A vse to smo imeli? Vau!

Na otvoritvi, ob devetih zjutraj, ni bilo nikogar. No, bilo ni nikogar in bili so vsi. Kaj želim povedati? Ni bilo nobene ceremonije, nikakršnih katering kanapejev in kisle penine, ki ni šampanjec. Rahlo nenavadno za takšno razstavo, ampak po drugi strani niti ne za tako zgodnjo uro v petek, ko sem se ob predvidenem odprtju zehaje sprehodil po Trgu Leona Štuklja.

Narodni dom Maribor – inštitucija, ki (ne)hote magdaleničast ugriz pretopi v Festival Lent – je za ovinkom, čisto malo od trga naprej. Toda ob zavidljivi sedemdesetletnici njegove Koncertne poslovalnice so se na precej mlajšem trgu odločili za prostorsko intervencijo z desetimi velikimi city light panoji. Ni prvič, da je nekdo poskusil »iluminirati« in svetlobno ožarčiti največji trg v državi, ki ga je dal velikopotezno zgraditi prejšnji mariborski župan. A če se je že gradnja nekoliko zavlekla, se tudi trg zlagoma osmišljuje, medtem ko dobiva in menjuje sosede ter še zlasti vsebine. Težava trga je ravno njegova velikost, saj zna biti prepogosto prevelik (razen za martinovanje).

Vendar je pričujoča razstava vse to skrbno premislila in se raje umaknila na rob, tja pod drevesa, ob bok popotnikom, ki tukaj še vedno ubirajo dobro staro pot, ob banki, še vedno po poti zebre, ki je zdaj že nekaj let ni več, prav tako kot ne semaforja. Pozavne, violine, orkestri te tako pozdravijo spotoma, kot neke vrste mahajoči zgodovinski »serbus!«.

Ker so panoji, čeravno veliki, postavljeni pod cvetoče ozelenela drevesa, se čez dan razstava žal nekoliko porazgubi. Šov je tako in tako večji zvečer, ko panoji oživijo do točke večernih toalet, gardedam in abonmajev. Čez dan v panojih pogosto naletiš na lastni odsev, pri čemer nisi tako srečen, saj v šipi poleg glasbenih legend vidiš še sebe, če si sposodimo namig pri lokalno ponarodelem hitu Naša draga Lidija. Zato je mimohod bolj zaželen zvečer; a prav v večernem terminu, ko postane trg najbolj zapuščen prostor v mestu, se zgodi ključna programska inverzija. Povedano drugače: preteklost zapolni zapuščeno sedanjost. Povedano po domače: vidimo, kaj se je dogajalo, kdo vse je obiskal Maribor ...

In ko svetloba prav po evropsko ožari vsak mimohodni obraz, se Maribor v tej nočni samoti vseeno zazdi tako poln. Enostavno povedano: »A vse to smo imeli? To je prišlo sem? Vau!«

Panoji nagovarjajo raje s konkretno koncertno fotografijo, ki je največji adut razstave in se poklanja fotografiji kot umetnosti, kot pa z golo statistiko (2435 glasbenih dogodkov s 1273 solisti in 503 dirigenti; 1075 komornih, 671 orkestrskih koncertov in 202 vokalna, 318 predstav in koncertov za mlade, 83 jazz koncertov, 23 plesnih predstav, dve operi in ena opereta), čeprav je v dnevnem vrvežu postati za dvajset velikih plakatov precejšen zalogaj. A to, kar poskusite, za trenutek pritegne še druge zvedave mimoidoče. Vseeno je pozorno branje zavoljo optičnega prepada v velikosti črk naštetih izvajalcev za »mimohodno« razstavo konkreten »štikl« čitanja.

Izbor ravno tega trga je morda tudi simboličen, saj je na Trgu Leona Štuklja zdaj, odkar ni več Glavnega odra na Dravi, največji oder Festivala Lent. Preseneča pa vseeno nekoliko neglomazno sramežljiva postavitev, umaknjena v kot, namesto da bi bila vsaj nekoliko pompozna, kar ne bi bilo nič nenavadnega za ekipo, ki je imela dva ognjemeta na festivalu, medtem ko Maribor ni imel niti silvestrskega ognjemeta.

Trg Leona Štuklja se tako znova dokazuje kot ključni prostor v Mariboru. Če si tu, si. Pa naj bo to slavje Filipa Flisarja, proslavljanje z nogometaši Maribora, žreb za Zlato lisico, petkov Pun pisker, mariborska verzija odprte kuhinje ... In zato je taka izbira dobrodošla in dobrohotna, saj klasično umetnost, zlasti glasbo, in tiste zvrsti, ki so ponavadi za štirimi stenami, razgrne na planem. Da Mariborčani vidijo še kaj in koga, Narodni dom pa poskuša dokaj uspešno razposlati (pre)pozno sporočilo, da ni samo Festival Lent. Seveda ni. 70 let Koncertne poslovalnice, toliko velikih imen od leta 1946 – to je velik dosežek. Vreden razstave? Vsekakor. Ker nosi v sebi vsak upodobljen ali zgolj omenjen umetnik, program, abonma, orkester ali vsebina kleno, tudi fuzbalsko sporočilo: Mi smo Maribor.