Bršljan nesmrtnosti

Domača podtalna glasbena krajina mrgoli od mnogoterih kameleonskih izvajalcev, ki z vsako preobrazbo odstrejo nov, pogosto fascinanten vpogled v svoj bolj in manj intimni univerzum. Med njimi bližnjo glasbeno zgodovino izredno plodno napolnjuje Gašper Letonja. Po udejstvovanju v epileptični postmetal nojz zasedbi The Canyon Observer, avdiovizualnem tripu Marta Fakuch in solističnem elektronskem eksperimentiranju pod nazivom Warlord Chipmonk tokrat pod svojim rojstnim imenom odgrinja izredno bogato lirično krajino. Temačni folk, ki obdaja besedila, ne išče inovacije, tisto, kar je pomembno tokrat, so izpovedane zgodbe. Letonja jih obda z bršljanom in jim podari nesmrtnost, nemara ozirajoč se k egipčanskemu Ozirisu. Ivy se ovije okrog nas z zapomnljivimi melodijami, zbode z eksperimentalnimi vložki, ki nakazujejo na svet zunaj muzike, in se dokončno zažre v naše meso z mrakobnimi pojavami Letonjevih fabul.

Zahtevne tematike Gašperju niso tuje, že vsaj na plošči Dementia se je namreč gibal v napornih sedmih stadijih polja pozabe. Tokrat je zadevo zapeljal nekoliko drugače: v značilno kantavtorski maniri se je v šestih kompozicijah posvetil šestim specifičnim, čeravno ne k zgodovinskim dejstvom priklenjenim štorijam. To so zgodbe navadnih ljudi, ki se znajdejo v grotesknih, strašansko karikiranih situacijah. Subverzivno nemara nosijo celo politično ali vsaj izredno družbenokritično sporočilo, denimo v otvoritveni Crimson Soil, ki se dogaja na bojnem polju medvojne Hrvaške. Iz s krvjo napojene zemlje (»Taste of that crimson soil mouths are moving but there’s no sound«) v Streams preidemo h kritiki religij (»I see doves on your shoulders friend / But they won’t fly you to that promise land / For their necks were snapped by your holy man«) in nato z osebnim razmišljanjem o minljivosti k naslovni Ivy ter zaključni Lungs. Obe temeljita na kolažnih spominih preminulih bližnjih, v zadnji pa avtor citira še Wernerja Herzoga s stavkom, ki nenadkriljivo povzame bistvo samoizdanega ploščka: »Plight of men, Burden of dreams, Torments of time …«

Glasba skozi celotni album nosi v sebi krike, tesnobo in podobno naracijo, najdlje pa gre v inštrumentalni Battle Of The Idiots. Avtor navdih za to zvočno in pripovedno sliko išče v osebni zgodovini, srednješolskih glasbenih vplivih ter, denimo, pri 16 Horsepower in Devendra Banhart. Vzporednice lahko vlečemo še s celo kopico sodobnih dark folkerjev, na primer z v našem prostoru priljubljenima Kingom Dudom in Chelsea Wolfe. Res je, da kljub izraziti lokalnosti dogajanja v pesmih Letonja pričara vzporedno še neki drug, južnoslovanskemu okolju tuj svet. Na plošči Ivy se namreč počasi, a vztrajno potapljamo v neko drugo vzporednost, v podzemlje, onostranstvo. Četudi ne s posebej inventivno, gotovo pa ne zares moderno glasbeno podlago, Letonja ustvarja ravno pravšno mero tesnobnosti, melanholije in brezupa, da njegovi groteskni mali karakterji lahko zaživijo svoje s smrtjo napolnjeno življenje. 

Ivy se ovije okrog nas z zapomnljivimi melodijami, zbode z eksperimentalnimi vložki, ki nakazujejo na svet zunaj muzike, in se dokončno zažre v naše meso z mrakobnimi pojavami Letonjevih fabul.