… in svet je zopet mlad

Ne spomnim se povsem natančno, kje je že obstajala rubrika saj ni res, pa je, vendar vanjo zagotovo sodi dejstvo, da je skupina Carina izdala dolgo pričakovani drugi album, Nš člouk. Tega sicer ne bi izpostavljali na dolgo in široko, če se v vmesnem času okoli izida ne bi spletlo toliko urbanih legend, da s(m)o mnogi – morda tudi člani sami – dvomili, da bo do realizacije projekta na koncu sploh prišlo. Če ne drugega, je bil v nevarnosti neslavni rekord skupine Guns 'n' Roses, točneje Axla Rosa, ki je Chinese Democracy pacal celih petnajst let. Vmes se je seveda zgodilo marsikaj, ljudje so prihajali in odhajali, vezi znotraj skupine so se rahljale in ponovno krepile, izmenjavali sta se neodločenost in vztrajnost, včasih so bili dlje, drugič bližje cilju. V tem približevanju so se Cariniki vsekakor oblikovali kot konkreten, predvsem pa neposreden koncertni bend, sicer z ne ravno pogosto posejanimi špili čez leto, a zato toliko bolj zvesto bazo privržencev. Ravno na teh špilih so se izmojstrili v svojem početju, kar je pripeljalo do nevsakdanjega »estetskega« zasuka: kako to energijo, to razposajeno živalskost z odra prenesti v studio? Pred leti mi je v sproščenem pogovoru pevec skupine Anti-Nowhere League Animal dejal, da bi bilo za pravoverne punkovske skupine še najbolje, če bi vse nove albume posneli na koncertih, kjer bi po potrebi pozneje v studiu utišali publiko, ali pa tudi ne. Kar se Carine tiče, bi bilo nekaj takšnega na mestu, saj produkcija (spoliran zvok) že na prvi posluh odvzame glavni adut – šarmantno nedovršenost. Čeprav je v isti sapi treba biti tudi spravljiv ter se vprašati, kako ploščo sliši nekdo, ki skupine ni še nikoli, ali le nekajkrat, ujel na živem nastopu. Nš člouk je album, ki prepriča, da Carina lahko vzdržuje prepoznavno identiteto ne glede na izbrane producentske pristope. V njem se bodo prepoznali tako tisti, ki prisegajo na surov koncertni zvok skupine, kot tudi tisti, ki upajo, da bodo kakšno skladbo ujeli na radijskih frekvencah. Malo verjetno, a vseeno. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da Cariniki od prve do zadnje zareze na vinilki zagotavljajo, da njihova stališča niso gola poziranja, temveč še kako aktivna prepričanja, resda z varne razdalje.      

Nekoliko manj robustni premaz po drugi strani odkrije pravo srž Carine. Pod vso omenjeno nedovršenostjo in punkovskim predznakom v svojem pravem bistvu utripa konkreten rockovski bend z zgodovinskim  spominom od The Doors in MC5 dalje, ki življenje in svoje umetniško poslanstvo razume ravno prav resno, vendar ne preresno, kar v današnji poplavi bombastičnih sporočil kratke sape deluje učinkovito in naivno hkrati. Zbirka pesmi na albumu Nš člouk je namreč impresivno preprosta kolekcija sporočil, katerih neposrednost se povsem sklada s slovesom, ki si ga je Carina brez naprezanja izborila v našem glasbenem prostoru. V prvi vrsti v nas nagovarja preprosto potrebo po uživanju rockovske glasbe v vsakdanjem življenju, in to ne zgolj kot mimobežne kulise, temveč kot aktivnega sopotnika, s katerim si je svet okoli nas moč razložiti ali vsaj razlagati. S svojo neposiljeno outsidersko držo, ki jo sicer poznamo iz nekih drugih časov, Cariniki kljubujejo tudi sodobnim punkovskim pop klišejem in vsesplošnemu posploševanju, s čimer se močno približajo angažirani smeri, ki jo je v zgodnji fazi kariere nastavil angažirani Gang Of Four. Uvodna deklamacija Bog in naslovna Nš člouk sta cinični asfaltni resnici, ki spominjata na najdrznejše lirične poskuse iz naše punkovske preteklosti in ki pravzaprav postavljata ogledalo našemu družbenopolitičnemu vsakdanu. Obe sta podrejeni vsebinskemu zasuku, s katerim se soočamo na vsakem koraku. Nasploh Carina med iskanjem preteklosti in čakanjem na prihodnost varčuje s korektnostjo (Oči). Če pod pesmimi potegnemo skupni imenovalec, je jasno, da so člani skupine prestari za razne marketinške fore in internet ekonomijo, hkrati pa premladi za penzijo; prestari so, da bi se korektno podredili današnjemu kapitalističnemu svetovnemu nazoru in zategadelj v urbanemu eskapizmu (Mesto) vidijo celo rešitev. V njem pa je odnos med moškim in žensko včasih pasiven (Flaše), drugič eksorcističen (Max), vsekakor v obeh primerih trpi moški ego. Skupina se pri tem zanaša predvsem na čvrsto ritem linijo (Roman Dečman – bobni in Dare Hočevar bas), ki v ritmu tlakovcev narekuje tempo in v pesmi uvaja kitarista Boruta Mehleta, vodilnega pevca Marina Rosića ter spremljevalni pevki Barbaro Turk in Nado Mihajlović. Preslišane niso ostale niti saksofonske intervencije Tima Kostrevca in hammondke dežurnega klaviaturista Boruta Činča, ki je polega Iztoka Turka tudi koproducent albuma.    

Nš člouk je album, ki prepriča, da Carina lahko vzdržuje prepoznavno identiteto ne glede na izbrane producentske pristope. V njem se bodo prepoznali tako tisti, ki prisegajo na surov koncertni zvok skupine, kot tudi tisti, ki upajo, da bodo kakšno skladbo ujeli na radijskih frekvencah. Malo verjetno, a vseeno. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da Cariniki od prve do zadnje zareze na vinilki zagotavljajo, da njihova stališča niso gola poziranja, temveč še kako aktivna prepričanja, resda z varne razdalje. Z dolgotrajnim taktiziranjem glede izida (od leta 2005 do 2019.) pa so spretno zaobšli tudi sindrom drugega albuma ter tako tlakovali pot svojim naslednikom, ki se bodo v prihodnosti znašli pred podobnim vprašanjem. Slednje je seveda treba brati s ščepcem zdravega cinizma.