Album, ki je poslušalcem odpiral različne glasbene svetove

Filma ni bilo, skupina je ostala – tako bi lahko z enim stavkom povzeli pot, ki je skupino Melodrom pripeljala od srečanja v Slovenski kinoteki, kjer je bil predvajan istoimenski celovečerni prvenec. Ta je poslušalce in kritike jeseni leta 2004 ujel nepripravljene, čeprav je z zimzelenim aranžmajem navdahnjena uspešnica September dala slutiti radiofoničnost urbanega jesenskega bluesa, kot se mi je zapisalo takrat. Z njim je skupina pod žlahtno kopreno nostalgije zabredla v raznobarvno listje na mestnem asfaltu. Pregovorno je jesen čas za spomine in nostalgijo. Po osemnajstih letih je prvenec v nekoliko skrajšani obliki izšel še v vinilni obliki. Skupaj s pevko Mino Špiler in kitaristom/programerjem Matevžem Kolencem smo pogledali v vzvratno ogledalo in se poskušali spomniti trenutkov pred in ob izidu albuma Melodrom, ki ob ponovnem poslušanju zveni sveže in privlačno, kot bi izšel včeraj. Urbanost, jesenskost in melanholičnost so bile stalne oznake in spremljevalke naše glasbe. Meni se je ne glede na različne, a vseeno dokaj sorodne odzive naša glasba vedno zdela precej bolj vesela oziroma manj melanholična ali žalostna, kot pa se je vsem ostalim.   

Melodrom je skupina s predzgodbo, zato tudi mi – preden se posvetimo spominu na prvenec – začnimo pogovor z vprašanjem, kaj se trenutno dogaja s skupino, ki je pred nekaj leti povsem izginila z radarja. 

Matevž Kolenc: S skupino Melodrom se ne dogaja ničesar. Nikoli nismo zares razpadli, ker se nam je takšno dejanje navzven zdelo preveč dramatično, raje smo dovolili, da smo se potiho, mimo vseh vprašanj in razmišljanj, razkrojili. 

Zakaj ste se potem nedavno odločili za ponatis prvenca, pravilneje rečeno reizdajo prve plošče na vinilnem formatu? Kaj vas je nagovorilo k temu?

Matevž: Ideja ni moja ali naša, založba Nika Records je želela, da bi prvo ploščo izdali na vinilu. Člani skupine smo bili takoj za, tudi zato, ker vinilna plošča precej lepše izgleda, saj predstavlja večji format od CD plošče. Če bi obstajal še večji format, bi privolili v izdajo tudi tega, tako pa je vinilna plošča trenutno končni fizični domet našega prvenca. 

Mina Špiler: Postavila sem si enako vprašanje, saj se za izid nismo odločili mi, temveč nas je poiskal Darjo Rot z namenom, da bi reizdal prvenec na vinilu, in s podvprašanjem, ali imamo kaj proti. Seveda nismo imeli. Zakaj ravno sedaj? Ne vem. Ne gre za okroglo obletnico, ni september, nihče ni umrl … Razloga ne poznam in ravno to mi pri vsej zadevi najbolj odgovarja: da ni razloga oziroma ga ne poznam!

Ali bi na podlagi tega ponovljenega vznemirjenja lahko sklepali, da je album kot tak preživel test časa? Da sovpada s trendom nostalgije, ki se izven časovnih okvirov kaže s ponovnim zanimanjem za serijo Twin Peaks, da o seriji Stranger Things niti ne izgubljamo besed? 

Matevž: Na to vprašanje odgovorim zelo težko. Bolj je to vprašanje za poslušalce. 

Mina: Reizdajo doživljam skozi prizmo nostalgije, a hkrati moram poudariti, da albuma nisem poslušala od takrat, ko je bil leta 2004 narejen master, in ga tudi nimam namena poslušati. Nikdar, nikoli nisem poslušala naših posnetkov za nazaj. Če pa se naslonim na te lepe dodatne atribute, pa upam, da sodimo mednje, čeprav bi bilo preveč samovšečno, da bi jih navajala. Navajanje teh vzporednic prepuščam drugim. 

Kakšen odnos sta po vseh teh letih razvila do albuma Melodrom? Kakorkoli obračamo ali se sprenevedamo, prvega ne pozabimo nikoli. 

Matevž: Tudi sam moram priznati, da do pred kratkim plošče nisem poslušal. Ko sem šel po osemnajstih letih ponovno čez zapis, sem razvil podobne občutke kot takrat, ko smo ploščo prvič izdali. Najraje bi se znova odpravil v studio in popravil nekaj stvari. Prvenec je in kot tak mi pomeni zelo veliko, po drugi strani pa se poskušam od njega še enkrat več oddaljiti in se odpraviti naprej. Vedno bo del mene, sem pa po vsem tem času tudi obupal, da bi ga lahko pustil nekje, da bi odležal. 

Mina: Na prvo ljubezen vedno gledaš s precejšnjo mero nostalgije. Priznam tudi, da se vsega niti ne spominjam najbolje, vmes je namreč minilo toliko časa. Ravno s tem, ker ga ne poslušam, do albuma ohranjam lep, nostalgičen odnos.  

V uvodu sem omenil, da ima skupina Melodrom, vključno s prvencem, predzgodbo. Pesmi so bile sprva zložene kot soundtrack za film Jurija Medena, ki pozneje nikoli ni bil posnet.   

Matevž: Prvenec je nastajal dolgo časa. Govorimo o štirih letih, kar se nam je takrat zdelo neskončno dolgo. Po srečanju v Slovenski kinoteki smo začeli skladati glasbo in pesmi za predstavo, sledila je glasba za nikoli posneti film … Material se je nabiral in nabiral. Ko smo čez dve, tri leta pregledali arhiv, smo ugotovili, da bi iz posnetkov lahko naredili relativno koherentno zgodbo v obliki albuma. Izbrali in pripravili smo material, vendar je znova trajalo kar nekaj časa, vsaj dve leti, da smo začeli resneje delati na albumu. Takrat smo bili novi v tem poslu, zato smo se med pripravljanjem albuma hkrati učili, kako snemati, miksati zadeve, kar je vzelo še dodatni čas.   

Mina: Končna podoba albuma ni izključno rezultat vseh pesmi, ki so bile mišljene za film in predstavo, je pa to predzgodba. Veliko pove že dejstvo, da sem takrat mislila, da bom klaviaturistka in ne pevka skupine. Res se je začelo z glasbo za film, ki nikoli ni bil realiziran, mi pa smo v tem in poznejšem obdobju zložili kar nekaj skladb, ki smo jih kasneje posneli. V bistvu je bil naš prvenec dvakrat posnet. Pesmi smo najprej posneli v studiu pri Jaki Jarcu, potem pa je material preko Ivana Novaka priromal do Darja Rota, ki nas je pobaral, če bi Iztok Turk še malce popeglal zadevo. V tej fazi smo določena besedila prevedli v slovenščino, saj je bilo sprva več angleških kot slovenskih pesmi, čeprav ne vse. Besedilo pesmi September je bilo že v izhodišču zapisano v slovenskem jeziku. 

Proces nastanja se je torej vlekel čez nekaj let. Kakšna je bila usoda ali pot demo posnetkov, da so dobili podobo, kot jo poznamo danes?

Matevž: Levji delež snemanja smo opravili pri Jaki Jarcu, ki je prvi in soproducent plošče, medtem ko smo naknadno snemanje vokala po  nekaterih vmesnih korakih izvedli z Iztokom Turkom, ki je dokončal produkcijo albuma in čezenj potegnil zadnji premaz. Jaka je zadevo nastavil, Iztok delo dokončal.  

Mina: Če me spomin ne vara, smo imeli prvi koncert v Klubu Gromka na Metelkovi. Po koncertu je k nam pristopil Jaka Jarc s ponudbo, da bi naše pesmi posnel v svojem studiu. Povabilo smo seveda navdušeno sprejeli. Pri njem smo, v to sem prepričana, posneli 5 : 15, September in Zasebne sobe, kar je bil naš prvi demo. Tega smo poslali na Radio Študent, se prijavili na Klubski maraton, potem pa se je odvila že prej povedana zgodba od Ivana Novaka prek Darja Rota do Iztoka Turka. Na tem prehodu se je tudi razvila ideja, da bi bilo smiselno več pesmi posneti v slovenskem jeziku, kar smo, z nekaterimi popravki, tudi naredili, saj smo v zaključni fazi snemali bolj ko ne samo še vokal.  

Posledica te razpotegnjene poti so stilsko zelo raznovrstne pesmi, ki pa lepo gradijo in povedo zgodbo o neznani skupini.

Matevž: Vsaka pesem ima svojo zgodbo, tudi o tem, kako je nastala. Stilska raznovrstnost je posledica dolge geneze albuma. Člani skupine smo se v vmesnem času hitro razvijali in spreminjali, odkrivali nove stvari, ki so vplivale na nas. 

Mina: Če samo pogledamo, da so bile nekatere pesmi napisane tri, celo štiri leta prej, druge pa tik pred izidom, lahko zagovarjamo stilsko raznolikost. Človek, zlasti ko je mlad in se prvič ukvarja z umetnostjo, se hitro spreminja. Za razliko od naslednjih albumov, ki so bili posneti v šusu in so zaradi tega stilsko precej bolj poenoteni, je bil nastanek prvenca razpotegnjen na več let. Med demo posnetki, nastalimi v studiu pri Jaki Jarcu, do končnega izdelka sta minili vsaj dve leti, nekatere pesmi pa so bile še starejšega datuma. Takšni so tudi moji spomini o razlogih za nastanek zanje – precej kolažni.  

Večkrat je bilo že povedano, da ste besedila nekaterih pesmi iz angleščine prevedli v slovenščino. Zvenelo bo zelo nenavadno, a tovrstna poteza je bila v tistem času nadvse pogumna in nenavadna za naš prostor.

Matevž: Dolgo smo razmišljali, kakšna bi bila prava ali najboljša besedilna logika. Da naredimo čisto slovensko ploščo ali da se posvetimo angleškim besedilom? Ko smo enkrat prišli do konca, smo se v slovenščini počutili izredno udobno. Za to, da smo prišli do konca, do skladbe s slovenskim besedilom, pa se je bilo treba prebiti čez angleško fazo. Kakšne skladbe so vseeno ostale v angleškem jeziku, ker so v njem enostavno bolje zvenele. 

Po izidu se mi je oktobra 2004 v recenziji zapisalo, da plošča odzvanja v odtenkih urbanega jesenskega bluesa, kot kombinacija trip hopa in ambientalnega jazza, ki se posluša kot nadaljevanje soundtracka iz Bertoluccijevega filma Plešem sama. 

Matevž: Veliko podobnih oznak smo takrat dobili. Vesel sem bil, kako je album odpiral poslušalcem različne glasbene svetove. 

Mina: Urbanost, jesenskost in melanholičnost so bile stalne oznake in spremljevalke naše glasbe. Meni se je ne glede na različne, a vseeno dokaj sorodne odzive naša glasba vedno zdela precej bolj vesela oziroma manj melanholična ali žalostna, kot pa se je vsem ostalim. 

Kako ste na izbranih izhodiščih oblikovali glasbeno umetniško samopodobo, od katere ste kasneje slišno odstopili ter se vse bolj začeli spogledovati s synthpop obrazci osemdesetih, podkrepljenimi s sedimenti temnega novega vala? 

Matevž: Ker je prvenec nastajal toliko časa, smo bili v trenutku, ko smo ga izdali, že precej oddaljeni od njegovega zapisa. Bližje smo bili tistemu, po čemer nas je občinstvo poznalo od albuma Guide dalje. Druga plošča, ki smo jo izdali dve leti kasneje (2006), se je namreč začela kuhati že v obdobju izdajanja prvenca. Zanjo je bil narejen precejšen stilski obrat, ki pa je bil iz našega razvojno umetniškega stališča povsem iskren. 

Mina: Vseeno mislim, da nismo tako odločilno odstopili, kot se je rado omenjalo. Izhodišča smo postavili na začetku, z leti in razvojem pa smo jih zgolj prilagajali novim spoznanjem in nekaterim zunanjim vplivom. Razlikovala so se zgolj po tem, na katero vzporedno pot smo jih zapeljali. Na začetku smo bili močno pod vplivom Nicka Cava, Davida Bowieja in The Cure; na te umetnike, ki so začeli precej pred nami, smo potem prilepili nekatere sodobnike, kot sta Björk in skupina Goldfrapp. Njihovi debiji so me čisto prevzeli.  

Iz takratne, kot tudi poznejše ponudbe na domači sceni ste izstopali tudi po tem, da vas nikamor niso mogli umestiti, ne v mainstream ne v alternativo. Lebdeli ste nekje vmes. 

Mina: Tako smo se tudi počutili, kot bend, ki je in ga ni!

Ali ste pričakovali takšen odziv na istoimenski prvenec? Kritiki smo kar tekmovali med seboj, kdo ga bo pohvalil s čim bolj izbranimi besedami. 

Matevž: Ne, takšnega odziva nismo pričakovali. Nikoli se nismo imeli za skupino, ki ji je uspelo, vedno smo imeli občutek, da bi celotno zadevo lahko izpeljali boljše; ne da bi bili uspešnejši, imeli več publike in koncertov, temveč da bi bile naše skladbe bolje strukturirane in posnete. Ti občutki so povsem normalni, saj želiš stalno napredovati, na izdani album pa vedno gledaš za nazaj, ko imaš že več znanja in si glasbeno bolj zrel. Odziva nismo pričakovali, smo ga pa bili zelo veseli. Dal nam je krila, da smo še nekaj let bredli po slovenski sceni.

Mina: V izdajo albuma smo šli brez pričakovanj in takšen je bil tudi naš odnos do vseh medijskih reakcij. Toliko časa smo ga pacali skupaj, da nismo bili sposobni nikakršnih pričakovanj. Končni izid je bil z našega zornega kota enostaven: album je izšel, in to je to.

Koliko so vaše izkušnje z dizajnom vplivale na celotno podobo skupine in prvenca obenem? Naslovnica namreč takoj spomni na kolažne utrinke očeta poparta, Richarda Hamiltona.   

Matevž: Vprašanje bi morali nasloviti na Mateja Noldo in Miho Žargija, arhitekta v skupini, ki sta se ukvarjala z vizualno podobo skupine. Vsi, ki smo ostali v umetnosti, se trudimo napredovati, da premikamo meje, četudi lastne, in delamo nove stvari. Nazaj ni mogoče oditi. Naša podoba se je prilagajala spremembam v skupini in okoli nas. 

Mina: V skupini smo imeli zadeve kar premišljene, čeprav smo jih kasneje lahko izvedli drugače. Premislek je namreč dovoljeval tudi nadomestne načrte, s čimer smo se izognili morebitnim blokadam pri izvedbi, ker smo se vsega, tudi videov, lotevali sami. Prvi trije videospoti (Prenzlauer Allee, Zasebne sobe, September) so bili posneti v naši režiji, pri čemer smo se zelo dobro zabavali. Pogosto pa smo se enostavno prepustili toku idej, jih šele pozneje premislili ter zadevo na koncu izpeljali na tretji način. Zgodilo se je tudi, da je od prvotne ideje ostalo sila malo. Šlo je za organski proces in tako smo se kot skupina tudi prilagajali.   

Ali bomo Melodrom še kdaj slišali na odru?

Mina: Nikoli nismo razpadli, nikoli nismo rekli, da ne bomo več delali ali nastopali, delamo in nastopamo pa tudi ne!

Matevž: Nimam odgovora.