; na teh mestih bi imele pevke dobro priložnost, da pokažejo svojo zvonkost, intonančno čista sozvočja in ubranost glasov. Po vseh teh letih ansambel sedaj že pregovorno slovi po svoji pevski variabilnosti in navdušuje predvsem z virtuoznim obvladovanjem različnih svetovnih jezikov, še bolj pa z ustvarjanjem vokalno diametralnih izrazov: »etničnih« (Sarah Hopkins, Past Life Melodies; Karin Rehnqvist, Puksånger), harmonskih pripovedi (Lojze Lebič, Mozaiki; himna Wa habibi), glasbeno-govorjenih (John Pamintuan, De Profundis; Veljo Tormis, Raua needmine), tu so še drobencljanja (Liga Celma, Sauceja dziesma), šuštenja, šepetanja, pripovedovanja (Bronius Kutavičius, Paskutinės Pagonių Apegios), kričanja in ritmična zagovarjanja (Boaz Avni, Kyrie eleison; Tellu Virkkala, Tuulet).

Dober, utemeljen konceptualni okvir lahko seveda tvori kar koli. V to sodi tudi odločitev za glasbeni jezik 18. stoletja, konkretno Giovannija Battiste Pergolesija (Santa Mater Speciosa), ki prinaša presek v okvir preostale izbrane glasbe. Tisto, kar zmoti, ni glasbeni jezik skladbe, temveč njena tehnična izvedba, ki ne dosega že potrjene ravni Carmine Slovenice in zato zmoti tok poslušanja. Iz Pregolesijeve skladbe je izpeljan zadnji toksični psalm, Stabat Mater Dolorosa Jacoba Cooperja s kontemplativno vsebino, ki pušča resigniran okus, ob tem pa tudi odprt prostor za človeškost oziroma človečnost, ki jo med drugim s toksičnimi psalmi nagovarja Carmina Slovenica.