Brez kamuflaže in s prazgodovino naprej

Če gre verjeti legendi o nastanku Barking Jacqueline, je iskra kresnila kot reakcija na prevladujoči duh na današnji glasbeni sceni. Ta po besedah benda »doživlja poledenitveni cikel nekakšnih individualnih ‘abakusnih’ glasbenih stvaritev in kako človečnjakov preprosto ne zanima več klesanje glasbe. Rajši so fosilizirani v velikih bendih ali, še huje, v birokratskih votlinah, kjer si rutinirano služijo svoje vsakdanje mamutovo stegno. Nikjer več ni zaznati žara, značilnega za mezolitik, ko so se lovci-nabiralci še shajali v posebno akustičnih jamah in ustvarjali glasbo zaradi glasbe in lepih samic.« Manjka producent, človek ob strani in z drugim ušesom, ki bi odmaknil stvaritev trojke od suhoparne, nekoliko starikave žive podobe, ji vlil prepotrebni eliksir in razgibal pesmi, ki se s trajanjem plošče ujamejo v krogotok in izgubijo potenco nepredvidljivosti. Ne glede na to pa je prvenec Barking Jacqueline neposreden, žlahten in svoboden album brez šminke, ki namesto kompromisov nudi veliko dozo posvečenosti muziciranju in klesanju glasbe zaradi glasbe same.

S takšno konstatacijo bi se dalo polemizirati, ji tudi krepko oporekati, je pa v njej drobec resnice. Iz nje veje duh benda, katerega člani niso ravno več mladi, kaj šele naivni. Ujeti v sprege mladosti, preteklosti in spominov, so že malce godrnjavi, nedvomno zdolgočaseni in naveličani mimobežnih pokvek in medijskih muh enodnevnic o svežih, izzivalnih in prodornih novodobnih glasbenih žanrih in izvajalcih. To svoje odklanjanje, da ne rečem gnus, vehementno prelivajo v metalizirano fuzijo funka in rocka, ki brez kamuflaže zbudi skomine po prekleto zabavnih, a prodornih in zavozlanih Primus. Če bo revivalu osemdesetih let sledil ciklus obujanja in poveličevanja devetdesetih, potem je zasedba Barking Jacqueline pred oziroma v koraku s prihajajočim časom. Ne spreglejmo, da zadnje mlade generacije prejšnjega stoletja vstopajo v krizo srednjih let in kot vse pred njimi bodo tudi one morale opraviti s svojo nostalgijo.  

Pobudnik in idejni vodja progresivnežev iz Barking Jacqueline je basist Roman Milek, ki ima za sabo igranje v skupinah Nismo bli mi, S.F.U., Bombastik, Marko Skače, Fortaste in Justin's Case. V svojem pristopu k basu in v njegovemu zvenu ne skriva fascinacije nad Lesom Claypoolom iz že omenjenega benda Primus. V podobnem slogu kot njegov vzor drži s svojim basom in vokalizirano pripovedjo vse vajeti nareka in linij komadov. Višjim silam se lahko zahvali, da se je ujel s prekaljenim in preverjenim bobnarjem Mirsadom Šabićem. Po vseh zasedbah, skozi katere je šel Šabić na svoji glasbeni poti (Mr. Satisfiction, Alterra, Quod Massacre, Lolita, 1x band, Ali-En, Ego Malfunction, Borghesia, Miladojka Youneed, SyFy Band, Žoambo Žoet Workestrao), se ob poslušanju njegove aktualne zasedbe zdi, da neizmerno uživa. Daje si duška v preciznih in razigranih ritmih, ki jih skupaj z Romanom razgrajuje in sestavlja. Z uglašeno ritem sekcijo se je dobro ujel kitarist Luka Gramc iz Red Fuel, Fortaste in JUŽ'NA, ki nevsiljivo, vendar suvereno zapolnjuje zvočni prostor, daje poudarke in že tako hibridnemu toku pesmi dodaja gorivo, da se funk metal naboj transformira v progresivno psihedelijo. 

Trio Barking Jacqueline, ki deluje na relaciji med Krškim in Ljubljano, razkriva s svojim prvencem Over the Green Horizon neizmeren užitek igranja in glasbenega druženja. Fantje so ga posneli v lastni režiji, kar je nedvomno rezultat časa in prostora, v katerem živijo, je pa to vplivalo na njegovo dokaj ravno zvočno panoramo. Manjka producent, človek ob strani in z drugim ušesom, ki bi odmaknil stvaritev trojke od suhoparne, nekoliko starikave žive podobe, ji vlil prepotrebni eliksir in razgibal pesmi, ki se s trajanjem plošče ujamejo v krogotok in izgubijo potenco nepredvidljivosti. Ne glede na to pa je prvenec Barking Jacqueline neposreden, žlahten in svoboden album brez šminke, ki namesto kompromisov nudi veliko dozo posvečenosti muziciranju in klesanju glasbe zaradi glasbe same.