Akuzmatično zvočno vijuganje

Tudi letos se je v Kinu Šiška odvil dvodnevni festival ZVO.ČI.Ti Akuzmonij INput, ki je potekal v obliki dveh večernih koncertov (16. in 17. marec), drugi dan, v torek dopoldan, pa je bila za povrh organizirana še delavnica prostorske zvočne postavitve z Diegom Loso. Na koncertih so se predstavili zvočni umetniki Diego Losa, Tetiana Khoroshun, Patrick K.-H., Mauricio Valdés San Emeterio, Brane Zorman, Maja Osojnik, Tilen Lebar, Qungquing Teng, Sophie Delafontaine, Armando Balice, Alastair Mcneill, Enrique Mendoza Mejia in Andrej Kobal. Njihova dela so bila izvedena preko večkanalnega zvočnega sistema in so predstavila svet studijskega ustvarjanja zvočnih svetov, v katere smo se potopili. ZVO.ČI.TI Akuzmonij INput je potekal v organizaciji zavoda CONA in v sodelovanju z dunajsko Floating Sound Gallery ter Kulturno izobraževalnim društvom Pino iz Kopra. Festival ZVO.ČI.TI Akuzmonij INput je izvrstna priložnost za ljubitelje tovrstne glasbe. V prostoru dvorane Komuna imamo tako vsaj enkrat na leto priliko, da si dodobra napolnimo ušesa v živo in se seznanimo z novostmi tako na glasbenem kot tudi tehnološkem področju. Vse priznanje organizatorjem in izvajalcem za to intenzivno dvodnevno doživetje.

Diego Losa je ime, tesno povezano z inštitucijo za elektroakustično glasbo INA GRM, v okviru katere že skoraj trideset let deluje kot skladatelj in raziskovalec. Na delavnici je podrobno predstavil možnosti, ki jih za komponiranje s pomočjo računalnika odpirajo t. i. orodja GRM, kar je bilo posebnega pomena predvsem za prisotne ustvarjalce. Diego Losa je tudi profesor za zvočno inženirstvo na Sorboni in filmski šoli EICAR ter vodja oddelka za elektroakustično glasbo na konservatoriju v Saint-Étiennu in profesor za oblikovanje zvoka na INA GRM in EICAR, zato ne preseneča, da so bile vse tri njegove skladbe (Cronicas del Tiempo, Sortie d'un rêve dans une nuit étrange très loin d'ici …, Plasma ou les fantômes d'Iwo Jima) resnično vrhunsko izdelane in so dajale popoln zvočni vtis. Njegove Cronicas del Tiempo so sijajno delo, ki deluje kot prostorska pokrajina, vešče orkestrirana preko zvočnikov, kar ustvarja plastično prostorskost. Zvoki dajejo vtis delovanja strojev, spremljajo pa jih glasovi, ki govorijo drug čez drugega, vse do nenadne ukinitve, slišimo pa tudi različne zvočne objekte, ki prihajajo do nas kot mojstrsko naštudirane gradacije in prehodi. Skladatelj je delo opisal kot akustično obujanje spominov na preteklost ter podob sedanjosti in prihodnosti, ki izhajajo iz zgodb popotnika, saj temelji na zvokih, ki so bili posneti na različnih koncih sveta in odražajo nasilne dogodke v svetu.

Nekoliko drugačen značaj je imela skladba tournesol Tetiane Khoroshun, ki se deli na dva pola, pri čemer je prvi ritmičen, drugi pa zvočen in konstanten. Razpenja se od nizkih do visokih frekvenc, ki ustvarjajo napetost, nekakšno zgoščeno pripoved, katere notranja dinamika se pne v loku proti vzponu. Svojo drugo skladbo, ki smo jo imeli priložnost slišati nekoliko pozneje, pa je Tetiana Khoroshun zasnovala kot podobo jeklarne Zaporižstal. Skladba Madrigal se z brenčanjem, šumi in drugim oglašanjem strojev, ki spominjajo na futuristične kompozicije, postopoma gosti in postaja opresivna, skoraj bombardira nas z zvokom, kar asociira na neusmiljeno vojskovanje ali alarm. Sokurator festivala in umetnik Patrick K.-H. je ustvaril skladbo bolj anekdotične narave z naslovom fwer series, s simpatično gagovskimi zvoki, ki nas dosegajo z različnih koncev prostora kot mini dogodki ter preraščajo v bolj vztrajen obdelani človeški zvok, dokler se spet ne povrnejo v anekdotični preplet zvokov. To igrivo in vendarle premišljeno delo z notranjo strukturo je delovalo zelo poetično. Skladatelj ga je pospremil s citatoma Williama S. Burroughsa: »Strah pred smrtjo je oblika groze okostenelosti. Mrtva teža časa,« in »Ljubezen, kaj je to. Najbolj naravno protibolečinsko sredstvo, kar jih je.« Mauricio Valdés San Emeterio je Mutable Audiotecture zasnoval kot dvodimenzionalno arhitekturo, s pomočjo katere je gradil linije in točke po prostoru, za to pa je uporabljal hibridne pristope od neposrednega zvoka do ambisonike. Skladba z nežno in homogeno zvočno strukturo se je v prostoru prelivala v bolj markantne zvočne dogodke in ta pronicljiva prostorska zasnova je ustvarjala pokrajino zamolklih zvokov, od zvena do šuma, in s kovinskim prizvokom, kot da bi zvok klesali. Druga skladba Mauricia Valdésa San Emeteria, Subterránea, ima energičen uvod v lebdečo zvočno krajino, ki spominja na film. Podoba podzemnega sveta naravnih jam po Sloveniji, ki ga predstavlja, je zabrisana, a globlje ko se spuščamo v podzemni svet, bolj se nam odpirajo njihova vrata in jasnejša postaja njihova identiteta. Delo je subtilno zasnovano in ustvarja specifični ambient.

Orkestrirani napad Braneta Zormana deluje zračno in mehkeje, tudi homogeno, kot zvočna magma, ki je bližje naravi in se razvije v intenzivni konglomerat z notranjim pulzom ter prepričljivimi prehodi. Dobimo občutek odstiranja novih in novih epizod, ki se prelivajo druga v drugo in postajajo vedno bolj poenoteno dogajanje. Gre za skladateljev odziv na vsesplošni kaos in razpad pravil in vrednot v svetu. Delo Maje Osojnik Blende ¤01 je imelo poleg zvočne tudi vizualno podobo, s katero je obogatila pripoved, ki raziskuje spremembo, preobrazbo in mimikrijo. Kratki film in eksperimentalni glasbeni video Into Everything, into Anything je nastal v sodelovanju s Christopherjem Sturmerjem. Maja Osojnik je uporabila zvoke klasičnih glasbil in hkrati umetne zvoke, pri čemer je njihovo sopostavljanje delovalo kot linearna linija inštrumentov, ki jih razgibajo dodani zvoki. Delo je vizualno-akustična saga, ki se iz počasnih linearnih pripovedi prelevi v hitri tempo v povezavi z vizualnim razvojem dogodkov, ki se zlagoma umirijo v linearni pripovedi in ženskem vokalu. Nekaj posebnega je bilo nadaljevanje cikla Limen Tilna Lebarja, ki obravnava prehodnost zapuščenih prostorov in strukturo po Van Gennepovem tridelnem modelu iniciacijskih obredov. Izraža bolj kleno zvočno držo ter zvok obravnava bolj rudimentarno, tako da dobimo občutek sobivanja dveh konstant, ki ustvarjata medsebojno trenje in kontrast in sta hkrati združeni v isti časovni tok. 

Lune à quatre heures du matin Quingquing Teng deluje hipnotično in se po avtoričinih besedah zadržuje na meji med sanjami in budnostjo. Nastalo je po naročilu Ici l'onde – National Center for Musical Creation. Skladba nas bombardira z zvoki, dokler se ne povrne v dihanje in vsesplošni vrvež, ki spominja na postajo, vse to pa uokvirjajo prasketajoči zvoki in ustvarjajo vtis mehanične pripovedi, v kateri se umetno oživlja s spreminjanjem dinamike. Zadnje delo, ki je bilo predstavljeno na prvem festivalskem večeru, je bilo Creux-du-Van Sophie Delafontaine, v katerem je skladateljica zajela portret tega kraja v Juri. Slišimo naravne pojave, kot so črički, veter, voda in vulkanski izbruhi, ki so bili poustvarjeni s pomočjo močnega zvočnega toka. Ta sveža skladba plastično naslika podobo kraja v atmosferski podobi.

Drugi večer je prav tako prinesel obilo novih doživetij. Najprej smo prisluhnili skladbi Sortie d'un rêve dans une nuit étrange très loin d'ici …, v kateri Diego Losa zvočno zapiše svoje vtise iz majhne vasi Alto v Laponiji. Gre za mojstrsko in izjemno plastično zvočno formo, ki izostrenim ušesom omogoča pravo meditacijo z vstopom v svoj zvočni svet, v katerem imajo posamezni zvočni objekti svoj čas in prostor ter notranji naboj. Subtilno in mojstrsko obravnavanje posameznih zvočnih objektov v vseh njihovih dimenzijah je dalo drugi skladbi Diega Lose, Plasma ou les fantômes d'Iwo Jima, izjemno dovršeno podobo. Gre za zvočno potovanje med dvema obalama otoka Iwo Jima v otočju Ogasawara. Armando Balice je Empty Garden pospremil s citatom Gastona Bachelarda: »Praznina je dejavnik izničenja, ki vsako substanco okuži s svojo nalezljivo ničnostjo.« Tudi to delo deluje kot zvočno popotovanje in je prava masaža zvokov, ki se vedno bolj bohotijo in zgoščajo, kot industrijski hrup v ambientalnem okviru, ki se sčasoma razredči in potihne, pri čemer počasni impulz udarcev asociira na ritem srca. Drugo njegovo delo, ki smo ga slišali, je nastalo po naročilu CAIRN Ensemble. Battements de la mer sestavljajo trije stavki (Bruit blanc, Energie matière, Sortir du noir ), ki izdajajo afiniteto Baliceja do kompaktne zvočne pripovedi, ki ne popusti niti za hip. Intenziteta te zvočne mase se je mestoma gibala kar na robu zdržljivosti. 

Pravo polifonijo glasov smo slišali v delu Everything's for sale Alastairja Mcneilla. Glasovi delujejo sinhrono, saj so razlike v višini majhne, zato se lahko osredotočimo na barvo in artikulacijo, ki deluje večplastno in raznoliko. Pri osredotočanju na glasove se zdijo spremljajoči zvoki manj prezentni in ostajajo ne glede na težko naravo v drugem planu. Enrique Mendoza Mejia je večkanalno izvedbo skladbe Amok zasnoval kot »grobe zvočne mase, ki se upirajo koherenci«. Znajdemo se v središču živahnega zvočnega dogajanja: do nas prihajajo prasketanje, bobnenje, pokanje in drugi zvoki, ki delujejo kot zvočna kopel. Delo je izrazito dinamično zasnovano in plastično orkestrirano preko zvočnikov, s čimer ustvarja zvočni prostor. AuraL allure Enriqueja Mendoze Mejie pa podaja gibčno vijuganje po kanalih, ki ustvarja vtis plastične prostorske pretočnosti. Otipljivost in tridimenzionalno podobo delo dobiva s pomočjo glasu, ki podaja avtorjevo besedilo v več jezikih in ga umetnik razume kot material in hkrati kot metaforo. Qingqing Teng se je za navdih pri snovanju skladbe I'll Make Noise Until Silence Gets Tired of Me obrnila k t. i. nori literaturi, ki podaja kaotičen in absurden svet. Delo, ki je nastalo po naročilu institucije INA GRM, ima eksploziven začetek in se tega energičnega naboja drži ves čas. Bojevniško držo podpira ubijajoči ritem, dokler se ne prevesi v bolj premišljen del oziroma v urbano fresko in se slednjič prelije v prikaz vzhodnjaške glasbe z elektronsko spremljavo. Ta fantastična mešanica razpoloženj, zvočnega materiala in pristopov nas popelje v unikatni notranji svet avtorice. 

Poznavalsko obvladovanje tehnologije Andreju Kobalu omogoča polnokrvno izražanje s pomočjo zvoka in tako so Mimikrije I res pravo doživetje. Zasnoval jih je kot »prelivanje zvočnih mas, kjer se zvočne forme preko mimikrije transformirajo iz ene oblike v drugo«. To intenzivno zvočno delo je delovalo kot pozitiven energetski impulz in je napravilo močan vtis na nas. Sophie Delafontaine je skladbo Gris souris zasnovala kot homogeno dogajanje oziroma kot zvočni tok z notranjimi premenami in ritmično oporo. Spremembe znotraj skladbe so delovale kot premene ali drobci, iz katerih je sestavljena, ki pa niso globinsko spremenili njenega celostnega vtisa. Festival se je zaključil s Concrète choirs Patricka K.-H., ki odraža pristno dušo glasov. Glasovi delujejo kot kratki stavki, iz katerih se snuje pripoved. Igrivo poigravanje z materialom razblinja težo tega dela in poteka po več zaporednih vzorcih, ki nas kot magični ritual zazibljejo v poetično cono udobja, v kateri se prepustimo slišanim zvokom, nekako tako kot otrok pravljici.

Festival ZVO.ČI.TI Akuzmonij INput je izvrstna priložnost za ljubitelje tovrstne glasbe. V prostoru dvorane Komuna imamo tako vsaj enkrat na leto priliko, da si dodobra napolnimo ušesa v živo in se seznanimo z novostmi tako na glasbenem kot tudi tehnološkem področju. Vse priznanje organizatorjem in izvajalcem za to intenzivno dvodnevno doživetje.