Brez solipsizma in v maniri žlatne bandovske dinamike

Samo Šalamon, kitarist, ki je požel že veliko mednarodnih  potrditev, pri nas pa tudi velja za enega vodilnih jazzistov novega vala, kjer se zvrsti improvizirane glasbe prekrivajo, druga čez drugo nalagajo raznorazne zvočne norčije, vedno pa iščejo svobodno izražanje, free obliko muziciranja. Posledično se pogosto približajo kontemplativnemu igranju, ki poslušalca vleče v svoj magični svet. Zvok je orodje, glasbenik je medij – oboje skupaj pa je opojna substanca, v kateri lahko raziskuješ skrivnosti zvoka in labirinte umetnikovega sveta.

Tokratni CD, ki je nedavno izšel pri založbi Samo Records, je povezal tri izvrstne glasbenike. Muzične strasti so strnili Samo Šalamon s kitarami in bendžom, Vasil Hadžimanov kot klaviaturist, bobne in druga tolkala pa je pod melodične diskurze položil Ra Kalam Bob Moses. Z glasbenega vidika je plošča krasen dosežek. Znajdemo se v rahlo misticiranem okolju kontemplatvno obarvanega free jazza, harmonsko in melodično pa zadeva še vedno temelji na »klasiki«. Ni šibkih in izmuzljivih točk; skladbe imajo dognano strukturo, trdno organizacijo in skladateljski koncept.

Plošča, s pomensko širokim naslovom Dances of Freedom, ponuja devet skladb, avtorstvo pa podpisujejo vsi trije sodelujoči. Iz opisa in slišanega lahko sklepamo, da gre za kolektivno delo, nekakšen »triptih«, kjer so glasbeniki v skupno jedro polagali svoje ideje, emocije, pa seveda tudi čisto konkretne zvočne (za)misli. No, tega ne vemo za gotovo, si pa lahko mislimo, da je unikatna plošča nastajala na tak način, čisto po jazzovsko, kjer so leaderji ponavadi samo svečke motorja, ki potem celostno brni in brez učinkovitega delovanja vseh elementov, ne zvozi zamišljene poti. Ha ha ha, kakšna poetična primera, pa vendar, ne brišem, v tem primeru, se zdi eksaktna in ustrezna. 

Na tak pristop opominja tudi vsebinski kurzor naslova plošče, nenazadnje pa tudi korpus skladb, ki so do neke meri opisni, v simboliki pa lahko zelo abstraktni. Tu je poslušalec prepuščen svojim sposobnostim dojemanja in povezljivosti besed z zvočnim okoljem. Za vraga, da ne moremo vedeti, kaj točno pomenijo oznake Dirty Zone, Krema čustev, Prosti plesi ali Srečen maj, ki se najbolj odmikajo od splošnega, pa vendar, ali je to res pomembno? Iz svoje skromne perspektive spremljevalca glasbene umetnosti in zapisovalca (ob)čutkov pri poslušanju, se mi zdi, da se naslovna etika, ko je bilo nekoč potrebno strnjeno povzeti bistvo dela, prenaša v zasebno estetiko, pod okrilje lastne motivacije, stimulacije in vzgiba. 

Glasbeniki so v tej točki na zelo občutljivi premisi – naslov skladbe je pogosto le rezime njihove notranje, »zasebne« zgodbe, poslušalcu pa je seveda s tem dana svoboda, da vse interpretira po svoje. Konceptu ni videti konca, vedno več je tega, kar seveda nakazuje na trend, na dejansko osamosvojitev glasbenikov izpod poslušalskega jarma. Ali s sklepom: mi ustvarjamo zase, ampak ta »zase« smo mi vsi.

Z glasbenega vidika je plošča krasen dosežek. Znajdemo se v rahlo misticiranem okolju kontemplatvno obarvanega free jazza, harmonsko in melodično pa zadeva še vedno temelji na »klasiki«. Ni šibkih in izmuzljivih točk; skladbe imajo dognano strukturo, trdno organizacijo in skladateljski koncept. Resda je vse zelo svobodomiselno, pogosto prepuščeno trentnemu navdihu, ampak glasbeniki so mojstrsko povezani v en organ(izem) z nevidno nitjo muzike – celota in koherentnost skladb je vedno zagotovoljena brez solipsističnih motenj. Le te so v mnogih podobnih ad hoc produktih sodobne improvizirane muzike, pogoste. Prerado se free dojema kot »ndividualno svobodo«, kot promocijo jaza, in ne kot svobodo jazza, kot »butn skalo« samega sebe in ne kot kolektivno telo, skupinski »eden« (v najboljših primerih je to res raj), kar naj bi jazzovski band promoviral. Free jazz je pogosto polje egomuzike, če sitno strnemo, posameznikova »ejekcija« v zvočni prostor, ki mu je z neko namišljeno svobodo zagotovljen, tu, pri tem triu, ki si niti imena ni dal (vsaj na plošči tega ne opazimo), pa poslušamo skupinsko muziciranje brez »egošpila«, nekaj, kar nas vrača v čas skupinskega muziciranja v najbolj žlahtnem pomenu besede. 

Samo Šalamon je očitno dokončno vstopil v prostor, kjer zakone in pravila določa umetnost, in so glasbeniki s svojimi glasbili res samo orodja. Mogoče se sliši nekoliko pretenciozno, nemara celo vzneseno, ampak res, dotična plošča ima karakteristike pravega jazza, čistega, iskrenega, priljudnega, z osebnega vidika tudi všečnega in mnogokratno poslušljivega.