Balkanska sinteza ali dvojni klavirski recital

V ponedeljek, 16. avgusta, smo se zvečer zbrali v preddverju Mestnega muzeja Ljubljana, da bi prisostvovali nekoliko posebnemu dogodku – recitalu dveh pianistk oziroma, kot se je izkazalo, dvema recitaloma hkrati. V sklopu festivala Poletje v Stari Ljubljani, ki ga organizira zavod Imago Sloveniae, sta nastopili slovenska pianistka Lovorka Nemeš Dular in makedonska pianistka Jasmina Trajčeska. Pripravili sta vsaka svoj spored, stkan iz del sodobnih slovenskih in makedonskih skladateljev, na koncu pa sta se združili v točkah za klavir štiriročno. Nato sta pianistki združili moči in navdih ter podali izjemno interpretacijo Matičičeve Sonate št. 4 op. 65 za klavir štiriročno. S tem se je zaključil spored, katerega kriterij je bil nedvomno visoka umetniška vrednost. Zanimivo je bilo spremljati izražanje dveh pianistk: tehnično enako dovršenih, enako navdihnjenih in muzikalnih, vendar po izvajalskem značaju in osebnem slogu glasbenega izražanja skorajda nasprotnih. Njun izrazni kontrast je dal dogodku svežino, poslušalcem pa je razkazal možnosti različnih pristopov k isti glasbi.

Najprej smo prisluhnili z različnimi slogi prežetim 10 miniaturam za klavir, op. 11 Tomislava Zografskega (1934–2000) v očarljivo temperamentni interpretaciji na humoren način, ki jo je podala Lovorka Nemeš Dular. Izpod njenih prstov so nato zazvenela dela Slovesna in Prozorna fantazija, Mehanska etuda, Liturgična etuda za levo roko ter izbor etud iz Opusa 30 Janeza Matičiča (1926). Kljub temu da se je pianistka vsem posvetila enako poglobljeno in muzikalno, nekatera preprosto niso enako vsebinsko bogata kot druga, in tako bodo v spominu zagotovo najbolj ostale Prozorna fantazija ter etude iz Op. 30.

Lovorka Nemeš Dular je nato odstopila oder kolegici Jasmini Trajčeski, ki je prisotne nagovorila z nekoliko drugačnim, a enako prepričljivim pristopom k Matičičevim delom. Izvedla je celotno njegovo zbirko 10 Pieces Speciales, op. 9. Kljub več kot zglednim interpretacijam je treba pripomniti, da bi bilo to zbirko verjetno bolje obravnavati kot zakladnico, iz katere je za posamični nastop smiselno izbrati nekaj del, ne pa kot koncertni cikel, namenjen izvajanju v celoti. Značaj nekaterih skladb se namreč podvaja, zato je bilo v časovni razsežnosti celotne zbirke težko zbrano slediti posameznim skladbam in jih občudovati posamič, kakor si verjetno zaslužijo. Jasmina Trajčeska je nato izvedla dela mlade makedonske skladateljice Biljane Bojović (1980), ki deluje v Združenih državah Amerike. Ta je dela na tokratnem sporedu posvetila ravno Jasmini Trajčeski; gre za trilogijo: Still here, Crescendo (s stavki Heart of a Hero, Joyful Sorrow in The Ground Is Not Still) ter Trije balkanski plesi. Pianistka je ta zahtevna dela izvedla tehnično virtuozno, vendar je na žalost skladateljica posegala po venomer enakih sredstvih in slogovnih (»makedonskih«) floskulah, kar je ne le zabrisalo odlike posameznih skladb, temveč je hkrati pustilo vtis preobsežnega sporeda.

Nato sta pianistki združili moči in navdih ter podali izjemno interpretacijo Matičičeve Sonate št. 4 op. 65 za klavir štiriročno. S tem se je zaključil spored, katerega kriterij je bil nedvomno visoka umetniška vrednost. Zanimivo je bilo spremljati izražanje dveh pianistk: tehnično enako dovršenih, enako navdihnjenih in muzikalnih, vendar po izvajalskem značaju in osebnem slogu glasbenega izražanja skorajda nasprotnih. Njun izrazni kontrast je dal dogodku svežino, poslušalcem pa je razkazal možnosti različnih pristopov k isti glasbi: obe sta namreč posegli po delih istega skladatelja, Janeza Matičiča, ki je bil prisoten med občinstvom in očitno počaščen in navdušen. 

Z glasbenega vidika lahko torej koncert označimo kot uspeh, nekaj vprašanj pa se postavlja glede organizacije dogodka. Precej pereč je bil obseg in format koncerta: dobri dve uri čistega sporeda brez vsakršnega premora. Pianistki sta tako rekoč podali vsaka svoj lastni recital. S tem sta zagotovo razkazali svoje sposobnosti, vendar je obseg terjal preveč zbranosti, kot so je zmogli poslušalci, kar je vplivalo na njihovo estetsko doživetje. Dodal bi še, da dva dodatka morda res nista bila nujna, sploh zato, ker sta vsebinsko odstopala od sicer koherentnega koncepta sporeda. Odgovornost za to je na strani organizatorja dogodka, ki mora poskrbeti za prijetno, udobno, zračno in akustično okolje tako za nastopajoče kot občinstvo ter za spored, katerega format ne vpliva negativno na zbranost in vživetje ob poslušanju. Vrhunski glasbenici, kakršni sta Lovorka Nemeš Dular in Jasmina Trajčeska, pa tudi skladatelji, čigar dela sta izvajali, si zaslužijo uglednejši in za klasično glasbo ustreznejši ambient. Ob tem se ozrimo na vroče in neprezračeno preddverje Mestnega muzeja Ljubljana, ki se je v zadnjih letih uveljavilo kot precej priljubljeno koncertno prizorišče, a razen praktične lokacije in zanimive vizualne podobe pravzaprav ni pretirano primerno za glasbene dogodke – tudi če odmislimo klimatske razmere, je tu še vedno neposrečena akustika prostora. Zato apeliram na organizatorja, da razmisli o primernejši lokaciji za tovrstne koncerte. Ustreznih koncertnih dvoran, salonov in sakralnih prostorov v središču Ljubljane nikakor ne manjka.