09.01.2021
Berlin – London, galantna glasba za violo da gamba
Nemška glasba za violo da gamba, baročni violončelo in čembalo je bila zaradi razmer odprta le za kamere in mikrofone, prek spletnega prenosa pa še širšemu občinstvu, in sicer v okviru sklepa jubilejne desete sezone Stare glasbe na Novem trgu v Ljubljani.
Slišali smo še enega od spletnih koncertov, tokrat iz atrija ZRC SAZU. V zasedbah od dveh inštrumentalnih duov za čembalo in violo da gamba ter za violo da gamba in violončelo pa vse do tria so tokrat v Ansamblu musica cubicularis nastopili Domen Marinčič (viola da gamba), Gregor Fele (baročni violončelo) in Tomaž Sevšek (čembalo). Na zadnjem koncertu jubilejne desete sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu je ansambel igral tako manj znana kot tudi bolj popularna baročna dela iz 18. stoletja večinoma nemških skladateljev: Carla Friedricha Abla, Johanna Christiana Bacha, Carla Heinricha Grauna, Andreasa Lidla in Johanna Gottlieba Grauna. Ta dela je dodobra zaznamoval galantni slog, saj smo bili od vrha visokega baroka druge polovice 18. stoletja že kar daleč naprej v naslednjem obdobju. Te »galantne« odlike so vsi trije izvajalci tokratne zasedbe Ansambla musica cubicularis pokazali v vseh možnih kombinacijah: od solov do duov pa do prelestnega tria. Tako popularna in aktualna črno-bela sintagma baroka je bila še vedno prisotna, skoznjo pa smo bili nekje med Berlinom in Londonom, saj je večina avtorjev teh del nemškega porekla in se je prek Italije nazadnje znašla v Londonu. Od odigranih in slišanih del so vsa po vrsti izzvenela v tej sintagmi tudi v Angliji, v deželi viole da gamba. Anglež Charles Burney je leta 1789 zapisal, da »je zvok viole da gamba tako nevzdržno rezek in nosljajoč, da ga vzdržnega lahko napravita le največja spretnost in pretanjenost«. Njihova ura zahtevnih partov in partitur je bila naravnost osupljiva tako po očitnem inštrumentariju kot po njihovih komornih in solističnih interpretacijah. Izdelane izvedbe so slonele na dovršeni tehnični pripravljenosti ter muzikalnih predstavitvah vseh kontrastnih stavkov na relaciji črno-belih baročnih elementov. Te izvedbe nam bodo še dolgo ostale v spominu.
Prav to smo doživeli na koncertu, saj je bil med vodilnimi solisti tega večera gambist Domen Marinčič. V tokratni consort zasedbi Ansambla musica cubicularis ob njem nista čisto nič zaostajala njegova kolega, Fele na baročnem violončelu in Sevšek za dvomanualnim čembalom. Njihova ura zahtevnih partov in partitur je bila naravnost osupljiva tako po očitnem inštrumentariju kot po njihovih komornih in solističnih interpretacijah. Izdelane izvedbe so slonele na dovršeni tehnični pripravljenosti ter muzikalnih predstavitvah vseh kontrastnih stavkov na relaciji črno-belih baročnih elementov. Te izvedbe nam bodo še dolgo ostale v spominu. V duih za čembalo in obligatno violo da gamba (Bach) in za violo da gamba in violončelo (Lidl) in kar treh triih (Abel, C. H. Graun in J. G. Graun) je šlo za različne, s kontrastnimi tempi zaznamovane skladbe, ponujene tokrat sicer brezimni množici. Ali pa samo intimi? Prav slednja še najbolj pritiče tej glasbi.
Ansamblu z gonilnima silama Domnom Marinčičem in Tomažem Sevškom po šestnajstih letih delovanja sapa ne pojenja, tako s številnimi dodanimi solisti (tokrat je bil to Gregor Fele), na koncertih doma in na tujem kot na posnetkih in na izdani diskografiji v neke vrste pregovorni spojenosti z našo (in tujo) muzikološko stroko. V omenjenih letih se je na koncertih vseh desetih let omenjenega ciklusa povsem suvereno izkazal kot »rezidenčni« ansambel Muzikološkega inštituta ZRC SAZU. Ansambel je razvil in potrdil mesto in vlogo slovenske glasbe izza tistih davnih časov. Če v tej zvezi omenimo samo poustvarjalni opus, ki so ga zapustili na področju slovenske glasbe oziroma glasbe, ki je nastala na Slovenskem v davnih stoletjih, se poustvarjalnost ansambla pogosto dotika starejše glasbe na ustreznih zgodovinskih glasbilih ali kopijah. Tako v svoje sporede vključujejo manj znana in še neobjavljena dela, na primer operne arije iz arhiva grofov Attems iz Slovenske Bistrice, psalme Antonia Tarsie in duhovne dialoge iz arhiva koprske stolnice, glasbo iz novomeškega frančiškanskega samostana, koncerte iz ptujske zbirke, renesančno glasbo, posvečeno članom družine Khisl, in repertoar iz arhiva ljubljanske stolnice. Tako je tudi ta bolj elektronska soareja zgodnje glasbe minila v kar največji možni meri v še eni poustvarjalni odličnosti vse trojice.
