03.04.2019

(Pre)stopanje v neznano

Bobnar in čelist Kristijan Krajnčan predstavlja album Abraxas, ki bo luč ugledal to soboto, 6. aprila. Album predstavlja dramaturško zaokroženo nadgradnjo z izključno avtorskimi kompozicijami, medsebojno povezanimi z improvizacijami.

Nina Novak

Kristijan Krajnčan
Foto: Borut Bučinel

Bobni so tisti, ki Kristijanu Krajnčanu, jazzovskemu glasbeniku in filmskemu ustvarjalcu, omogočajo širšo prepoznavnost, vendar ga zadnje čase opredeljuje predvsem violončelo. Gre za inštrument, ki se redko pojavlja izven okvirov klasične glasbe, Kristijan pa ga je spojil z bobni in pred tremi leti lansiral solistični projekt DrummingCellist, s katerim pomika meje znanega proti neznanemu že samo s tem, da dialog ves čas vodi sam s seboj. Na ta način se podaja v globine vnaprej zamišljenih glasbenih kreacij, ki se v trenutkih muziciranja nemalokrat preobrazijo, saj jih ni mogoče vedno priklicati v stvarnost. Pot učenja je tako neizmerno bogata, kar je bilo moč čutiti tako v vsebinskem kot tehničnem in produkcijskem smislu že na prvencu DrummingCellist, na katerem sta se poleg avtorske skladbe znašli še klasični deli Johanna Sebastiana Bacha ter Arva Pärta.

Abraxas, ki bo luč ugledal to soboto, 6. aprila, predstavlja dramaturško zaokroženo nadgradnjo z izključno avtorskimi kompozicijami, medsebojno povezanimi z improvizacijami. Na dan izida se bo Kristijan v družbi Big Banda RTV Slovenija pod dirigentsko taktirko Lojzeta Krajnčana, ki je prispeval tudi aranžmaje, ter gostov Gorana Krmca, Jake Kopača, Janija Modra, Petre Vidmar in Vida Ušeničnika povzpel na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma, da bi predstavil novo zvočno krajino svoje dvojne izraznosti.

Pri snemanju tega albuma sem doživel nekaj, česar še nikoli nisem … snemal sem v Drami. Zjutraj sem prišel na prazen veliki oder in dojel, kako zelo je v studiu vse umetno. Na tem odru se vsak dan dogajajo zgodbe in emocije, vse pripoveduje. Tudi akustika je izjemna. Vendar pri DrummingCellistu vedno pride trenutek, ko je zelo težko. Preprosto gre za nekaj novega celo zame. S tem projektom prestopam svojo miselnost, svoje zmožnosti.

Pri koncertu, ki se nam obeta to soboto, se mi zdi najzanimivejša nadgradnja. DrummingCellist je po svoji zasnovi solistični projekt, čeprav igraš tako na bobne kot violončelo, tokrat pa bodo kompozicije zazvenele ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija, kar bo nedvomno zvočno izredno bogato. Na trenutke pomislim, da morda celo prebogato.

Projekt je zdaj drugačen. V nekem smislu gre gotovo za nadgradnjo, vendar je moj oče Lojze Krajnčan, ki je napisal aranžmaje, kompozicijam dodal neko svoje videnje. Na začetku sva se o njih pogovarjala, a predvsem o tem, kaj posamezna skladba pomeni meni, kje sem dobil navdih zanjo in kaj je njeno bistvo. Nisva govorila v glasbenem jeziku, temveč o atmosferi. Zgodbi. Bil je zanimiv proces in lahko trdim, da zveni res dobro, noben element ne zmoti in nič ni odvzeto. Nenavadno je že to, da gre za kombinacijo big banda in čela, kar se ne dogaja vsak dan, čeprav je zame igranje dveh inštrumentov (violončela in bobnov, op. ured.) samoumevno. Ta misel me je pravzaprav prešinila šele pred kratkim, ko sem gostoval pri mariborskem big bandu …

Težišče bo najbrž kljub vsemu še vedno na tebi.

Sem osrednji gost, vendar big band premore zares dobre soliste, kakršna sta na primer Tomaž Gajšt in Lenart Krečič, pa tudi Jaka Kopač in Jani Moder se nam bosta pridružila. Vesel sem, da imam v tem projektu možnost dialoga, kajti pri DrummingCellistu komuniciram le sam s seboj, kar je v redu, vendar so mi kot jazzovskemu glasbeniku najbližje trenutki, v katerih imam lahko dialog z vrhunskimi improvizatorji. Takrat drug drugega dopolnjujemo, izmenjujemo zamisli, se podpiramo. Zanimivo mi je tudi slišati, kako drugi doživljajo moje kompozicije, kako solirajo nanje, saj sem bil v njih doslej sam. Smo pa dodali še dve skladbi s prvega albuma, ki sem ju od nekdaj slišal z big bandom, vendar doslej ni bilo priložnosti za realizacijo. Opažam, da v tem projektu glasbeniki vidijo izziv, saj se skladbam vse bolj predajajo. So v podporo, in to mi je všeč.

S tehničnega stališča je projekt precej zahteven, v tokratni različici bo pridobil širino. Kje vidiš največje prednosti sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija v primerjavi s solističnim izvajanjem DrummingCellista?

Zvočne zmožnosti se seveda zelo široko odprejo, vendar bo obenem še vedno prisotnih obilo kontrastov. Predvsem prehodi so zastavljeni solistično ali v dialogu z marimbo, nakar se v vsej polnosti vključi big band. Tega sam ne morem doseči ... Menim, da je Lojze zelo dobro zaobjel razmerje med zapisanim in svobodo. Veliko sva se pogovarjala o dramaturški zasnovi koncerta, saj je vrstni red skladb izredno pomemben. Nekaj kompozicij se tudi preliva, zgodba mora iti naprej. Odkar delam s plesalci, pogosteje razmišljam na način, da se skladba konča in se v koncu že začne druga. Če je vmes aplavz, moram vse začeti na novo, tako pa popolno pozornost poslušalca dosežem s kontrastom.

Abraxas sestavlja sedem osnovnih kompozicij, ki so medsebojno povezane z interludiji, medtem ko naslove dopolnjujejo podnaslovi. Zdi se, da gre za scenarij, ki sestavi zgodbo v celoto.

Gre za dva moja aspekta, eden je kompozicijski, drugi improvizacijski, kjer ni nobenih nasnemavanj. Skladbe so zelo premišljene in komponirane, zato lahko ob poslušanju postanejo tudi težke. Potreboval sem nasprotje, nekaj, kar bi bilo spontano improvizirano. Naslovi za razliko od tega ponujajo dodatno informacijo, morda neko moje videnje, ki je v pomoč pri poslušanju. Edino tako je vse skupaj imelo smisel – ta vrstni red, ti naslovi, celo minutaže so narejene na določene številke z razlogom.

Omenila sva že tvojega očeta Lojzeta; sodeluješ pa tudi z mamo Romano in bratom Žiganom. Bi rekel, da so družinski projekti oteževalni, ker zaradi odprtosti in iskrenosti hitreje pride do zamer, ali pač olajševalni moment, saj te zelo dobro poznajo tudi na osebni ravni, kar navsezadnje pripomore h končnemu rezultatu?

Ne vem, kaj bi lahko bilo oteževalno, kajti meni je vse omenjeno v olajšanje. Z Lojzetom kdaj nisva imela istih zamisli, vendar sva se o teh rečeh podrobneje pogovorila. Ne zdi se mi prav, da v trenutkih nestrinjanja prihaja do zamer in obrambe lastnih vizij. To je samoobramba, saj če si v sebi miren, nimaš potrebe po kreganju. S tem ko prepričuješ drugega, v resnici prepričuješ samega sebe. Pravzaprav je krasno, kadar se dva ne strinjata. Če živiš v svojem balončku in druga oseba v svojem, pomeni, da se mora moj balonček malce povečati in njen prav tako, saj le tako lahko oba prispeva do presečne množice. In tu se odprejo nove možnosti. Sam prav tako pripadam eni generaciji, Lojze drugi, zato malce drugače sliši glasbo, kot jo slišim sam. To so zanimive reči. Kot umetniku ti ni treba zagovarjati svojega prav v taki meri, da bi na ta račun trpela glasba.

Je bilo tako tudi v procesa snemanja, ki najbrž ni bil preprost, vsaj glede na to, da je tvoje ustvarjanje zasnovano na viziji, katere pa ne moreš zares poznati vnaprej?

Pri snemanju tega albuma sem doživel nekaj, česar še nikoli nisem … snemal sem v Drami. Zjutraj sem prišel na prazen veliki oder in dojel, kako zelo je v studiu vse umetno. Na tem odru se vsak dan dogajajo zgodbe in emocije, vse pripoveduje. Tudi akustika je izjemna. Vendar pri DrummingCellistu vedno pride trenutek, ko je zelo težko. Preprosto gre za nekaj novega celo zame. S tem projektom prestopam svojo miselnost, svoje zmožnosti. Pogostokrat sem se naslonil na mnenje odličnega tonskega mojstra Dejana Lapanje, saj je bil v času snemanja ves čas z menoj in sva se zato lahko takoj pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Njegovi komentarji so bili na mestu. Ko igraš, si v sami kompoziciji, vendar moraš biti tudi zunaj nje, da bi lahko presodil, ali je to tisto, kar želiš. Pri filmu je podobno, saj je odziv, ki ga dobiš, zelo občutljiv. Če poslušaš vsakogar, te ni več, in tako izdelka nikoli ne dokončaš, kajti vsak ima svoje mnenje. Toda če znaš prisluhniti, ti mnenje drugega vendarle lahko zelo pomaga. Gre za fenomen tretje osebe, ki tvoje videnje naredi objektivnejše.

Več let si bil v tujini, konkretneje na Nizozemskem, vendar si se vrnil in zdaj dom gradiš v Ljubljani. Je možnosti tu res manj?

Izkušnja tujine človeku nekaj da. Odpre se … nisem zagovornik tega, da bi trdil, da tu ni možnosti, kajti vsak je sam odgovoren za svoje življenje. Če ti ni všeč, nekaj spremeni. Trenutno imam približno vsaka dva meseca turnejo v tujini in tudi prej je bilo tako, vendar na Nizozemskem skoraj nisem igral, zato ni imelo več smisla živeti tam. Zadnji dve leti je šlo navzdol in v nekem obdobju skoraj nisem imel koncertov. Takrat sem se soočil sam s seboj, in rodil se je DrummingCellist. Zdi se mi, da so to tisti trenutki, ko se odločiš, ali boš situacijo obrnil v nekaj produktivnega ali destruktivnega. Naučil sem se, da so ti momenti kazalniki valov, saj ko prideš do dna, veš, da nekaj ni v redu, in počakaš na nove priložnosti. Vedno je tako. Vse je začasno. In prav to zavedanje se mi zdi eno pomembnejših.