14.07.2025
Baladni prepleti
Almost Blue odraža interpretativne in aranžerske veščine dveh cenjenih slovenskih jazzistov, saksofonista Lenarta Krečiča in pianista Petra Miheliča.

Lenart Krećič & Peter Mihelič
Almost Blue
NIKA
2025
Dva cenjena slovenska jazzovska glasbenika, saksofonist Lenart Krečič in pianist Peter Mihelič, sta po več kot desetletnem premoru po snemanju balad iz zakladnice svetovne jazzovske glasbe v svet poslala Almost Blue, skupek sedmih skladb, prirejenih za tenor saksofon in klavir oziroma rhodes. Spoznala sta se leta 1995, nedolgo po odprtju Jazz Cluba Gajo, ki ga še danes vodi njegov ustanovitelj, bobnar Drago Gajo, in ki je je zaznamoval številne ljubitelje glasbe in glasbenike. Takrat je Mihelič Krečiča navdušil s svojo izraznostjo, že zaznamovano tudi z življenjem, razpetim med Slovenijo in Ameriko, kjer še danes spremlja vrsto znanih jazzovskih pevk. Krečič je zdaj redni član Big Banda RTV Slovenija, njegov dirigent in koordinator programov, prvi saksofon pa je prejel prav od Miheličeve matere. Oder sta Krečič in Mihelič prvič delila v Črnomlju leta 2012 in nemudoma sprejela odločitev, da pripravita glasbeno zaokrožen izdelek, posvečen obdelavam jazzovskih balad. V vmesnem času sta jih dejansko zabeležila, vendar posnetki zaradi stare opreme (analognih predojačevalnikov in mikrofonov) niso bili uporabni in se jih ni dalo naknadno obdelati. Po preteku nekaj let sta se vnovič podala v studio in od prvotno izbranih dvanajstih posnela devet skladb. Skladbe z Almost Blue pred poslušalci razgrnejo več jezikov, skupni imenovalec vseh pa sta intimna zasnova projekta, ki vodi v neki drug čas, ter za balade precej pestra dinamika dogajanja. Krečič in Mihelič, ki sta se povrnila tja, kjer se je začela pisati njuna skupna jazzovska zgodba, omogočata prijetno izkušnjo, katere cilj je zasledovanje sebe, svojih občutkov, doživetij ter korenin v in o glasbi. In nemalokrat je to dovolj ali celo več kot dovolj za (dodatno) osmislitev naših dni.
Novi album Almost Blue pa nam postreže s sedmimi. Zaradi takšnega časovnega razpona (med drugim zaradi težav pri urejanju avtorskih pravic) se komu utegne poroditi vprašanje, čemu dandanes sploh izdajati priredbe tujih skladb na samostojnem nosilcu zvoka; same skladbe ne ponujajo kakega pretirano relevantnega in aktualnega odgovora na družbena dogajanja, glasbenika pa medtem tudi nista zamrznila v času, pač pa sta se glasbeno razvijala. Očitno je torej v ospredju estetski pomen njunih interpretacij. Poleg tega ne smemo zanemariti dejstva, da tovrstne izdaje oživljajo tehtni repertoar polpretekle zgodovine. Da gre za odlična glasbenika, priča že njuno dosedanje delovanje, medtem ko Almost Blue v enaki meri odraža tako njune interpretativne kot aranžerske veščine. (Sicer zgolj sklepamo, da sta za aranžmaje poskrbela oba, saj te informacije na izdelku ne zasledimo.)
Večino skladb sta izvedbeno razširila, nadgradila in preobrazila v tako tehnično kot čustveno izpopolnjene glasbene utrinke, med katerimi se znajdejo vsem dobro znani napevi in tudi manj standardne teme. Razširitev je najbolj očitna pri naslovni skladbi, Almost Blue Elvisa Costella. V izvirniku precej razslojeno vokalno fraziranje sta povezala v enotno pripoved, v kateri Mihelič kot izvrsten spremljevalec ne stopa v ospredje, vendar je njegov klavir kljub temu ključni gradnik skladbe. Drugače je v I'm a Fool to Want You izpod peres Franka Sinatre, Jacka Wolfa in Joela Herrona ter premierno predstavljeni leta 1951. Vanjo nas popelje daljši klavirski uvod, ki se mu v nadaljevanju pridruži odločen, ekspresivno obarvan Krečičev saksofon. V zadržani skladbi The Peacocks (Jimmy Rowles) je saksofon s podaljšanimi šepetajočimi zaključki posamičnih fraz povsem drugačen, Mihelič pa igra na rhodes, ki v splošnem ponuja malo manj samostojnosti kot klavir. The Summer Knows, skladba Michela Legranda, Alana Bergmana in Marilyn Bergman, ki jo je prvotno izvedla Barbra Streisand (1971), morda še najbolj zvesto sledi temeljni zasnovi. Krečič, ki je osrednji melodik te izdaje, kot solist v ospredje stopi z uvodom v Left Alone (Mal Waldron, Billie Holiday), sicer pa se oba v vsaki od izbranih kompozicij predstavljata kot precej raznolika interpreta.
Skladbe z Almost Blue pred poslušalci razgrnejo več jezikov, skupni imenovalec vseh pa sta intimna zasnova projekta, ki vodi v neki drug čas, ter za balade precej pestra dinamika dogajanja. Krečič in Mihelič, ki sta se povrnila tja, kjer se je začela pisati njuna skupna jazzovska zgodba, omogočata prijetno izkušnjo, katere cilj je zasledovanje sebe, svojih občutkov, doživetij ter korenin v in o glasbi. In nemalokrat je to dovolj ali celo več kot dovolj za (dodatno) osmislitev naših dni.