»Mir je nekaj najbolj važnega«

Kulturno umetniško društvo Morgan že nekaj let prireja tradicionalni dogodek, imenovan Piano day v Novi Gorici. Praznik klavirja je vsako leto zasnovan nekoliko drugače, vedno pa se ga obeležuje na 88. dan v letu – tako kot ima klavir 88 tipk. Letos je bil dogodek organiziran v sodelovanju s priljubljenim novogoriškim prizoriščem klasičnega in alternativnega kulturnega dogajanja, Knjigarno kavarno Maks. Tako se je v petek, 27. aprila zvečer, prijetno intimni ambient novogoriške knjigarne in kavarne do zadnjega sedeža napolnil z naborom bolj ali manj znanih obrazov.  Bowrain plete všečne zvočne teksture iz mehkih modalnih sozvočij. Prebirajoč po tipkah klavirja, jih ujame v zlahka berljive repetitivne vzorce ter občasno razgiba s pasažami, ki se čez megleno vijolična brezpotja raztrosijo kot srebrnkast zvezdni prah. Njegov glasbeni jezik je razumljiv, a nikoli banalen. V Bowrainovem svetu se zlahka začutiš dobrodošlega, presenečenj pa je tudi ravno dovolj, da te prijetna mehkoba ne zaziblje v kičasto zasanjanost, temveč te ohranja budnega, sodelujočega, raziskujočega.

Zbranim je dobrodošlico namenil umetniški vodja KUD Morgan, Tadej Stolić, ki je pojasnil koncept dogodka in predstavil nastopajočega umetnika. Slovenski pianist in skladatelj Tine Grgurevič, ki ga poznamo tudi pod umetniškim imenom Bowrain, je svoj prepoznavni slog zgradil na podlagi združevanja prvin jazza, minimalizma in ambientalne glasbe z elektronsko nadgradnjo zvoka. Grgurević s svojim ustvarjalnim in poustvarjalnim delovanjem stopa na koncertne odre, v intimni ambient dnevne sobe in tudi v gledališče, saj je s svojo glasbo opremil že nekaj gledaliških predstav. Tokrat se je razgalil z izrazito intimnim nastopom v dokaj skromnem prizorišču ter na čisto navadnem, neozvočenem pianinu. Pisani mozaik knjig na policah, ki segajo do stropa, je bil scena, z drobnimi reflektorji osvetljeni glasbenik pa solist monodrame, ki se je odvila v zatemnjenem gledališču, v katero lahko skozi okna izložbe pokuka vsak mimoidoči, ki se sprehaja po eni od glavnih novogoriških ulic. Brez dolgega uvoda in odvečnih besed smo se znašli sredi dogajanja – le meter ali dva od glasbenika in njegovega glasbila, pa vendar svetove daleč od vsakdanje nesmiselnosti, iz katere smo ravnokar izstopili.

Iz tako prijetno vsakdanjega glasbila, kot je pianino, so privreli nesluteno sveži, izvirni zvoki. Nemudoma nas je posrkalo v intimno nežen, topel in barvit svet Bowrainove improvizacije, v katerem misli plavajo v varnem okrilju harmonije in se hkrati razpršujejo po neskončnem vesolju domišljije. Bowrain plete všečne zvočne teksture iz mehkih modalnih sozvočij. Prebirajoč po tipkah klavirja, jih ujame v zlahka berljive repetitivne vzorce ter občasno razgiba s pasažami, ki se čez megleno vijolična brezpotja raztrosijo kot srebrnkast zvezdni prah. Njegov glasbeni jezik je razumljiv, a nikoli banalen. V Bowrainovem svetu se zlahka začutiš dobrodošlega, presenečenj pa je tudi ravno dovolj, da te prijetna mehkoba ne zaziblje v kičasto zasanjanost, temveč te ohranja budnega, sodelujočega, raziskujočega. In ravno ko te prevzameta sproščenost in mir, v trenutku, ko te premami melanholija, te Bowrain predrami s provokacijo: zakoraka v temo ter jo kritično obsodi. »Lepo je tukaj med vsemi temi knjigami. V bistvu malo plavam med improvizacijami in komadi, ta zdaj, recimo, je bil A Song for Gaza.« Od lastnega opusa in Radiohead do improvizacije – Bowrainov repertoar deluje bolj kot sredstvo kakor pa cilj. »Mir je nekaj najbolj važnega. Ne pozabit tega!«

Iz sijajne črnine klavirja, iz žametne teme knjigarne, iz hladnega mraka ulice, na katero je pogled uhajal skozi zastekljeno steno, je vseskozi sevala topla svetloba. Zdelo se je, da svetloba ne prihaja iz drobnih žarometov pod stropom, temveč vre iz glasbenika samega.