Avtorizirano

Na zadnjo novembrsko soboto je jesenski cikel radijskih koncertov iz Studia 26, s katerim Big Band RTV Slovenija obeležuje svoje neprekinjeno delovanje v trajanju kar treh četrtin stoletja, pozornost namenil članom orkestra, ki so se predstavili ne le v vlogi izvajalcev, temveč tudi avtorjev. Zasluge za ustanovitev enega najstarejših jazzovskih orkestrov v Evropi gredo predvsem dirigentu in skladatelju Bojanu Adamiču, ki je vodstvo Plesnega orkestra Radia Ljubljana leta 1961 prepustil Jožetu Privšku. Ta je zasedbo kmalu popeljal v vrh evropske glasbene umetnosti, pri čemer se je zgledoval po vplivih na drugi strani Atlantika. Orkester se je kasneje preimenoval v Big Band RTV Ljubljana, ob osamosvojitvi pa mu je bil dodeljen naziv Big Band RTV Slovenija. Pod tem imenom deluje vse do danes, ko dirigentsko vlogo deljeno opravljata Lojze Krajnčan in Tadej Tomšič. Taktirka slednjega je med drugim narekovala potek večera Authorized 2020 v okviru oddaje Sobotni glasbeni večer, ki jo pripravlja urednik Jane Weber. Tokrat se je v vlogi avtorjev predstavilo osem inštrumentalistov, katerih glasba je nedvomno pokazala, da jazzovski orkester danes ne deluje nujno v ozko zamejenih žanrskih okvirih, temveč črpa navdih tako v različnih žanrih kot kulturah. Predstavljene skladbe so slikovito ponazorile današnjo vlogo jazzovskega orkestra, ki še črpa v tradiciji in ta vir neguje, a se v enaki meri z navdihom napaja tudi v novih zvočnih tokovih. Raznolikost je tako bolj ali manj edini skupni imenovalec predstavljenih glasbenikov. Ti kljub Big Bandu RTV Slovenija, ki jih vse združuje, namreč ohranjajo različna glasbena, kulturna in življenjska ozadja.

Saksofonist Blaž Trček (Dig-a-Ding-Dang) in pianist Blaž Jurjevčič (I Have Had It) sta se oprla na tradicijo, vendar sta v jedru vendarle gradila na osnovi modernejših vplivov. V prvi kompoziciji sta prevladovali osnovna tema, h kateri so se glasbeniki po posameznih solističnih vložkih vračali, in ritmična komponenta. Za razliko od Trčka je Jurjevčič večji pomen dal zgoščenim vložkom pihalno-trobilne sekcije, manj pa izraznosti melodije, ki je pravzaprav zvenela kot fuzija različnih žanrov. To je z razgibanim solističnim vložkom ponazoril saksofonist Primož Fleischman in v sklepnem delu, ki je dopolnil prvega, tudi kitarist Primož Grašič. Po pričakovanju se je v posameznih skladbah večina avtorjev sočasno predstavila v vlogi osrednjih solistov, nekateri med njimi pa so prispevali tudi aranžmaje, največ basist Aleš Avbelj, Lenart Krečič in Tadej Tomšič. Strnjenost glasbenega materiala se je v kombinaciji z izčiščenostjo solističnih vložkov Blaža Jurjevčiča in Adama Klemma pojavila še v skladbi Vija vaja trobentača Dominika Krajnčana, medtem ko sta David Jarh ter Tomaž Gajšt, prav tako trobentača, stavila na liričnost. Jarh celo v tej meri, da je melodijo Adam's Song postavil na en sam ton, medtem ko so ostali sodelujoči zapolnjevali zvočni prostor. Zaradi tega je do izraza prihajala predvsem barvitost, kajti melodični potek je bil dokaj skop in zadržan, celo nedorečen. Izstopal je poudarjeni bas, ki je povedel tudi v Gajštovo kompozicijo Sleeples Thoughts, pri kateri se je avtor oprl na osrednjo značilnost jazzovske glasbe: klic z odgovorom. Eden najboljših slovenskih improvizatorjev, ki ga imamo šele zdaj priložnost spoznavati tudi v vlogi avtorja, si je glasbeni jezik vešče podajal s saksofonistom Krečičem, s čimer nam je dvojec v spomin priklical legendi Milesa Davisa in Johna Coltrana, ki sta se v letih skupnega muziciranja redno posluževala tovrstnega načina.

Krečič je k večeru prispeval Baobab, kompozicijo nekoliko predrugačenega afriškega ritma, na katerem jazz tudi temelji. V tem primeru je ta predstavljal gonilo skladbe, znotraj katerega so se posamezne linije pihalno-trobilne sekcije prepletale in nazadnje razvezale v najsvobodnejše trenutke večera. Vendar solistični vložki kljub temu niso bili posebno izraziti. Enako velja za VEB Trabant Adama Klemma, kjer je gostoval Jure Mesnak, avtor deklamiranega oziroma rapanega besedila. Vokalni parti so se v tej urbani točki, ki bi ji težko našli skupno točko s preostalim repertoarjem, redno izmenjevali z inštrumentalnimi deli, pri čemer so prvi posegali po rapu in funku, drugi pa po nostalgično obarvanem orkestrskem zvoku prestižnih festivalov zabavne glasbe iz zlatih šestdesetih let 20. stoletja. A ker je Mesnak prej kot karkoli drugega kričeče nizal besede, ki so se zaradi zgoščenosti glasbenega materiala že tako zdele odveč, je med deloma ves čas zevala vrzel in se zato nista sprijela v kompaktno celoto. Povsem drugačen vtis je naredila sklepna skladba Caleidoscope Online. Njen potek je sprva narekoval saksofonist in obenem avtor in dirigent večera, Tadej Tomšič, ki je temo predstavil nežno, a strastno. Na tem mestu še ni bilo mogoče slutiti, da bo glasbeno dogajanje v nadaljevanju zgostil in ga ovil z modernejšimi elementi, saj je bil v ospredju saksofon. Poudarjeni bas ter posamezne sekcije so to osnovno melodično linijo nadgradili in jo obrnili k zvočnosti, kakršno zasledimo pri Beirutu (trobentača) Ibrahima Maaloufa, kjer v drugem delu glasbeni jezik prav tako narekujejo klaviature. Tudi kitara je doživela enega spevnejših momentov, kakršne najdemo pri Bebu Ferri. Širina vseh vplivov, vtkanih v Caleidoscope Online, kaže, da se pod kompozicijo podpisuje mojster orkestracije, in glede na to, da je prav aranžiranje za jazzovski orkester ena primarnih dejavnosti Tadeja Tomšiča, to ne preseneča in je pričakovano.

Predstavljene skladbe so slikovito ponazorile današnjo vlogo jazzovskega orkestra, ki še črpa v tradiciji in ta vir neguje, a se v enaki meri z navdihom napaja tudi v novih zvočnih tokovih. Raznolikost je tako bolj ali manj edini skupni imenovalec predstavljenih glasbenikov. Ti kljub Big Bandu RTV Slovenija, ki jih vse združuje, namreč ohranjajo različna glasbena, kulturna in življenjska ozadja. Zaradi tega med osnovne značilnosti orkestra, ki je v svojih najboljših letih snemal za prestižne evropske založbe, zlahka štejemo prav modernost. Zmožnost prilagajanja času in prostoru, v katerem delujejo njegovi člani, je bilo mogoče zaznati tudi na istoimenskem (Authorized) koncertu izpred petih let, na katerem so se v Klubu Cankarjevega doma prav tako predstavili z lastnimi skladbami.

Ker je tokratni koncert, ki je zaradi trenutnih razmer doživel radijski in spletni prenos, pusto komentiral voditelj Milan Krapež, je bilo celotno vzdušje žal večkrat prekinjeno. Poslušalec, še toliko bolj pa nepoučeni poslušalec, je ob nepovezanih vprašanjih lahko dobil vtis, da orkester sestavljajo glasbeniki, ki bi morali svojo kariero že davno zaključiti, oziroma začetniki, katerim tega mesta še ne bi smeli dodeliti, v vsakem primeru pa glasbeniki brez zadostnega znanja in sposobnosti za igranje v osrednjem jazzovskem orkestru pri nas. Tak zavajajoč morebitni vtis je vendarle zbledel ob predstavljeni glasbi, ki je še enkrat dokazala, da zmore povedati več od slabo izbranih besed.