»Tako imenovani resnici je treba pač pljuniti v obraz, ni druge«

Igor Bašin je dolgoletni glasbeni kritik, novinar, urednik in glasbeni aktivist, ki je v Sloveniji bistveno zaznamoval kritična razmišljanja o glasbi skozi številne medije. Na začetku v formi fanzinov, kasneje kot sodelavec, avtor oddaj in urednik na Radiu Študent, kot pisec za Glasbeno mladino in Musko ter kasneje za časnik Dnevnik, za katerega je med drugim v svojih kolumnah seciral glasbena strujanja doma in po svetu. Je eden izmed soavtorjev glasbene oddaje Drugi val na Valu 202, sodelavec Odzvena in urednik spletnega glasbenega medija Nova Muska. Več let je bil urednik oddaje Sobotna noč na RTV Slovenija, kjer se je intenzivneje soočil z zakonitostmi medija in podajanja glasbe v avdiovizualni formi, kar ga je pripeljalo v nedrje produkcije glasbenih dokumentarcev, ki jih je poznavalsko izbiral za program nacionalne televizije. Večkrat je član žirij mednarodnih festivalov, posvečenih glasbenim dokumentarcev, sam pa je svoj prvi avtorski dokumentarec posnel leta 2006. Skupaj s soscenaristko Barbaro Kelbl in režiserjem Igorjem Zupetom so pod skupnim naslovom Glasba je časovna umetnost zasnovali formo LP dokumentarca, ki se v časovni formi trajanja vinilnega albuma posveča prelomnim albumom domače scene, v preteklosti umeščene v širši prostor nekdanje Jugoslavije. V prvem je v hitrem tempu odstrl (z)godbo albuma Dolgcajt zasedbe Pankrti, sedaj pa je pred nami njegovo nadaljevanje, ki se obrača v čas pred pojavom punka, k legendarni plošči Pljuni istini u oči zasedbe Buldožer, plošči, ki je z iskrivim humorjem in prevratništvom zarezala v sfero popularne glasbe v tedanji Jugoslaviji. V režijski vlogi je tokrat Varja Močnik, za tkanje izgubljenih vizualnih niti zgodbe pa je s svojimi animacijami poskrbel Martin Ramoveš. Film je premiero doživel na beograjskem festivalu dokumentarnega filma Beldocs, na beograjskem festivalu glasbenih dokumentarcev Dok’n’ritam pa je prejel nagrado. Žirija je v obrazložitvi zapisala: »Avtorica dokumentarca (Varja Močnik) je v realnem času trajanja kultnega albuma (skupine Buldožer) z veščo uporabo animacije in inventivnimi rešitvami komentarjev ovitka albuma ter uvedbo vloge voditeljice dnevnika uspešno rekonstruirala duh časa in počastila eno od najpomembnejših skupin v regiji. Pričujoči LP film naj služi kot spomin in učno čtivo za nove generacije, kako biti avtentičen in subverziven v relaciji do sistema.« Slovensko premiero bo doživel jutri, 20. junija, v Kinodvorišču, nato se seli v malo dvorano Kinadvor. Medtem ko smo opravili pričujoči pogovor, je v produkciji že tretji LP film iz serije Glasba je časovna umetnost, posvečen prvencu zasedbe Laibach.

Lani si sodeloval na razstavi, posvečeni zasedbi Buldožer, nekaj let prej se je zasedba ponovno zbrala za koncertno turnejo po nekdanji skupni državi, sam si odraščal v miljeju punk rocka. Kaj je bil povod za kreiranje dokumentarca in kakšna je bila osnovna ideja oz. moto, z mislijo na katerega ste se lotili dela?

Zametek dokumentarca o plošči Pljuni istini u oči sega deset let nazaj, ko smo štartali s serijo Glasba je časovna umetnost. Njena osnovna ideja je, da se v ločenih filmih predstavi ključne slovenske glasbene albume. Ko smo posneli prvi LP film o Dolgcajtu Pankrtov v režiji Igorja Zupeta, sva se s prijateljico in soscenaristko Barbaro Kelbl takoj vrgla v snovanje drugega kosa in spisala scenarij za Pljuni istini u oči, do realizacije katerega pa zaradi nesrečnih naključij ni prišlo. V scenariju sta namreč imela pomembno vlogo zagrebška rock kritika Dražen Vrdoljak in Darko Glavan, ki sta kmalu zatem zapustila ta svet, in scenarij je obležal v predalu, na neki način neuporaben. Pred dobrimi tremi leti naju je moja draga Viva (Videnovič, op. L. Z.), ki je filmska producentka, spodbudila, da sva ga potegnila na plano in se lotila preoblikovanja. Nastal je dotični, drugi LP film. 

Kakšen je bil prej tvoj odnos do lika in dela zasedbe Buldožer in do časa, ki ga sam nisi neposredno izkusil? In nenazadnje, kaj ti je ta milje odstrl preko številnih pogovorov, ki si jih opravil za dokumentarec?

Ja, seveda, bil sem premlad, da bi jih ujel ob pravem trenutku na pravem mestu. Buldožerji so bili za časa mojega odraščanja vedno nekje zraven. Četudi sprva mogoče nisem najbolje razumel, zakaj številni akterji naše tedanje alternativne scene navajajo te stare prdce kot ključen, pomemben vpliv – saj so vendar friki, ne pankerji, sem bil takrat zmeden -, mi je slej ko prej postalo jasno, da so bili velika prelomnica za našo sceno, tako slovensko kot jugoslovansko. Če ne drugače, Novo vrijeme je zame še vedno eden najboljših punk komadov. Ko pa sem se spustil v raziskovanje ozadja, listanja časopisov in revij, po katerih sem iskal zapise o Buldožerjih, se pogovarjal z njimi in njihovimi sodelavci, vrstniki, sodobniki, fani in spremljevalci, sem dojel njihovo pionirskost. Buldožerji so v prvih letih doživeli marsikaj, kar se je malo kasneje zgodilo punku. S svojimi akcijami in reakcijami na polemike in težave, na katere so naleteli, niso postavili le trdih temeljev punku in novemu valu, ampak tudi diskurzu znotraj popularne glasbe in kulture, po svoje tudi civilni družbi osemdesetih let. 

V dokumentarcu se pojavi veliko izsekov zapisov iz tedanjega glasbenega tiska. Kako kot glasbeni kritik gledaš na recepcijo plošče in zasedbe in kako se je ta recepcija spremenila do danes (kako se nenazadnje preko akterjev iz tedanjega časa ta odstira v dokumentarcu)?

Sprva bi se zahvalil Borutu Činču iz skupine Buldožer in Bojani Lovšin, vdovi kitarista Uroša Lovšina, da sta nam odstopila v uporabo zajetne arhive člankov in fotografij. V toku dela na LP filmu smo to seveda nadgradili še z ostalimi odkopaninami. Med listanjem in brskanjem po časopisih in revijah tistega časa me je še enkrat streslo, koliko prostora je imela popularna glasba v tedanjih medijih, koliko rock kritikov in glasbenih novinarjev je bilo aktivnih, o kako različnih glasbenih zvrsteh in bendih se je takrat pisalo ne samo v študentskem, ampak tudi v osrednjem tisku. Pogostokrat zelo polemično, prodorno, razmišljujoče, zelo pedagoško. 

Da ne bo nesporazuma, nad Buldožerji in Pljuni istini u oči niso bili vsi navdušeni, kot se morda danes misli ali celo sliši. So jih tudi pošteno napadali, sprožale so se polemike, vzpostavila se je delitev na pristaše skupine Bijelo dugme in Buldožer. Na srečo in z razlogom so imeli na svoji strani tudi zagovornike med rock kritiki v Beogradu, Novem Sadu, Zagrebu, Sarajevu, Ljubljani. Ne samo zabavno, tudi poučno je brati polemike, ki so se vrtele okoli njih. Šlo je na neki način za tisto, kar je Tito rekel Bojanu Adamiču: »Bori se za svoj jazz!« Da, treba se je boriti za svojo glasbo. Tudi danes, ko še zdaleč ni več takšnega poligona, bojišča, kot takrat. 

S formo glasbenih dokumentarcev si se intenzivneje srečal kot urednik oddaje Sobotna noč, kot žirant mednarodnih festivalov, kot kritik in recenzent in nenazadnje kot njihov snovalec. V zadnjih letih se zdi, da se je njihova produkcija pri nas povečala. Kako gledaš na domačo produkcijo, produkcijske zmožnosti, možnosti za distribucijo?

Produkcija domačih glasbenih dokumentarcev je nedvomno narasla v zadnjih letih, tako kot tudi drugod po svetu. Na to sta seveda vplivala dostopnost tehnologije pa porast zanimanja za pretekla obdobja in fenomene. Vendar za večino dokumentarcev stojijo entuziasti; resne produkcijske zmožnosti so vsekakor omejene. Če ne bi imeli podpore Slovenskega filmskega centra, še zdaleč ne bi mogli tako globoko zabresti v animacijo. Ko sem na primer gledal Liberation Day, sem se že po prvih petih, desetih minutah nasmehnil pri sebi in si rekel: »Hja, s temi par minutami arhiva je bil že presežen celotni budžet za Pljuni istini u oči.« 

Ne bi o podhranjenosti naše filmske produkcije, ker nisem pravi naslov za to, mislim pa, da šele kontinuirano in stalno delo na filmih lahko pripelje do dobrih filmov; in tudi zavedanje odločevalcev, koliko truda, predpriprav, raziskav in terenskega dela je potrebno vložiti, da pripraviš in posnameš res dober dokumentarec. Če mora ustvarjalec delati druge stvari, da bi preživel, delanje filma pa je skoraj samo v golo zadovoljstvo, potem je jasno, da je težko pričakovati dobre izdelke. Ko je film zaključen, ga je treba spraviti v obtok, ne samo po domačih kinih in festivalih, ampak tudi čez mejo, v svet. Če je drobiž namenjen za distribucijo, potem je jasno, da je še toliko težje prodreti na mednarodni trg. No, v našem primeru itak nismo nič dobili za distribucijo.

Kot ustvarjalca me bolj preganja razmišljanje, kako se naredi dokumentarec o nekem našem fenomenu tako, da bi ga dovolj približal tujcu, da bi ga ta razumel. Tako Pankrti kot Buldožer so bili izrazit jugoslovanski fenomen, ali moram zato obdelati vso specifiko Jugoslavije? In to vsakič znova? No, zdaj sem pred novim izzivom, Laibach vsi poznajo. 

Kakšna pa meniš, da je v širšem oziru zmožnost forme (glasbenega dokumentarca), da nam skozi avdiovizualno izkušnjo poda neko (z)godbo o godbi? Že sami ste poleg forme pričevanj in pogovorov uporabili animacije in formo igranega dokumentarca. Kje so (še) njeni potenciali in kje se po drugi strani kaže izčrpanost? 

Pred leti sem se naveličal brati glasbene biografije in druge knjige o scenah, glasbenikih, bendih, podobno kot sem se naveličal glasbenih dokumentarcev. Začelo me je motiti, da v tej hiperprodukciji prevladujejo podobne forme podajanja ne glede na to, kako močna ali dobra zgodba stoji v ozadju. Na animacijo sta nas v našem primeru napeljali dve stvari: pomanjkanje arhivskih posnetkov in ovitek Pljuni istini u oči. K sodelovanju smo povabili Martina Ramovša, ki se je v kombinaciji z animatorji Invide izkazal za več kot odlično izbiro. Nikakor ni šlo za sledenje prevladujočim trendom, ampak je bila to zgolj logična ideja. Mislim, da se v preblisku skriva potencial, rezultat pa v dobri realizaciji ideje. 

Dokumentarci iz serije Glasba je časovna umetnost temeljijo na ploščah, prvi o plošči Dolgcajt Pankrtov, sedaj o Pljuni istini u oči Buldožerjev, v delu pa je že tretji o plošči zasedbe Laibach. Kako same vsebine plošče, predvsem pa glasba in zvočnost na njih vplivajo na podobo in pripovedni tok dokumentarca (ritem, vsebino ...). Glasba Buldožerja je namreč precej bolj zvočno raznolika in razčlenjena.

Naš format, LP film, ima natančno zakoličeno pravilo: film se mora odvrteti v času trajanja plošče, od prvega do zadnjega komada. V tem času moramo povedati zgodbo o izbrani plošči, njenih avtorjih, času in okolju, v katerem je nastala. Ker jemljemo celo ploščo za podlago, še kako vpliva na samo podobo in pripovedno nit, pravzaprav diktira vse. LP film o Dolgcajtu je tako natempiran in hiter, ker ploščo tvorijo punkovski komadi, ki so večinoma kratki in udarni. Pljuni istini u oči je bil drugačna (z)godba. Plošča meji na gledališko predstavo, komadi so razčlenjeni, polni dramaturgije, zanimivih in tudi presenetljivih obratov, kar smo seveda z režiserko Varjo Močnik in montažerjem Jurijem Moškonom ves čas upoštevali. Že pri pisanju scenarija sva se z Barbaro naslanjala na muziko, na njeno interpretacijo in vrstni red komadov, v montaži pa je bilo naporno, a zabavno, sploh v trenutkih, ko se je tok zgodbe nenačrtno ujel in podložil z muziko. Je kar nekaj takšnih momentov. 

Po eni strani je takšen zakoličen format obremenjujoč, po drugi pa imaš že vnaprej postavljen okvir, znotraj katerega moraš naslikati film. Za gledalca zna biti tudi naporen ta plaz informacij, se pa sam mirim, da tudi plošče ne poslušamo samo enkrat, zato kaže tudi LP film pogledati večkrat. 

Ob glasbi pri albumu Pljuni ... obstaja še en narativ, in sicer vizualen in teksten z ovitka. Kot reče eden izmed intervjuvancev, gre za album, »ki se ga je poslušalo z ovitkom v rokah«. Kako ste to vtirali v dokumentarec?

Ob muziki na plošči Pljuni istini u oči je tudi ovitek fascinanten, kar dela koncept plošče še trši. Takšnih ovitkov-umetnin ne delajo več. Narejen je kot časopis in iz tega se nam je porodila ideja o TV dnevniku oziroma o voditeljici, ki bere izbrane izseke z ovitka. Na takšen način vstopimo v ovitek in seznanimo tudi neobveščenega, kaj je napisano in narisano na njem, kako so se Buldožerji brili norce in zajebavali cel svet. Morda ga celo napeljemo, da bo vzel ovitek v roke in ga prebral ter zapovrh še ploščo poslušal. V tem je malce fetišizma. 

V zadnjih letih smo v kar nekaj glasbenih dokumentarcih videli uporabo animacij, ki so zapolnile manko dokumentarnih posnetkov. Sam si se s problemom pomanjkljive dokumentacije, izbrisanih stvari iz arhivov itd. soočal že kot urednik oddaje Sobotna noč. Kakšen vpliv ima tako mačehovsko ravnanje na dediščino in zgodovinjenje popularne glasbe pri nas?

Strašansko, pravzaprav grozljivo. To je prispevek k amneziji zgodovinskega spomina. Za takšna ravnanja bi morali odgovarjati, ne pa jih pomesti pod predpražnik. Pri filmu o Pljuni istini u oči smo se soočili z dejstvom, da posnetkov Buldožerja iz let 1975 in 1976 ni. Ne bom rekel, da jih ni več, ker vseeno upam, da se bo nekoč kaj našlo. Ker posneti so bili! Upam, da res niso bili zbrisani zaradi hudobije in užaljenosti ali ker je bilo treba posneti še eno sejo, ampak da so še vedno nekje založeni na predpotopnem formatu. Zato smo se tudi zatekli k časopisnim izrezkom, fotografijam in animacijam, vendar je film še vedno v prvi vrsti skupek gibljivih sličic. 

Navedel bi anekdoto iz časov Sobotne noči, ko sem na nekem sestanku poslušal vzvišeno pridigo, kako bi morala TV Slovenija jemati BBC za vzor. Eno so polna usta o dediščini, drugo pa je stanje v praksi, v kateri največ škode naredi človeški faktor.

Marko Brecelj je namerno ostajal na obrobju ponovnih obujanj Buldožerjev in njihove zgodbe, v dokumentarcu pa se pojavlja kot eden glavnih in zanimivejših protagonistov, pri čemer ostaja zvest formi svojih performativnih intervencij. Kako je njegova prisotnost vplivala na dinamiko dokumentarca?

Marko je s svojimi intervencijami vsekakor obogatil film. Dal mu je to prepotrebno energijo, lahko bi celo rekel, da vozi film, tako kot je svoj čas vozil Buldožer. Med izjavami, zgodbami in pričevanji, ki jih nismo uvrstili v film, je še nekaj njegovih intervencij. Vse pa naj bi v bližnji prihodnosti Marko objavil v svojem filmu. 

Plošča Pljuni ... je del neke mitologije rocka na prostoru nekdanje Jugoslavije. Do kakšne mere se lahko dokumentarec sploh izogne kontekstu mitologizacije?

Težko. Kot prvo je potrebno preverjanje dejstev. Na to sem sicer malo mahnjen, ampak ne brez razloga. Ne maram mitologizacije. Lastne izkušnje so me podučile, kako lahko iz neke povsem nedolžne zgodbe, akter katere sem bil tudi sam, sčasoma nastane fantastična zgodba, in tudi obratno, kako mitologizacija zasenči ali celo izbriše iz zgodovinskega spomina kakšen detajl, ki v zgodbi ne bi smel manjkati. Raziskovanje in popis kronologije dogodkov, upoštevanje konteksta časa, ki ga obdelujemo, brskanje po arhivih za posnetki, fotografijami in članki, vse to nam pride v takšnih primerih zelo prav, saj se še zdaleč ne moremo zanašati samo na spomin sogovornikov. Ne da jim ne verjamem ali zaupam, ampak toliko ljudi kot izprašaš o nekem določenem dogodku, toliko pričevanj in videnj dobiš, z njihovim križanjem pa lahko potem nekako sestaviš kolikor toliko celovito sliko, ki tudi še zdaleč ne bo popolna. Ni ene resnice, jih je toliko, kolikor je vpletenih. 

Na koncu dokumentarca se pojavijo nekateri mlajši akterji glasbene scene: Dejan Lapanja (Salamandra Salamandra, duo s Katarino Juvančič, Vasko Atanasovski trio ...), Andrej Fon (Olfamoštvo, Kraški solisti, Samo Gromofon, Strahuljari), Boris Vlastelica (Repetitor) in drugi. Kje sam kot redni spremljevalec aktualnih in mladih snovanj slišiš dediščino glasbe Buldožerja? In ali kje zaznavaš podobne elemente subverzivnosti, ki jih akterji dokumentarca večkrat označijo za »zezanje«?

Dediščino Buldožerja slišim po celem hribovitem Balkanu, ki smo mu enkrat rekli Jugoslavija. V vsaki generaciji po Buldožerju se najde kdo, ki nadaljuje to dediščino. Tisti, ki posnemajo ali skušajo posnemati to zasedbo, seveda niso v mojem izboru, ker so slabi učenci. S koncem filma smo hoteli nakazati, koliko generacij so Buldožerji vzgojili in zastrupili. 

Buldožerji nas s svojo dediščino nagovarjajo k razmišljanju s svojo glavo. Njihovi štosi in zezanje so del polpreteklosti, in četudi niso več najbolj aktualni in so mlajšim verjetno težko razumljivi, nas nagovarjajo ali pa vsaj napeljujejo k temu, da reagiramo na neumnosti okoli sebe, da se jim ne pustimo in jim ne podležemo, ampak odgovorimo iskrivo. Tako, kot jim gre, to pa je politično nekorektno. Prav v tem vidim glavno sporočilo našega novega LP filma: da smo preveč korektni do blaznosti, pohlepa in svetih krav, ki nam vladajo oziroma vladajo v našem imenu. Tako imenovani resnici je treba pač pljuniti v obraz, ni druge.