Brez zavoja na stranpot

Suzi Soprano ni od danes. Zasedba od sredine prejšnjega desetletja deluje v originalni postavi, kar zagotovo prispeva h kontinuiteti in predvsem razvoju na začetku skupne poti zamišljene vizije direktnega punka in hrupnega rocka za nove čase. Kitarist Enej Mavsar, bobnar Uroš Kovač in pevec Matic Koritnik s svojimi predhodnimi in vzporednimi bendi (The Lift, Karmakoma, Growing Rats, Body Says No) niso neznani obrazi na naši podtalni klubski glasbeni sceni. V desetih letih delovanja sporadično objavljajo izdaje. Po prvi split-izdaji z Ooral Sea leta 2016 so leto kasneje objavili uradni prvenec Prividi. Na koronasto leto 2020 je sledil po skupini naslovljeni EP s štirimi komadi. Nasploh so v Suzi Soprano nagnjeni k bolj kratkometražnim izdajam. Tudi aktualni, maja izdani Weltschmerz prinaša, pogojno rečeno, samo sedem komadov. Dovolj za ta bend, ki se mu nikamor ne mudi, brez naglice in odvečnega balasta sledi viziji nasičenih in masivnih blitzkrieg komadov. Spet se vsuje zvočna lavina ostre, brezkompromisne in našpičene rockačine. Suzi Soprano preprosto ne odneha, ne zna drugače kot udariti naravnost sredi čela. Notranja simbioza tega napadalnega tria, v kateri ima vsak svoje mesto in dorečeno vlogo, pripomore k njegovi izpiljeni glasbeni izraznosti, ki je plastovita, razgibana, udarna in strukturno trdna. Še takrat, ko fantje nakažejo odmik, ko bi lahko zaplavali v zasanjano razvlečenost, raztegnili težaški rif ali celo zakomplicirali, raje rezko pritisnejo na plin. Neprizanesljivo drvijo naprej in ne zaidejo na stranpot. 

Ob preletu Odzvenovih ocen dosedanjih izdaj tega benda sem se zavedel, da sem na tem portalu tako rekoč aboniran pisati o Suzi Soprano. Tako se sprašujem, ali imam sploh še kaj povedati o bendu, ki z novo stvaritvijo prepričljivo ohranja dosedanji referenčni okvir, razen da rečem: Tooo! Bend se ne da, ne popušča napetih uzd in še naprej trdo sedi v sedlu svoje furije. Če so se fantje s prejšnjim EP-jem znašli na mostu, od koder jih je peljalo v smeri nove ustvarjalne faze, so se in z njimi mi z novim znašli na drugem bregu neukrotljive brzice. 

V Suzi Soprano niso naredili nobenega usodnega preobrata v svojem ustvarjanju, prej obratno. Na Weltschmerz ostajajo zvesti svojemu poslanstvu, album je stabilna nadgradnja doslej spočetega. Nekonvencionalna rockovska postava v kombinaciji bobnov, kitare in vokala(ov) vztrajno bruha nabit in udaren punk rock, v katerem se noise-rockovske prvine nenehno dopolnjujejo, maličijo, prekinjajo, premetavajo, oplajajo in kombinirajo z drugimi (novo)rockovskimi vrlinami. Tekoča gmota se kotali in drobi vse pred sabo. Na vse strani se iskrijo opilki in okruški hard cora, metala in stoner rocka, presenetijo tudi elektro prebliski. Mavsarjeva kitara neusmiljeno rohni iz kitarskega in basovskega ojačevalcev, štango pa ji držijo gromki Kovačevi bobni. Skupaj sprožata preobrate, ki so ne glede na frenetičnost lagodno izpeljani. Napete skladbe so plastovite, razgibane, udarne, strukturno trdne in se kot nalašč nasitijo v triminutne rafale. Vsaka zase nastopa suvereno in odločno, nobenega odvečnega balasta ne pozna, streže pa dovolj prostora za Koritnikovo frontalno deklamacijo, ki ni več tako zadirčna, a ostaja napadalna. Ko se znajde v močvirju besed, se stopi in uglasi z inštrumentalnim navalom ter nastopa bolj kot tretji inštrument, ne pa kot družbeno angažirani megafon. Zato toliko bolj zbodejo ali celo za hip pribijejo jasne strelice, kot je na primer »sanjaj, sanjaj, če si upaš«. Notranja simbioza tega napadalnega tria, v kateri ima vsak svoje mesto in dorečeno vlogo, pripomore k njegovi izpiljeni glasbeni izraznosti, ki je plastovita, razgibana, udarna in strukturno trdna. Še takrat, ko fantje nakažejo odmik, ko bi lahko zaplavali v zasanjano razvlečenost, raztegnili težaški rif ali celo zakomplicirali, raje rezko pritisnejo na plin. Neprizanesljivo drvijo naprej in ne zaidejo na stranpot.