Basovske turbine

Oknai alias Janko Mandić je domači producent tiste smeri klubske elektronske muzike, ki je trenutno na domačih tleh verjetno najbolj prebirana, prisotna in ustvarjana, vsaj kar zadeva mlajšo generacijo. V zadnjih letih dokončno utečeno ime »beats« ima torej v Sloveniji in širši regiji močno zastopstvo v obliki ustvarjalcev, založnikov, promotorjev, publicistov in tudi odjemalcev. Kot vitalna komponenta t. i. »bass« gibanja, ki meče najučinkovitejše kombinacije kock na monopoli površino urbane Ljubljane, pa ima tudi moč širšega vpliva na razvoj kulture klubske zabave pri nas.

Oknaieva prisotnost na tem specifičnem terenu namiguje na od centra rahlo odmaknjenega, za odtenek izstopajočega ustvarjalca. Že na klubskih zabavah je v ključnih zadnjih letih prisoten nekoliko manj kot drugi mlajši akterji scene, povezani s kolektivoma CUF ter Don't Make New People. Morda temu botrujejo njegove velenjske korenine, morda njegova svetovljanskost, najverjetneje pa dejstvo, da gre prej za producenta kot za DJ-a. Vsekakor pa po izdanem materialu ni v zaostanku, tudi na tem terenu je namreč prej izjema kot pravilo. Zaenkrat ime Oknai zastopa najbolj konsistentnega domačega ustvarjalca zaključenih rezov. Tukaj recenzirani High Tide je njegov drugi celostni izdelek za rx:tx, najvišje profilirano slovensko založbo za tovrstne glasbe, ki je izdala tako kratkometražni prvenec Borke kot tudi že dolgo čaka ploščo odrskega čarobnega dečka in Oknaievega velenjskega kompanjona Some1Elsa.

Oknaiev EP prvenec Ain't A Dream je bil, kot se izkaže tudi za tukajšnje nadaljevanje, predvsem izdelek, ki je izrazito v stiku s časom. Oknai je očitno pozoren poslušalec aktualnih smernic teh specifičnih muzik. Leta 2011 se je podal v za plast bolj ambientalne in zaprašene vode, ki so takrat dominirale resnično zmedenemu trenutku inštrumentalnega (post-Brainfeeder) hip hopa. Ta takrat ni vedel, ali bi se igral inteligentne plesne muzike, ambientalo ali jazz. Tokrat Oknai večinoma stavi na elementarnejše prvine beata in sintetiziranega zvoka, ki jih uvajajo novejši, predvsem nekateri ameriški beats ustvarjalci, ko se soočajo z dvojico tamkajšnjega žalostnega basovsko izmolzenega dub/bro-stepa in razvodenele ambientalne beats prenasičenosti presladkobnih odmevov tistega, kar je ostalo za Flying Lotusovo prelomno Cosmogrammo. Pozabiti pa seveda ne gre niti vseobsežno dezorientirajočih prisotnosti in vpliva juka/footworka, ki se je na aktualni bass sceni izkazal kot akter v koraku pred vsemi ostalimi, akter, ki zna iz korenin ghetto housa in hip hopa izvleči tako celovit pogled preko luže v stalno brbotanje britanske scene, kot premore tudi zgodnjo refleksijo premikov znotraj trap estetik ter nekaterih drugih trendovskih pojavov, ki so se izkazali za bolj trdožive, kot je bilo predvideno.

Zato relativna Oknaieva konzervativnost, na katero naletimo na plošči High Tide, niti ne preseneča. V luči muzik po svetu se je odločil zoper abstrakcijo in je namesto tega izklesal po svoje šablonski album, tak, ki hitro pokaže avtorjevo spretnost in moč njegovih idej. Ta poteza zahteva nekaj poguma, kocka je vržena, riziko zastavljen. Oknai se tu izkaže kot tehnično zelo dovršen producent, že kar presenetljivo zrel v učinkovitem oblikovanju ter sopostavljanju zvočnih in ritmičnih fragmentov. Zvijajoči se basi z veliko stilske variacije skozi celotni tek so prave turbine plovila plošče, ki si pot utira pri bolj ali manj stalnih 95 udarcih na minuto. Poleg »no-bullshit« forme komadov z zelo ekonomično uporabo vzorčenja je ravno ta stanovitnost v tempu tista, ki najbolj odstopa od določenih pričakovanj pred izidom plošče. Razni jukovski namigi iz spremnega besedila se skrivajo le v finesah perkusivnih elementov. Plošča je izjemno kompaktna, trdno zabita med količke, čeprav princip »manj je več« tu deluje le do neke mere. Oknaiu bodisi zmanjka nekaj osebnosti ali pa mu v tok muzike ne uspe vcepiti tiste mere lahkotnosti, ki je ob tako elementarni funkcionalnosti nujno potrebna, oziroma nekega preprosto zabavnega momenta. Temačno tribalistične in druge eksotične asociacije ter specifični napaberkovani zvočni material tu, žal, niso dovolj.

Plošča kot izdelek za domače poslušanje tako ni na najvišjem nivoju. Tega ne spremeni niti ojačana produkcija z vso izdatno kompresijo, ki po mojem mnenju ploščo High Tide prepogosto potisne v zvočno-dinamično preveč enoznačni teritorij. Toda po drugi strani taka muzika na plesišču pokaže svoj drugi obraz, in v tem primeru verjamem oziroma po nekaterih odzivih na živo izkušnjo tudi že vem, da ima Oknai tukaj na voljo veliko zelo učinkovitega »clip-chop« materiala za uspešno dirigiranje valovanja razgretih teles.

High Tide je bil ustvarjen na Costa Rici. In čeprav naj bi plošča ne bila le izključno posvetilo tamkajšnjim valovom, surfu in eksotični hrani, imam vendarle občutek, da je nekaj njene osebnosti ostalo tam, z bananami in valovi, ujeto v mistiki izkušnje, ki je tu zdaj preprosto ni več ...