»Nič jamranja, sam' bluesenje!«

Domači glasbeni kvartet Easywalkers je istoimensko albumsko novost pred nedavnim izdal pri domači založbi Jazz & Blues Records. Prinaša devet pesmi v slovenskem jeziku, ki kljub močni opori na čikaški bluesovski izraz suvereno predstavlja lastno bluesovsko različico in za retro žanrom nikakor ne zaostaja; ravno nasprotno, s pogovorno slovenščino in suverenim glasbenim izražanjem dodaja domači bluesovsko-rockovski sceni pomemben člen.

Na videz varno vračanje k retrožanrskemu kreiranju je v glasbeni sodobnosti pogost, a ne vedno posrečen pojav. Tega pa nikakor ni moč trditi za ljubljansko-kranjski četverec, ki je, kajpada po »bluesovsko«, po štirih letih ustvarjanja in po dokončnih produkcijskih prijemih sedaj plasiral album Easywalkers. Za avtorstvo skladb in besedil je odgovoren kitarist in pevec Marko Matjašič, v nepogrešljivo, skorajda matično žanrsko glasbilo, orglice, piha na naši sceni dobro znani Damir Jazbec, ki se je hkrati ob Matjašiču podpisal pod besedilo druge pesmi, Kriza. Ritemski tandem v sestavi bobnarja Iztoka Repovža in basista Daniela Homšaka je odgovoren še za studijsko mešanje zvoka v Gameljnah pod Šmarno goro ter za njegovo popravljanje in oblikovanje albuma. Za karikaturo posrečene silhuete želve na sprednji strani je zaslužen Bobi. Medtem ko je notranjo fotografijo posnel samosprožilec, je zunanjo fotografijo kvarteta ustvaril Luka Gorjup. 

Od hitrega, veselega pa do vse bolj počasnega, žalostnega tona nas album ne pusti ravnodušnih. Če je glasbeni izraz toliko preprostejši, pa je vsebina tista, ki glasbeno novost dela unikatno, samosvojo. Glasbeni pripovedovalec Matjašič je ob spremljavi Jazbeca v ospredju izraza zasedbe Easywalkers, album pa spretno potuje po rockovsko utrjenih bluesovskih tirnicah in se ne ustavlja. 

Kar poslušalec v prvi vrsti opazi pri aktualnem albumu, je preprosta glasba, že skoraj nekako klasična, starošolska surovost, ki je prisotna tudi v glasbeno-pripovednem izražanju: »Sovražim / ja res sovražim / sovražim te posrane dni« (najkrajša pesem Spet ta pondelk). Nadaljevanje prinaša poskočnico. Pesem Kriza je klasična rock'n'rollovska zgodba, ki se navezuje na jalovo domačo politiko: »Kriza je tlele / kr nj me pobere / še zadnji politik nj misli mi spere ...« Ja, bluesovski izraz je res nadčasen in tako še kako aktualen. Ritem pa za razliko od prve, žanrsko lažje umestljive pesmi drvi kakor besneča lokomotiva. O posledicah pretekle mladosti in brezglavega, mestoma (pre)lagodnega počutja je možno govoriti ob pesmi Dokler je šlo prou fajn je blo; in kakor dvojec Matjašič – Jazbec izraža zdaj svojo mehkobo, zdaj trdo izraznost, z igrivim ali žalostnim načinom, je tako tudi v tempu in poudarjanju (proti)dvojca Repovš – Homšak, ki narekuje zdaj hitro, zdaj počasi. Nič jamranja, sam' bluesenje, kakor na rdečem ovitku trdi Mario Batelić. Posebnost so tudi romantična, ljubezenska besedila. Na albumu dostikrat zaslišimo glagol »ljubiti« v njegovih raznoterih oblikah: ko metuljčki odletijo ali le še v njenem bledem spominu (Ker se mava rada, Pusti ali ljubi, Povej mi baby, Ljubica). Čez polovico albuma nas vztrajno pelje Ne bom več piu, za katero se vse skupaj malce umiri, in sicer v tradicionalni bluesovski maniri z nepogrešljivim solom orgličarja Jazbeca, ki ima univerzalno vlogo skozi album. Bodisi gre za posnemanje soliranja kitare oziroma tonsko izstopanje bodisi »le« za tonsko podlaganje v slogu »štrajhov«. Preprosto nepogrešljivi člen domače zasedbe Easywalkers, zasedbe, ki s svojo glasbeno novostjo poslušalca ne prepričuje, ne prodaja zgodbe –  preprosto jo govori, odslikava. Pusti ali ljubi je s štirimi minutami in pol zadnja in najdaljša pesem na klasično dolgem albumu. Več kot pol ure deluje kakor medij, ki prenaša lastna glasbena sporočila, zato pa je tudi vreden večkratnega poslušanja: o slehernikovem življenju in njegovi bridkosti, o njegovi lepoti, o sreči in o prilični norosti (To je biu žur), o njegovi mladosti in še dalje, o starosti, preprosto o vsej njegovi esenci. Od hitrega, veselega pa do vse bolj počasnega, žalostnega tona nas album ne pusti ravnodušnih. Če je glasbeni izraz toliko preprostejši, pa je vsebina tista, ki glasbeno novost dela unikatno, samosvojo. Glasbeni pripovedovalec Matjašič je ob spremljavi Jazbeca v ospredju izraza zasedbe Easywalkers, album pa spretno potuje po rockovsko utrjenih bluesovskih tirnicah in se ne ustavlja. 

Domači rockovsko-bluesovski kvartet Easywalkers si zasluži pozornost domačega (in tujega) poslušalstva. Prepričal bo tudi ne najbolj »lahke« poslušalce, ki se že bolj približujejo strokovnemu, profesionalnemu konzumiranju glasbe. Vsekakor pa bo z albumom zadovoljen vsak »manj zahtevni« ljubitelj dobre vokalno-inštrumentalne glasbe.