Bis od bisa

Zadnjič me je, saj niti ne vem, zakaj, malo zaneslo. Malo ornk. Ono, sentiš zaneslo. Mislim, da je bila celo res P!nk kriva, ko zdaj pogledam nazaj. Saj sem že na facebooku predel o tem na dolgo in široko in pokasiral nekaj všečkov. Najbrž zato, ker sem označil »tisti folk«. Ki šteka. Ki ve. Ki čuti – »muzike«.

Ampak ... ne vem, nisem niti v tistih letih, ne še. Pri tridesetih ne moreš biti sentiš, kaj šele nostalgičen. Nekje vmes si, če ti je všeč ali ne. In to me drma. Zakaj imam težavo spet tako čutiti muziko, kot sem jo še, hm, dve, tri leta nazaj? Zakaj me je od vseh možnih ravno P!nk z radia s svojo Try spomnila na en specifičen koncert, ko sem bil v največji koncerti formi? Maj 2010. Dan prej Eric Clapton in Steve Winwood. Zakaj sem ostal, prespal, nafehtal za bus za nazaj ... Ne vem. Za P!nk? Halo? Jaz? Rocker? Po Claptonu? Lahko gre samo dol, ne? Ja?

Ne. Tisti koncert je bil ... ne samo vse, kar baje njen koncert v Tivoliju par let prej ni bil. Ni šlo za to. Dalo se ji je. Razdajala se je. Vrgla iz kocke, za uvod, ki jo je nad vse nas kakih dvajset metrov dvignil gigantski žerjav. Bungee. Na glavo. Hudo. Saj so take in onake poteze, vsak veliki izvajalec pripravi kako finto ... Mora, sploh za tako ceno karte. Ampak ko je 30.000, 40.000 ljudi jedlo P!nk iz roke, sem videl: pismo, njej nič od tega ni treba, niti ena sama taka stvar.

Pa se je vrgla. Na zobe. Nisem še poštekal, zakaj. Okej, cene kart so takrat vse bolj raste, ampak to sem pač pripisoval nadstandardu sosednjih držav, zlasti Nemčije, kaj šele Avstrije. Ampak pustimo to. P!nk je dala res vse od sebe. Ni floskula. Ne ona.

Peli smo z njo, vsi. Prepoznali smo se. Špil leta? To ne, joj, ne, ampak nažgala je celo hordo ne le pop pevk, ampak tudi rock bendov preverjenega imena, pri katerih si, ko ji zmanjka malo šusa, sposodi rif ali dva. In takrat sem prvič pomislil: pismo, kaj mi pomaga, da vse in še več vem o muziki. Nič, P!nk me je pregazila. Kakšen šov! To je to! Dobri pop komadi, dobra publika, dobra štima. Na nivoju, to je bilo jasno. Kitarske solaže, pihalci, a kapela. Ni, da ni.

In o tem vse bolj razmišljam, ko se vse bolj obotavljam, če bi šel sploh še na kak špil. Sem len? Mogoče. Ampak ne gre za to. Vse hujši so ti pomisleki. Notranji monolog. Hamlet s slabo vestjo. Še zmorem sam na koncert? Tabu tema za marsikoga. Zame ne. Nekaj drugega so me vsi ta leta spraševali. Nisem vsega že slišal? Zakaj sem se navadil laziti na vsak koncert kot novinar, muči pa me, če bi šel, tako kot »običen folk«, na špil? Si sploh še lahko »običen folk«? Ne, res, ne gre za to, ni v tem problem. Grem takoj, sredi noči. Ni to problem. Krč me zgrabi. Psihokrč v glavi. Skrbi me, ko vidim, kaj je koncert postal. Nekak hibrid. Med slabim sms-om, povprečnim dejtom in HD boljšim youtubom. Je to – to? Pa ne govorim zdaj za arena/stadion špile. Ne, govorim za male. Štuk. Metelkova. Mostovna. Orto.

Moja generacija je romantična glede špilov. Pričakujemo. Ker so nas prevečkrat nategnili, da bo špil vsaj malo prej. Ne gre za to, da bi zdaj hiteli spat. Samo nočemo več biti nategnjeni. Nič ti ne pomaga, da prideš uro prej in spiješ tri pire več. Hvala lepa, ne bi več. Povej mi uro. Bom pol ure prej tam. Obljubim. In rešil sceno s tistima dvema pivoma več. Bom že spil tiste pire, če to muči lastnike. Finta pa je, da to ni le začarani krog. Je CD, ki preskakakakače. Komad na repeat. Kot da smo vsi skupaj pozabili, zakaj smo tam.

Ne rečem, novi podcast o naši sceni, Tranzistorij, je okej zadeva. Ampak dve tako raztegnjeni oddaji o Dan D? Kjer že v napovedi poslušamo, kateri feršterkerji so okej, katere kitare, katere strune? Ne, hvala. Če mi kaj dvigne dekl, mi to. Merjenje, kdo ima daljšega, skozi rider. Ne kupim. Kot mi je pred leti rekel legendarni producent Aco Razbornik, ko sem ga vprašal, zakaj je imel EKV tako specifičen zvok: »Ker so imeli klump opremo, ker niso imeli denarja za kaj boljšega, ker so bili v klump formi, ampak zvenelo je pa super, ne?«

E, to. Kot pravi Dave Grohl. Jebeš Talente. Idi v garažo in bodi zanič. In bodi še malo bolj zanič. In ceni to, da si zanič. Ker ko boš vedel, da si zanič, boš morda vedel, kako postati sčasoma boljši. E, tega ni več. Zdaj imajo bendi, koliko, tretji špil v letu in pol? Ne, hvala. Bendi ne znajo biti slabi. Nikakor. Vse je super, vse je fajn. Vem, da so časi drugačni. Danes je palec le gor. Piksna ne prileti nikomur v glavi. Slabi koncerti se končajo s »saj ste bili solidni«.

Ampak ne mi, kljub vsemu temu, v fris lagat, da nekdo dela muziko za folk, če potem noče igrat v vukojebini. Če bi rad imel kot no-name-bend 300 evrov honorarja, ker za pico in pivo pač ne bo igral. Halo?! In veste, koliko tega slišite? Uf, ni, da ni. Ne pomagajo jim potem niti piarovci, ki so celo še plačani v tem svetu, kjer od muzike živijo ljudje, ki ne znajo zašpilat C-dura na klavir. »Poznaš kakega dobrega piarovca, ki bi nas lahko bolje spromoviral?« sem slišal kar nekajkrat. Gledali so me in čakali, da jih bo že ta odgovor naredil slavne. Karkoli že to pomeni. Poznam par PR imen, ne rečem. A bendom svetujem zato, ker tista dva, mogoče trije piarovci dejansko še poznajo tradicijo in vsaj pokličejo novinarje, še vedo, kje je kdo novinar (čeprav me še pol leta potem, ko nisem več na Večeru, še vedno kličejo, pa sem javno povedal, da me ni več tam), ne pa da pošljejo le generičen mejl s prošnjo, ali bi lahko dali nagradno igro za bend, ki se ne zdi ravno kot nagrada.

In ko povem, da je v tonskega tehnika pač milijonkrat bolj smiselno vlagat kot v PR, poslušam, da sta regionalna benda S.A.R.S. in Dubioza Kolektiv pač izjemi. Pač, izjemi. Kot da jima je ratalo samo po sebi. Ma, kje. Razumem, da je prinesti 500 evrov s špila v Beograd ali Zenico čisto nekaj drugega, kot prinesti isti keš v Ljubljano ali Maribor. Razumem to. Ampak to še ne pomeni, da za 500 evrov band iz ene države zveni za tisti folk v petek zvečer nujno drugače kot iz druge. Nima veze. Koga pa to briga, tam nekje ob polnoči? Nikogar. In potem se dogaja fovšija. Češ, Dubioza gre spet v Križanke, S.A.R.S. dvakrat napolni mariborski Satchmo spomladi in razproda Štuk jeseni. E, pa dajte še vi.

To je pojnt tega mnenja. Koga brigajo te falš in kvazi debate, ki so v bistvu jamranje? Že dolgo mi ni nihče s scene rekel: ej, Jaša, čuj, ta naš komad res moraš slišat. Eh, kje. Imamo koncert, te damo na guest listo. Pa pivo boš dobil. In to bo kao pomagalo? Nak, ne bo. Imamo nov spot? Imamo nove instagram fotke? Ne. Imamo svoje pivo? Narobe. In potem spet merjenje, kdo ima daljšega na riderju.

Te debate, kdo je snemal na katero mešalko in kje se je nekaj posnelo, kateri model kabla … Halo? Dajte no. Kot da veste, katere kopačke ima Messi in katere Ronaldo. Je to pomembno? Ne, niti blizu. Da raje ne rečem, kako nihče ne poje o tistem, kar nam je pred nosom. Kar bi takoj kupili. Ono, iz prve. Zato je uspelo bendu Mi2. Zato je Big Foot Mama brez enega jumbo plakata šla v Stožice. Ne zato, ker bi bili tako mega dobri, ne zato, ker bi imeli ne vem kakšne veze, ampak ker so peli o tistem, o čemer nihče drug ni. Pa je pred nosom. Kje so začeli eni in drugi? Na gimnaziji ali v neki rupi. Enako Pankrti in Siddharta. Na gimnaziji. Od dijakov za dijake. Kar ne znižuje njihovega uspeha niti za milimeter! Nak! Pojete pa pozneje, kot je, bolj na glas. E, to.

Morda je to konfuzno, predolgo in natupirano mnenje pavšalno, šank, kavč, naduvano. Pa ni. Je izpod odra. Kjer zaman čakamo (preteklik alert: smo čakali) na bend, ki nam bo, po možnosti v slovenščini, povedal – nekaj. Nam zapel, zružil, v glavo vrgel. Karkoli. Ne pa to ... Koga pa briga, kje ste kupili ferš in kak kombi imate. Fuj, me ne zanima. Na koncu ni glavni na špilu niti ton'c. Ne, pozabite to. Čakam bend, ki bo spet povedal nekaj. Po možnosti tako, da bom razumel. Angleščina? Nič proti njej, res ne. Če ste Elvis Jackson, Happy Ol' McWeasel, Laibach ali Trash Candy ... kapo dol. Če niste, je angleščina le slab izgovor. Sploh če med komadi komunicirate s folkom v slovenščini, kar mi je v Menzi pri koritu enkrat lucidno navrgel že Boris Vlastelica iz Repetitorja in rekel: »Da ja pjevam na engleskom, ja bi govorio samo na engleskom.«

Sicer pa ... kaj pa jaz vem. Kritike itak več ni. Vse je le štanc. Lajki, ritviti, heštegi. Nikogar ne moreš več spljuvat. Če ga, vzamejo takoj preveč osebno. Ne, vse je super in vse je fajn. Vsi koncerti so koncerti leta, vse je popevka tedna. Čeprav vsi na sceni vejo, da ni. Ampak kdo bo to napisal? Eh, ni šans. Vse je super, ker so kitare res drage. Jebeš to. Povprečni bendi nimajo pojma, koliko pir stane na prizorišču, kjer igrajo. To je narobe. In tišina scene same. Da ne rečejo, da je to precenjeno, kadar je res precenjeno. Neko šuntanje in šepetanje in gluhi telefoni, ki gredo mimo vseh in vsega. In potem pljuvanje, kako je vsega kriva nacionalka. Čakajte, je kdo od vas javno nabil tega in tega urednika? Ne, pljuvate čez (R)TV Slovenija, a hkrati nas šopate na facebooku, naj glasujemo za vas na Točki. Kdo od vas na sceni pa gleda Aritmične koncerte, ki so res dobri? Kdo res posluša v nulo Izštekane? Kdo zna našteti tri popevke tedna tega leta?

Bluzim? Ja. Ampak ne tako kot številni dandanes na odru. Koga briga, na kateri komp sem napisal ta tekst. In v katerem programu. In kako sem imel pobarvane nohte, ko sem to pisal. Dajte, prosim, ne podcenjujte publike. Ker je ta tista, ki šteje. Je publika kriva, ker posluša Severino? Ne. Severina je okej. Ni ona kriva, če vi niste kul. Če tega ne razumete, prosim, ne drkajte. Ni pošteno in ni prav. Brez publike ni nič. Ja, lahko je epski koncert tudi pred osmimi facami. Je. Ampak mora biti na naslednjem ducat fac. Ne pa to. Tete, strici, punce. Pa še ti ne pridejo. Če oni ne pridejo, prodaj kitaro. To manjka, samokritika. Kot vem za ta tekst. Nekomu se bo zdel legendaren. Ali pa bo koga pripravil do kozlanja. Ali ga razjezil. Ali pa bodo obupali, ker je predolg. V redu. Ampak bom pisal, še naprej. Če ime uspe vse to, že tak spekter, je to nekaj. Zato pišem. Ne zato, da bi rekel, kakšen komp imam, kje sem ga kupil, in vam razlagal, kako zelo obvladam priredja in podredja. Kurc.

Zato če berete to, ker vas muzika resno zanima, vrhunsko. Če spremljate vse, kar vam ponuja Odzven, vrhunsko! Je še upanje. Če ste glasbenik in ste prvič na tej strani, potem ni z vami nekaj narobe. Ne, potem je pač muzika vaš hobi. Kul, fajn. Samo ne pričakovat, da vas bomo jemali kot profiče, če to niste. Večina vaših bend kolegov muzike sploh ne posluša. Ne ve veliko. Zgodovina? Ja, morda vejo nekaj. A domača rock zgodovina? Vsak malo večji kraj ima svojo zgodovino, pa je nihče ne pozna? Narobe. Narobe. Narobe.

In ne, ne pravim, da je vse slabo in zanič in da bi bilo bolje, da bi si vsi preluknjali bobniče. Sploh ne. Pravim samo, da je čas, da nehamo biti vsi tako tolerantni in prijazni in pocukrani in vljudni. Vljudnost zaradi vljudnosti – to je nevljudnost. Zato bi rad videl malo tega punk odnosa. Ali pa metal, češ, naredimo svojo sceno, kurc gleda Lorenčiča in take. Dajte, komaj čakam. Bom prišel na koncert. Takoj. Dajmo hvalit tam, kjer je kaj za hvalit. In ne ostat tiho, ko je nekaj resno in težko sranje. Ne čakat na bis na drugem in zadnjem koncertu v letu 2015. Pa srečno!