»Ne jebe ne scene ne svojih problemov«

Slorepavtor Andrej Janžekovič – Mito ter producent in DJ Urban Senekovič – YNGFirefly v sodelovanju na domači hiphop sceni utelešata nujno vez med zrelostjo in mladostjo. Našla sta jo, kjer je edino še mogoče, v tistem, kar je skupno strogemu nihilizmu in vuhmepiševski prostosti. Brutalno sveti idealizem v prešerni radikali dejanskosti. Sodelovala sta za Mitov drugi samostojni album Bratstvo in estradstvo, ki je padel leta 2017, in od takrat sta v različnih kombinacijah skupaj natresla kup stihov versus bitov, ki so izšli bodisi kot kosi na Fireflyevih solo projektih ali v spregi duo sodelovanja OYGN od prvega albuma Skurjen spomin iz februarja 2018 dalje. Po različnih kotičkih subkulturne scene v Mariboru se torej najde stik med starošolarji in mulci, ki jih povezuje ulična kultura, kakršne si ne eni ne drugi ne lastijo – bordi, majce, repi, trepi, špricer. Mladega Fireflya so veterani, kot sta Mito ali Šuljo, pozdravili, spodbudili in opolnomočili, z njim delali, kot so, in bodo tudi v naprej s še kom, upamo. Pubeci so danes morda res z nekega drugega planeta, razmišljajo drugače, bolj instinktivno, bolj mimobežno, površinsko, koketno, a stavimo, da je prav zato takšno šraufanje še toliko bolj hvaležno. Mito od leta 2016 in v letu 2020 z YNGFireflyem brenda načela netržne scene, ki je stala, stoji in bo stala še naprej samo zaradi svoje ustvarjalnosti. »Tak ko slorepavtorja strah je trepa, slorep radie strah je slorepa,« je morda naključna pripomba, a poleg kralja Olfamoža Mito in Urban nimata para. Tudi to bi že morali vedeti.

Dvojec OYGN ni dosti nastopal v živo. Nekaj na Paniki v zdaj žalostno ugaslem mariborskem Satchmu pred nahajpano mladino pa na Tresku Radia Študent v Ljubljani, tudi pred utrujeno alternativo ... nekaj torej, a redko. In tudi ona dva sta taka, da se nista prav zelo nadejala spletnih pretokov kot nadomestkov koncertov, toda tako je to steklo: pred tednom dni sta se Mito in YNGFirefly postavila pred 3D kamero Narodnega doma. Produkcijska vrednost dosedanjih Awwwditorij prenosov iz Dvorane generala Maistra je precej nizka, pretočni koncerti običajno potrebujejo nekaj več od ponujenega, da bi dosegli prag, ko vse skupaj na drugi strani ni zgolj muzika iz računalnika. Vendar je OYGN daleč od običajnega projekta in si že ves čas gradi prostor, znotraj katerega lahko preizkuša meje tistega, kar naj bi dal. Tokratni nastop je bil, komplementarno nizki kvaliteti video prenosa, žlahtno minimalen, à la Mitova bela majica. Protagonista sta vstopila skozi vratca v zatemnjenem kotu, kot Alica v čudežno dvorano, na rdečo preprogo, sezula in spet obula in izstopila. 

V prvi vrsti je na desni nastop vpeljal Mito, ki je bil v 3D groteskno velik, lahko smo ga gledali gor v brado, brez nagovorov, zahval, jezik je prepustil svojim pesmim, ki pretehtajo vsako nerodno telesno govorico. Njegov rep je po pronicljivi domiselnosti in komentarjih blodnje okoli nas onkraj vsake popularne morale, kar še dodatno potrdi njegova solidna dostava neposredno v mikrofon, sploh v tako samotni dvorani. Mito je premišljen, tehten, ključno odločen, skoraj burlesken, ker ni zares smešen, je namreč smrtno resen, skozi njegove rime in izpoved pronica karakter, ki sooča žalost in ekstazo, kompromis in načelo ter predvsem pamet. YNGFirefly je v skupni igri tragičen karakter, kot oproda, pomočnik, droben je bil, ko se je posedel v nizko lego, po japonsko. 

»Nekoč živel je pubec ki je hoto delat muziko / so mu rekli niaš pojma ne poznaš ne eno notico / in toti pubec pisal pesmi / jih repal na matrice / glasbenikom ni blo všeč so rekli to ni m od muzike.« (https://www.youtube.com/watch?v=0o9R5TI205U)

»In seveda občutek same zmede, kaosa, ki ga doživlja mladina ob tem, ko gleda nas odrasle kapitaliste, ki se ob vsem tem obnašamo kot otroci ...« (https://radiostudent.si/družba/krizni-štab-rš/yngfirefly-x-mito-–-kaj-te-naj)

Vendar je opolnomočen v tem, kar je, za OYGN in za Mita je resnično neprecenljiv. Urban je v zadnjih letih ultra učinkovito spodmetaval bite, brez obračanja nazaj prek rame, dajal jih je ven, dajal je svoje. Točno tako tudi poveže zgodbo Tekocheega Veleborskega, veterana, njegove šole in svoje nove realnosti Z. 

Mito od leta 2016 in v letu 2020 z YNGFireflyem brenda načela netržne scene, ki je stala, stoji in bo stala še naprej samo zaradi svoje ustvarjalnosti. »Tak ko slorepavtorja strah je trepa, slorep radie strah je slorepa,« je morda naključna pripomba, a poleg kralja Olfamoža Mito in Urban nimata para. Tudi to bi že morali vedeti.