02.07.2019

Blesk trobilskega zvoka za uvod ciklusa SiBRASS

V prvem koncertu cikla SiBRASS se je zvrstil niz skladb sodobnih skladateljev, v katerih so ti raziskovali pestre zvočne zmožnosti izključno trobilnih inštrumentov.

Aleš Nagode

Trobilni ansambel Slovenske filharmonije
Foto: © Slovenska filharmonija

Na žalost imajo trobila v zavesti povprečnega slovenskega ljubitelja glasbene umetnosti še vedno tisto mesto, na katero so jih tehnične omejitve inštrumenta potiskale stoletja. V solistični vlogi so bila trobila sicer prestižni, a glasbeno omejeni signalni inštrument, za komorno glasbo so bila preglasna in preokorna, v orkestrih pa vedno le privesek drugih inštrumentalnih skupin in s tem predvsem nekakšno akustično polnilo. Njihova dominantna vloga v pihalnih godbah in plesnih orkestrih je bila prej ovira kot v pomoč pri uveljavitvi v svetu modernističnega estetskega šovinizma, ki je bilo nastrojeno proti vsemu utilitarnemu.

Prvi koncert ciklusa SiBRASS je bil praznik trobilnega zvoka, na katerem smo se lahko poslušalci prepričali ne le o izjemnem izraznem potencialu tovrstnih komornih sestavov, pač pa tudi o zavidljivo visoki ravni slovenske poustvarjalnosti v tem glasbenem žanru.

Obisk prvega koncerta iz cikla SiBRASS bi omenjenega ljubitelja vsekakor takoj prepričal, da njegove predstave temeljijo v zmoti. Pred (pre)maloštevilnimi poslušalci se je namreč zvrstil niz skladb sodobnih skladateljev, v katerih so ti raziskovali pestre zvočne zmožnosti izključno trobilnih inštrumentov. Njihove stvaritve so predstavili glasbeniki Trobilnega ansambla Slovenske filharmonije, ki pa – imenu navkljub – presega okvire matične ustanove in vključuje tudi izvrstne glasbenike, ki delujejo v drugih glasbenih ustanovah. Trobente so igrali Franc Kosem, Blaž Avbar in Jure Gradišnik, rog Mihajlo Bulajić, pozavne Domen Jeraša, Žan Tkalec, Žan Kopše in Wolf Hagen Hoyer, tubo pa Jernej Oberžan. Umetniško vodstvo je prevzel gostujoči angleški trobentač Thomas Hugh Poulson.

Spored je uvedel na tujih koncertnih odrih pogosto izvajani Octet Anthonyja Ploga. Ansambel štirih trobent in štirih pozavn je dal zvok trem kontrastnim stavkom, v katerih se je skladatelj deloma opiral na tradicionalne zglede glasbe za trobila, deloma pa raziskoval nove možnosti oblikovanja zvoka. Uvodni in zaključni stavek, v katerih je zvočna podoba zgrajena z naslojevanjem polifonskih linij in izkoriščanjem antifonalnosti dveh skupin inštrumentov, so podali z izjemnim posluhom za uravnoteženost zvočnih ploskev. Osupljiva je bila tudi natančnost pri izvajanju ritmično kompleksnih struktur. Intonančna preciznost in pozorno oblikovanje dinamične plati izvedbe sta še bolj prišli do izraza v počasnem stavku skladbe, kjer smo lahko prvič spoznali trobila še z njihove nežnejše zvočne plati.

V povsem drugačen svet glasbenih nasprotij je vodila skladba Tangle za trobento in kvintet trobil slovenske skladateljice Nine Šenk. Skladba je razpeta med dva svetova: med prostrane zvočne možnosti, ki jih omogočajo razširjeni načini igranja na trobila, in tradicionalne zvočne strukture, ki kulminirajo v uporabi citata ljudske pesmi. Izvajalci so se znova izkazali, in to ne le s skoraj samoumevnim obvladovanjem zahtevnih izvajalskih tehnik, temveč tudi s pretanjenim posluhom za odkrivanje in sooblikovanje novih zvočnih svetov.

S skladbo For John Cage Michaela Nymana smo se kljub posvetilu enemu najbolj revolucionarnih skladateljev 20. stoletja vrnili v konvencionalnejše okvire. Delo se namreč močno opira na tradicionalne skladateljske postopke, glasbene oblike in žanre ter mestoma ne more skriti, da prihaja izpod rok mojstra filmske glasbe. Ključna prvina skladbe je nenehno prelivajoča se sestava ansambla, ki podaja glasbeno teksturo. Izvajalci so se lahkotno prilagajali spreminjajoči se vlogi v ansamblu, zato se zvočna urejenost in uravnoteženost nista zamajali niti za trenutek.

Še močneje se je na svoje dolgoletne glasbene vtise oprl skladatelj in dirigent Jan Koetsier. Njegova znana skladba Brass Symphony je sinteza najrazličnejših glasbenih spodbud, med katerimi prednjačita jazz in glasba za plesne orkestre iz prve polovice 20. stoletja. Ansambel, v katerem so se za zaključno točko sporeda združili vsi sodelujoči glasbeniki, je že omenjenim kvalitetam dodal še izreden občutek za stilno ustrezno podajanje raznorodnih glasbenih idej, ki pa so se zlile v eklektično, a nič manj prepričljivo celoto.

Prvi koncert ciklusa SiBRASS je bil praznik trobilnega zvoka, na katerem smo se lahko poslušalci prepričali ne le o izjemnem izraznem potencialu tovrstnih komornih sestavov, pač pa tudi o zavidljivo visoki ravni slovenske poustvarjalnosti v tem glasbenem žanru. Le upamo lahko, da bodo naslednji koncerti cikla privabili še več poslušalcev in pomagali opozarjati na pomen in lepoto doslej preslišane zvočne pokrajine, poseljene z izvrstno glasbo.