Biti glasbenik v Sloveniji je romantična ideja

Chris Eckman je glasbenik, ki ga morda poznam najdlje od vseh. Pred dvaindvajsetimi leti je bil namreč ravno duet Chris & Carla (Torgeson iz The Walkabouts) prvi zaresni koncert, ki sem ga kot gimnazijka obiskala v Slovenskem mladinskem gledališču. 

Od tedaj sem Chrisa in The Walkabouts precej redno spremljala, saj so njihove evropske turneje navadno vključevale Ljubljano. Odkar se je pred dobrim desetletjem preselil v te kraje, je v sodelovanju z mnogimi glasbeniki/cami in projekti (o teh več v nadaljevanju) plodno in občutno zaznamoval tudi domačo glasbeno sceno ter ji kot glasbenik, producent, poslovnež, pisec, pevec in popotnik dodal svetovljansko širino. Z ustanovitvijo in kuratorstvom Glitterbeata, podzaložbe založniške hiše Glitterhouse Records in danes nedvomno najuspešnejše založbe s sedežem v Sloveniji, je to le še nadgradil. Na sedežu založbe na Rimski ulici v Ljubljani sva se dobila za tale pogovor. Chris je ne le eden najbolj zaposlenih in potujočih umetnikov, kar jih poznam, pač pa tudi izjemno zanimiv, topel in odkritosrčen sogovornik. Govori tako, kot poje: preudarno, ritmično in kontemplativno, kot da se vanj stekajo reke pesmi. 

Malo sem se pozabavala s tvojim priimkom. Na internetu sem našla izraz Deutsches Eck, »nemški Eck (rob)«, ki je rt na stičišču rek Moselle in Rena. Je tvoj priimek nemškega izvora? Kje so, genealoško gledano, tvoje korenine?

Natančen nemški prevod bi bil »mož z roba«, sicer pa podobno kot večina Američanov ne vem, od kod izhaja priimek. Moj oče ni poznal svojega očeta, tako da je to uganka. Glede na črkovanje se zdi priimek nemški, a Eckmani se najdejo tudi v Skandinaviji. Ljudje so pogosto presenečeni, ko izvedo za svoj izvor, saj družine navadno ustvarjajo lastne mitologije glede svojega izvora. 

Res je. Naše korenine so kolaž vseh mogočih in nemogočih vplivov.

In ravno to dejstvo argumente o nacionalizmu in etničnosti kot temeljnih stvareh, ki te definirajo, postavlja v vse večji absurd. Tudi v smislu znanstvene vednosti te teorije ne zdržijo. V njih je sicer veliko psihološke resnice, a v večini primerov ni globoko zakoreninjena v rodovniških linijah.

Je koreninjenje zate pomembno? Ne mislim v smislu fizičnih korenin, bolj v občutku, tem, da veš, kje je tvoje mesto v globalnem, večno spreminjajočem se svetu?

Ja, to bi lahko opisalo mojo koreninjenje (smeh). Odraščal sem v družini, v kateri sta bila oba starša iz Pensilvanije. Ko smo bili dovolj stari, sta nas strpala v karavan in nas preselila, kakor daleč stran se je dalo, v Seattle, zato slabo poznam moje sestrične, bratrance in ostale bližnje sorodnike. Torej sem bil že na začetku malo izven tradicionalnih korenin. Na začetku 90. let prejšnjega stoletja sem dalj časa preživel v Evropi in takrat sem ugotovil, da sem Američan. Ta pečat te zaznamuje. Ni nujno, da gre za dobro ali slabo stvar – je, kar je. V tistem času sem odprl vrata temu in na Ameriko začel gledati bolj spravljivo. Včasih se zdi kot veriga okoli gležnjev, ta velika ideja, imperialistični behemot. A to je tudi v meni, od tega ne morem zbežati, ne bi bilo pošteno. Vse odkar živim v Sloveniji (pred tem sem živel še na Portugalskem), se ne bi nikoli pretvarjal, da sem Evropejec. Jaz to nisem. Tu rad živim in v veliko stvareh se počutim povezanega s tem prostorom, a to ni moj temelj.

Odraščal si v Seattlu, kjer je v poznih 80. in zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja glasbena scena eksplodirala z žanrom grunge. Kaj se je takrat tam dogajalo v glasbenem, družbenem, političnem smislu in kako si v tem mestu našel svoj prostor?

To je bil res navdušujoč čas. Moji najlepši in trajni spomini so povezani s časom, ko seattelska glasba še ni doživela globalne slave. Takrat je bila scena še zelo povezana med seboj, intimna. Med punk rockom in grungeem je bil premor in takrat smo The Walkabouts, tako kot še nekaj drugih bendov, pričeli z delovanjem. Bili smo izven gibanj, izven časa. V Seattlu je bilo tisti čas veliko odpadnikov – ljudi, ki niso spadali v mainstream, ki ga takrat pravzaprav sploh ni bilo; zato nismo spadali nikamor. Leta 1985/86 verjetno ni bilo slabšega ameriškega mesta za koncertiranje, kot je bil ravno Seattle. Vsak, ki je bil kolikanj ambiciozen, je iz mesta odšel v letih 1980–1985. Takrat je bilo res turobno. Tudi klubska scena je bila na psu. Naša prva plošča je bila mišljena kot slovo, ni nam šlo. Oba s Carlo sva diplomirala, sam sem delal v groznih službah, saj sem skušal nekaj zaslužiti … To je bila verjetno najbolj racionalna odločitev v mojem življenju, a se je nisem dolgo držal. (smeh) Nato je nekdo slišal našo kaseto in se odločil, da jo izda. Nekako leto dni od izida je nastala založba Sub Pop. Bili smo četrti ali peti bend, ki je z njo podpisal pogodbo, predvsem zato, ker smo bili znani na lokalni sceni in smo prijateljevali s temu ljudmi. Moj brat je bil zaposlen v glasbeni montirnici podjetja, ki je delal muzak, oziroma glasbo za dvigala. Tam je delal z Bruceem Pavittom, ki je kasneje postal lastnik Sub Popa. Nekoč mu je brat pokazal naše posnetke in naslednji dan je rekel, da ustanavlja založbo, in vprašal, če nas zanima. Tako preprosto je bilo. To je bila zelo majhna scena, od 200 do 250 ljudi, vključno z vsemi poslušalci. Tudi z Mudhoney smo takrat veliko nastopali. Z njimi smo dvakrat najeli dvorano, zbrali denar, prodajali karte in po koncertu počistili celoten prostor za sabo, pijani, ob štirih zjutraj. Klubska scena takrat ni bila vzdržna, to se je zgodilo kasneje. Spominjam se te intimnosti, tega, da so se ljudje med seboj podpirali ne glede na žanrsko usmeritev.

Ljudje so se posvečali umetnosti, drugega tako in tako ni bilo. Nihče ni načrtoval naslednjega velikega koraka, saj so bile možnosti za to zelo majhne. Ljudje so delali, kar jim je padlo na pamet. To je v bistvu definiralo to gibanje. Nekaj neustrašnega je bilo v vsem tem.

Obstajajo kakšne lekcije iz seattelske glasbene scene iz tistega časa, ki bi jih lahko prenesel na tukaj in zdaj?

Največ se lahko naučimo iz napak. Scen se ne da prenašati iz enega prostora ali časa v drugega. Amerika je velika. Čeprav smo bili zelo izolirani (ne pretiravam), smo takrat, ko so se ti zidovi porušili, lahko poleteli, ker je država tako ogromna. Zame je bil to čudovit čas (čeprav verjetno to do neke mere romantiziram), ko so ljudje lahko odjebali vse in se osredotočili na ustvarjanje. Kar je bilo najlepše, pa je bilo to, da med ljudmi ni bilo tekmovalnosti. Zdi se mi, da ljudje tukaj nenehno tekmujejo med sabo. Ali ne bi bilo veliko bolj kul, da si priznamo, da na koncu tako in tako ostanemo samo mi? Ni treba, da ves čas mislimo velikopotezno, dajmo narediti kak nor umetniški projekt …

Če že ne govorimo o množičnem trgu, je najpomembnejša glasba sama. Saj vem, da zvenim klišejsko, ampak tako to je. S Silvijem (Skok, op. K. J.) hodiva v službo zato, ker naju glasba vedno znova navdušuje. Če bi mislila samo na posel, potem to ne bi imelo smisla. Obstaja namreč veliko uspešnejših poslov, kot je ta. Glavna poanta vsega skupaj je umetnost; mislim, da je vsaj za nekaj časa seattelska scena to doumela. Ljudje so samo igrali.

Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje s Slovenijo? Si si takrat predstavljal, da boš tukaj živel?

Ko smo leta 1994 igrali v Križankah, je Igor Vidmar rezerviral ta prostor za koncert Nicka Cava, ki naj bi se zgodil naslednji večer. Ozvočenje je bilo že pripravljeno, tako da smo, namesto da bi iskali drugo dvorano, igrali kar tam (najemne cene so bile v tistih časih bolj prijazne). Spominjam se, da sem šel čez Tromostovje, se razgledoval naokoli in si mislil, da bi bilo tu pa kar luštno živeti (smeh). Po tem sem Slovenijo še nekajkrat obiskal, vrnil sem se tudi jeseni leta 1998. Takrat sem delal z norveškim bendom Midnight Choir (zanj sem produciral štiri albume), ki ni želel snemati v Oslu. Zato me je menedžer tega benda prosil, če jim poiščem studio nekje v bivši Jugoslaviji, in pristali smo v Studiu Metro. Tu sem bil mesec dni in takrat sem spoznal Ando (sedanjo ženo, op. K. J.), kar je spremenilo potek mojega življenja.

Kakšne so prednosti (morda tudi slabosti) življenja v Ljubljani, kako živiš tukaj?

(smeh) Tu sem se vedno dobro počutil. Ljubljana je mesto, v katerem se dobro živi, lahko si zelo ustvarjalen, saj ni veliko stvari, ki bi te motile ali vznemirjale. V Seattlu porabiš 45 minut samo za to, da se prepelješ v drugi del mesta zaradi neke malenkosti, zato moraš to vključiti v svoj delovnik; tudi javni prevoz je katastrofalen. … Tisti trenutek, ko sem se preselil v Ljubljano, sem vzljubil tukajšnji način življenja, to, da se lahko, ko se mi poraja kakšna nova ideja, zgolj sprehodim do svojega studia, in delam. Priljubila se mi je in nikoli nisem čutil potrebe, da odidem. Vseeno pa imam to prednost, da sem veliko zdoma, da veliko potujem. Ko sem tu, je moje življenje mirno; prišel sem v tista leta, ko imam rad mir. Če bi živel tu star 24 let in bi hotel videti svet, bi bilo verjetno drugače. Čutim, da je tu veliko ustvarjalnosti. Slovenci si navadno ne pripisujejo zaslug za to. Veliko lažje je videti tisto, kar ne funkcionira, kar je zlomljeno. A velikokrat omejitev ne moremo nadzorovati, kot na primer obsega trga. Poskušati biti glasbenik v Sloveniji je povsem romantična ideja; to je zelo, zelo težko.

Album Last Side Of the Mountain, ki je izšel pred osmimi leti, je bil tvoj zadnji solo album in hkrati čudovit poklon Danetu Zajcu. Kako to, da si se odločil njegovo poezijo podpreti s svojo glasbo?

To niti ni bila odločitev, bil je eden tistih trenutkov, ko nekaj odkriješ. Prebral sem nekaj njegovih pesmi, videl sem ga nastopati, vedel sem, kdo je, opazil sem njegovo izjemnost. Nekoč sem sedel ob kavi s prijateljem, ki mi je pokazal naslovni portret Zajčeve zbirke Barren Harvest. Ko sem prišel domov, sem prebral dve kitici in delal toliko časa, dokler pesmi nisem dokončal. Naslednje jutro sem zbirko ponovno prebral od začetka do kraja in dan zatem še enkrat. Četrti dan sem že sedel s kitaro. Pravzaprav to ni bila izbira, ampak potreba. Ker so bile pesmi tako lirične, so mi takoj postale blizu in smiselne. Razlog, zakaj me je ta material tako privlačil, so bile podobe. V nekaterih pesmih je krajina, ki jo zarisuje Zajc, zelo slovenska, spet drugič (na primer v pesmi Škorpijoni) je to lahko katerikoli prostor. Zdelo se mi je, da so to pesmi, ki lahko zares potujejo. Globoko poetičen jezik, pa tudi zelo silovit, brez popravljanj in dodajanj, z zelo precizno rabo besed. Njegovi tedanji ženi, ki je bila zastopnica njegove zapuščine, se je zdela moja interpretacija nenavadna, preveč melanholična. Te pesmi so njej pomenile nekaj čisto drugega kot meni. Njen prvi odziv je bil, da ta tip pa res ni poštekal zadeve. (smeh) Pa mi je vseeno dovolila uporabiti in objaviti te uglasbene pesmi. Z Danetom se osebno nisem srečal, nekoč sva samo na kratko govorila po telefonu, vsega skupaj kakih devet sekund. Najprej sem imel monolog, na koncu pa je rekel: »Kar naredi to!« (smeh)

Zelo si dejaven tudi na lokalni in regionalni glasbeni sceni. Kot glasbenik in producent si sodeloval tako z različnimi institucijami (z ameriško ambasado za projekta Dylan in R.E.M, z Drugo godbo), posamezniki/cami (npr. Brino, Vladom Kreslinom, Žigo Golobom) in še posebej intenzivno s člani skupine Hic et Nunc (s katerimi si ustanovil bend The Frictions) ter hrvaškimi The Bambi Molesters (z njihovimi člani si ustanovil bend The Strange). Kako je prišlo do teh sodelovanj in kam so te pripeljala?

Ničemur od tega ne namenjam posebne pozornosti. Glasbeniki smo pač takšni, da radi igramo. (smeh) Nikoli me ni gnala želja po kakih vnaprej izdelanih projektih, ljudi pač srečaš. The Bambi Molesters sem srečal v Novem mestu, leto dni preden sem se preselil v Slovenijo (leta 2002, op. K. J.). Aleksandar Dragaš z založbe me je poznal in me vprašal, če bi se pripeljal dol in odigral akustično kitaro na eni od njihovih pesmi. S prijateljem, kantavtorjem Terryjem Leejem Halom, ki je bil takrat ravno na obisku, sva se odpeljala tja. Spili smo par piv, potem pa so me vprašali, če bi napisal besedilo za neki njihov komad, ga tudi odpel, in to takoj. (smeh) Potem smo posneli še album pa na najini poroki z Ando so igrali.

Podobno je bilo s Hic et Nunc, ki so me prosili, da jim produciram album, nekaj malega smo tudi igrali skupaj. Zelo sem imel rad Bruna (Subiotto, op. K. J.), bil je izjemen talent. Ko se je bend razšel, Tomi Popit in Bernard Kogovšek nista bila zelo zaposlena, pa smo se odločili, da ustanovimo novo skupino The Frictions. Dve ali tri leta smo bolj ali manj tičali v kleti, vmes smo nastopali zgolj kakih dvakrat. Bili smo fantje, ki se dobijo skupaj, da malo zaigrajo, kakšno rečejo, igrajo pikado, spijejo kakšno pivo. S tem nočem zmanjšati pomena te naše glasbe; pri ustvarjanju smo bili zelo resni, a smo tudi uživali ob druženju. S Kreslinom je bilo zelo podobno. Veliko sva nastopala po hrvaški obali, ker sva pač to lahko počela. Kot dva tipa, ki gresta vandrat čez vikend, da malo zaslužita in se imata fino.

Založba Glitterbeat, katere glasbeni kurator si, je že tretjič po vrsti po mnenju Womexa najboljša world music založba na svetu. Glede na to, da je bila ustanovljena leta 2012 in je prvi album izdala leta 2013, je to izjemen uspeh. Torej te lahko vprašam: kaj po tvojem mnenju definira dobro založbo?

Dobra založba mora imeti res dober odnos do svojih umetnikov/c, to je temelj. V tem poslu sem že veliko let in pogosto sem imel priložnost videti, kako celo ljudje, ki imajo najboljše namene, izgubijo nit, ko začnejo razmišljati o tem, da je to njihovo. A v resnici brez umetnikov/c nimaš vsebine. Mi ne prodajamo Glitterbeata, mi prodajamo Azizo Brahim, Tamikrest ipd., in to je to! Oni na nas mečejo dobro luč, ne obratno!

Pred kratkim ste pri Glitterbeatu podpisali pogodbo s prvim domačim bendom, Širom. 

Z glasbo tega benda smo se seznanili v zadnjem letu, dvakrat smo ga videli tudi v živo. Njegov prvenec me je očaral; to so glasbeniki, ki me navdušujejo. Poleg tega jih vidim kot mednarodni projekt, saj ni razloga, da njihova glasba ne bi prečkala mej. Poslušalca nagovarja na več nivojih. Ravno snemajo nov album, a zdi se mi, da so z mislimi že dva albuma naprej. S Širom ustanavljamo novo podzaložbo, ki bo večinoma namenjena instrumentalni glasbi. Prav tako smo podpisali pogodbo z bendom iz New Yorka; njegov album bomo izdali marca, zatem pa še Širom. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo začeli sodelovati s kom iz soseščine. Naš koncept je sedaj postal zelo širok, nismo več tako specifični. Na začetku smo bili pozorni na to, da izdajamo dobre plošče, sedaj nas bolj zanima sodelovanje z dobrimi glasbeniki.

Saj veš, da ne morem mimo Trumpa, kajne? Kaj se je zgodilo Ameriki: politična katastrofa, družbeno prebujenje, upor ali vse skupaj?

Seme je bilo zasejano že dolgo pred tem. Ameriška politika nikoli ni bila utopija, ima pa dva neprijetna vidika: vzpon velikega denarja in propadanje izobraževalnega sistema. Demokracija se nima pravice imeti za demokracijo, če ne ceni izobraževanja in kritičnega mišljenja. V Ameriki smo vedno imeli takšno sorto antiintelektualizma, vse od ustanovitve dalje. Amerika kot dežela, kamor si emigriral, kjer si nagonsko vedel, kaj ti je storiti, in ti zaradi tega ni bilo treba prebrati niti ene jebene knjige, važno je bilo, da si imel mišice in da si trdo delal. Zelo mačističen nazor, ki je bil irelevanten že v poznem 19. stoletju, zdaj pa smo v letu 2017. Amerika ni individualizirana družba. V psihološkem smislu morda že, a v resnici smo ena najbolj korporativnih družb na svetu, obenem pa še vedno povzdigujemo mit o kavbojih, ki jašejo konje proti sončnemu zahodu. Naši miti in realnost so povsem neuravnovešeni ... 

Tole bo zelo bolelo. Ali se bomo pogreznili v mračni vek, iz katerega ne bomo več prilezli, ali pa bo to začetek nekega novega, progresivnega gibanja, ki bo razumelo, kako se lahko to krizo preoblikuje v volilni uspeh. Sanders je bil v tem pogledu blizu. Razumel je populizem, ki ga je prodajal Trump, pozabljene ljudi delavskega razreda. Trumpove rešitve so odvratne in daleč od razumskih, a je vseeno odprl nekatera legitimna vprašanja. Ne govorim o rasizmu, ksenofobiji, islamofobiji, ampak o tem, da je velik del dežele ekonomsko zanemarjen. Nekateri moji sorodniki živijo v zahodni Pensilvaniji, kjer se je zadnja fabrika zaprla pred petindvajsetimi leti. Preselili so jo v Mehiko. V tem mestu so bile službe nekoč sindikalne, demokratske, danes je vse republikansko. Demokrati so te ljudi že zdavnaj odpisali. Niso bili povabljeni h gradnji novega tehnološkega raja, ki ga ustvarja Amerika.

Nekoč si izjavil (mislim, da je bilo v Polnočnem klubu), da nam ni nihče v zgodovini zadal toliko škode, kot smo si je sami. Parafraziram, ampak vseeno sprašujem, če to velja tudi za ZDA tukaj in zdaj? 

Mislim, da ja. Govorimo o strahu pred drugim. Ena večjih debat tu je bila, ali naj Slovenija vstopi v EU ali ne: »Če pridejo Nemci, bo konec, ali še huje, ne spustite sem gor južnjakov, to smo že dali skozi.« A kar je postalo očitno v zadnjih letih, je, da so bili tisti, ki so Slovenijo sistematično leta in leta posiljevali in ropali, Slovenci in ne tujci. Korupcija sega do političnega vrha. A to ni posebnost Slovenije. Gre za to, kako krepimo pošast znotraj naših meja in kako se je bojimo. ZDA je sedaj glede takšnih percepcij na istem: ljudje mislijo, da se bodo oborožene muslimanske tolpe podile po ulicah ameriških mest in pobijale nedolžne mimoidoče. To je psihološka slika, ki jo imamo danes v ZDA. Zelo je oddaljena od realnosti, ampak ljudje tako mislijo. Nikoli se ne pogledamo dobro v ogledalo.

Mislim, da je bila Maya Angelou tista, ki je nekoč napisala, da moramo v takšnih časih, kot je ta, ustvarjati več glasbe, več umetnosti, več jezika, ker se tako civilizacija zdravi.

To je le korak do našega opolnomočenja. Saj ne gre le za Trumpa, obkroženi smo z mrakom (kar poglej Madžarsko)! Tudi pri nas smo soočeni s smrtjo duha. Morda smo politično trenutno v neizraziti sredini, ampak to ni nujno dobro. Vse je tako neizrazito, da pravzaprav ne vemo, kaj se dogaja. Z Janšo smo vsaj imeli ostre ločnice. Smo v brezbarvni coni, kar je čudno, saj večina Evrope ni. Svet moramo preplaviti z idejami, saj jih trenutno resno primanjkuje.