Briška heterotopija

Zdi se, da ulice Šmartnega večino časa samevajo in da jih bolj kot ljudje opredeljuje ambient. Ta z obzidjem utrjen zaselek deluje bolj kot kak pozabljen, nemara tudi zaradi tega šarmanten spomenik. Zadnje čase se sicer pridno turistizira in v vas se občasno privali kaka organizirana skupina. Junija ga baje zajamejo nevidni vinogradniški herbicidi. V septembru se med hišami ob večerih raztezajo zadušljive koprene sopare.

Tedaj se tu že nekaj let odvija Brda Contemporary Music Festival in za tri dni se med ozkimi kamnitimi prehodi vzpostavi privid nekega čisto drugega kraja. Po vogalih se vrtinči cigaretni dim, izza vrat se sliši zavijanje saksofona. Malce pomečkana, prepita pojava neznano kam nese kontrabas. Ko v bližnji vasi srečaš neznanca, ki si ga dan prej bežno uzrl v avditoriju, mu pomigneš z glavo kot staremu kolegu iz sosednje ulice. Na osrednjem prizorišču festivala, v Hiši kulture Šmartno, lahko izbereš knjigo iz fino založene knjižne omare in se čez dan zlekneš v kot. Vino je spodobno, razgledi čez briške griče nekoliko osladni. Večina obiskovalcev govori italijansko ali pa v eni od variacij goriškega narečja. Zvečer se na odru piha, tolče, brenka, trobi in kruli, na klepetih med pavzami kroži plastenka žganja. Zbrani skupnosti se lahko zazdi, da je udeležena v nečem posebnem, pomembnem, neponovljivem. Po svoje je to res.

Po svoje je vse skupaj tudi dokaj generičen obred, zgolj navaden festivalski eskapizem. Pa tudi prav. »Lottejin špil je bil prav poganski ritual,« je navdušeno dejal eden od prisotnih. Nisem gotov, ali je bil njen nastop res tako prepričljiv, a poganske stvari so pomembna dimenzija te muzike. Vrednost tovrstnih ruralnih festivalov je v njihovi moči, da tu godbe lažje prebijajo registre rutinskega sprejema. Koncert Lotte Anker, ki je na uvodni večer igrala v vaški cerkvi, je bil že tak. Tri jasne, zaokrožene skladbe, odigrane z alt, tenor in sopran saksofonom. Zven te danske saksofonistke se je razlezel po cerkvi kot rezka megla, toni so se odbijali, nalagali, ob vsakem novem se je v kakem kotu cerkve zagotovo razbijalo še ducat prejšnjih. Včasih se je zdelo, kot da se v medeninastem telesu Lottejinih saksofonov vrtinči mala nevihta. A z dobrim reverbom so nekatere stvari bolj preproste; numinoznost na klic.

Ob tem je vredno omeniti precej drugačen, a vendarle soroden nastop Virtaranta–Okuda–Berger tria. Dobro uigrana zasedba (tako rekoč direktno z manjše turneje) enega Finca, ene Japonke in enega Podgurca. Na kontrabas, violo, vokal in strunarsko prepariran set bobnov so napeli zvočno opno necksovske baže: zvezno, repetitivno in hipnotično tvarino, dokaj omamno. Brez melodij seveda, bilo je to bolj škrabljanje, cvrčanje in praskanje kot »pravo« igranje, a vseeno totalno ritualna, celo world music muzika. Čeravno so ponudili enega od vrhuncev festivala, imam določene ideološke pridržke. Večji del koncerta sem se jim z užitkom prepuščal, a tu in tam sem se spomnil debate z Luciem Capecejem iz zasedbe Fracture Mechanics. V studiu Radia Študent so snemali plato, odigrali res magičen kos in ga suvereno zavrgli. Preveč varno, je dejal Capece. »We try to break such mechanics.« Takšnih taktik sicer ne gre kar počez nalagati dotičnemu triu, le čemu. A ko se že ravno gredo pop, in to mojstrski (seveda tudi visoko abstrakten), bi vmes vendarle lahko vrinili še kak crescendo, kak afektiven sistem napetosti, morda tudi dišečo palčko. Kakorkoli že, fino je bilo, prijetno. Ugodje je tenak led, a včasih zdrži.

Impro glasba je pogosto resna reč težko oprijemljivih, čudnih in rezkih logik, a je bil vsaj festivalski scenosled nenasilen. Posamezni nastopi so bili kratki, tam okoli tričetrt ure so se gibali, po circa trije na večer. Ob takšnem aranžmaju bi človek brez truda preživel še kak dan ali dva več. Le čemu bi bilo treba biti po koncu festivala vedno sesut od vsega tega poslušanja, vse zbranosti, vrtincev?

Dva špila sta še posebej izstopala po dostopnosti in mehkobi – eden od njiju kar otvoritveni koncert kontrabasista Žige Goloba. Suvereno je surfal čez gladine različnih žanrov, iz bluesa v jazzovsko balado, iz rocka v nekakšen komorni kos. Bila je to melodična, po kontrabasovem lesu dišeča muzika v toplem ambientu atrija Hiše kulture, kjer je bila postavljena razstava fotografij Petre Cvelbar. Če kdaj nisi vedel, kaj bi sam s sabo, je bilo zlahka moč zgolj bloditi med njenimi ekspresivnimi črno-belimi fotografijami muzikantov.

Drug tak nastop se je zgodil na ulici, najprej pod obokom in (ko je nehalo rositi) na vaškem trgu. Brencl Banda je zasedba, ki zna z etnofletno materialom postopati zelo dostojanstveno, brez odvečne osladnosti. Njen nastop bi zlahka trajal precej dlje; preplet odprtega, nekoliko zmedenega neba in vedre melanholije njene godbe je bil privlačna zadeva, ki je pritegnila celo par mimobežnih turistov. V vsakem primeru bi se za ta bend zlahka zbralo nekaj več publike. V tem se je po malem razkrivalo ne ravno optimalno oglaševanje festivala, ki si zagotovo zasluži boljši obisk tako iz prestolnice kot iz bližnjega mesta. Za tovrstne produkcije bi morala biti neka tiha zaveza tudi aktivna gverila, kulturni boj; winning hearts and minds!

Je pa res, da festival obiskuje pretežno mlajša srenja in ena od srčik festivala se pravzaprav godi za napol priprtimi vrati, na popoldanskih delavnicah nadebudnih muzičistov, ki so že od vsega začetka njegov pomemben del. Letos je delavniška srečanja vodil Tristan Honsinger. Zelo poseben tip, eratičen poliglot, večni migrant, subtilen ekscentrik. Večkrat ga je moč srečati po festivalih, kako kot zablodeli duh lebdi med ljudmi, za seboj pa pušča globoke vreze v občutenju posameznega kraja. Njegove izjave so često kriptične. »Very powerful stuff can happen when you do beeeeee … you know … the sheep sound.«

Delavnice sem se udeležil tudi sam, zvedav glede mehanike alkimije, po kateri se v dveh triurnih seansah lahko porodi skupinska godba. Improvizirana, a tudi usmerjena, celo zaokrožena. Roko na srce, posebej jasnega uvida nisem dobil; večina spojev se, kot kaže, vzpostavlja instinktivno in njihov temelj so skozi dolga leta prigarane veščine muzičistov. Večina od njih se tudi že pozna, sodeluje, druži in razgovarja in prihaja bodisi iz goriškega kotla bodisi (vsaj tako domnevam) iz bližnjega italijanskega Staranzana (kjer stoji Dobialab) ter okoliških krajev med Vidmom in Trstom. Tristan je nekaj časa živel v Italiji in je tekom delavnice kar dobro navigiral med angleščino in italijanščino.

Led smo prebijali s skupinskim šundrom dveh ducatov duš, nato je Tristan te razbil na manjše ekipe, ki smo si morale predajati zvočni prostor. Že v teh začetnih tipanjih so se kazale določene idiosinkrazije in mikrodinamike skupinic. Ta material je potem Tristan pričel usmerjati in graditi: dobili smo nekaj preprostih notacij, nekaj preprostih pravil (skupinice ne zvočijo naenkrat – ko ena prične, druga utihne), nekaj približnih kompozicijskih okvirov. Vsakega od posameznih zvočnih sistemov smo nekajkrat ponovili (čeravno se ni zares ponovilo praktično nič), eni so se posrečili in drugi ne. Kako smo iz teh razdrobljenih vaj dospeli do neke koherence in kako je končni koncert dejansko dobil identiteto, ne vem čisto dobro, še manj pa znam to razložiti. Je pa vredno omeniti, da je bil drugi nastop – speljan z nekoliko ožjo zasedbo, povsem improviziran in bolj kot ne gledališki – fenomenalen, absurden in žlahtno otročji. Tristanovo mojstrstvo (morda zgolj karizma?) je v tem, da pri njem stari modernistični triki ne izzvenijo postano ali prazno; njegov umetniški kredo je polnovreden karneval nesmisla.

Tako bi se dalo večkrat opisati svobodnjaške muzike, in to tako v dobrem, manj dobrem kot tudi vsem ostalem. Sem lahko (ker pač tako narekuje ta tekst in ne zato, ker ne bi šlo tudi drugače) postavim zaključni kvartet, zgrajen okoli Zlatka Kaučiča in Lotte Anker. Ta duet je igral na visokem telepatskem nivoju, našpičeno in poantirano, a njun dvogovor se je (resda že utrujenemu) recenzentu zdel nekoliko preveč rutinerski, brez presenečenj. Bolj karnevalsko se je dozdevno razmahnil šele v drugem delu, ko sta se omenjenima pridružila poljska muzičista, a sem sam medtem že zabredel v zamaknjen, nič kaj reflektiran polsen.

Od drugih (bolj ali manj) rednih postavk tega festivala je tu še Jazz podium – sistematično izpostavljanje posameznih mladih muzičistov z obeh strani meje. Letos je tri zelo različne nastope (enega radostno freejazzovskega v mednarodni zasedbi, enega malce manj radostnega solo in enega raziskujočega v lokalnem triu) pripravil bobnar Marko Lasič, svojčas član Kaučičevega prvega Komba, še dandanes pa Orkestra brez meja. Zadnje čase je predvsem ključni sotvorec izjemno produktivnega projekta Alchemical Playgrounds. Vsa ta tri podjetja po svoje sodijo pod isto kapo kot sam festival in jih težko enoznačno razvežeš. Opredeljuje jih trmasti angažma gnanih posameznikov, ki skrbi za zavidljivo živo vrenje in vrvenje širše čezmejne regije. Vsega tega zlahka tudi ne bi bilo, in prav zato je ta festival resnično pomemben, pa čeravno se vsi špili morda ne izidejo. Od Markovih je bil v celoti zapeljiv četrtkov, v prepotentnem ritem tandemu s kontrabasistom Matjažem Bajcem (bolj ga poznamo kot električnega basista lokalnih dratarjev iz Koromača) ter s komplementarnim parom (en razpoložen bolj baladno, drugi za odtenek bolj rafalno) italijanskih saksofonistov nekoliko starejše generacije, Flaviem Brumatom in Mimom Cogliandro. Špasna, privzdigujoča reč za zaključek prvega dne.

In za zaključek teksta? Zgodil se je še en špil, ki je že sam na sebi upravičil obisk tega za nekatere dokaj odročnega kraja. Ta špil ni bil zgolj privzdigujoč, hipnotičen, lep, zanimiv ali suveren; bil je vse to, a na intenziven način in v res samosvoji obliki. Duet Rafala Mazurja in Arturja Majewskega že v izhodišču zaznamuje čisto tehničen vidik – Mazurjeva akustična bas kitara, res nenavadna žival, posebej vzrejena po navodilih Mazurja. Hkrati oddaja čvrst in debel zven kontrabasa, obenem pa je to gibek, totalno točen, jasen in obvladan stroj. Po potrebi svetlobno hiter. Mazur je pred tem igral na violončelo, in to čelo še vedno odzvanja v njegovem navidezno abstraktnem glasbenem vesolju, ki pa je v svojih harmonskih, ritmičnih in kompozicijskih ravneh le malo pod površjem nakazovalo tleče mrmranje dobro znanih glasbenih jezikov. Ob vsem tem se je zdelo, da ima Majewski lahko delo in njegovi z delayem razprti, suhi, hrapavi in razvlečeni sunki trobente so zveneli izvrstno, a nekako ko-pilotsko.

Duet je bil nabrit, napet, senzualen in, vsaj kar se mene tiče, ena bolj svežih svobodnjaških zadev, ki se opirajo na novi jazz in so v zadnjih letih zasedle domači oder. In to je to. Eskapizma nasploh ne gre podcenjevati, a za te tri dni se je v Brdih godilo tudi plodno mednarodno srečevanje. Če tule spet citiram znanca: »Ni treba, da vedno rata. To, da se matra, gradi, ne spi … to je nujno.« A je tudi ratalo.

In še lepe razglede imajo v teh krajih.