24.01.2013
Brsteči neobop
Na albumu Innertextures Live, posnetem na ljubljanskem jazz festivalu, se Igor Lumpert izkaže kot domiseln nadgrajevalec tradicije.

Igor Lumpert Trio
Innertextures Live
Clean Feed
2012
Za jazziste je delovanje v tujini nemara conditio sine qua non njihove veljave in spoštovanja soglasbenikov in poslušalcev, pa ne glede na to, ali je bivanje v tujih središčih jazza kratkotrajno (večinoma za časa študija ali denimo prejemanja štipendije), le občasno (daljše turneje in/ali snemanja) ali pa kar stalno. Tudi slovenski jazzisti pri tem pravilu niso izjema, saj so med prvo ligo tovrstnih domačih glasbenikov skorajda izključno taki, ki se lahko pohvalijo z omenjenimi izkušnjami. Ni pa veliko primerov, ko bi se glasbeniki odločili za zadnjo od zgoraj naštetih možnosti delovanja na tujem, da bi se tam torej ustalili za stalno. Med ščepcem slovenskih jazzistov, ki so se vendarle odločili za tak korak, je novomeški saksofonist Igor Lumpert, ki od leta 2000 živi in igra v New Yorku.
Kljub temu je Lumpert dokaj reden gost domačih odrov, na katerih se praviloma predstavlja z newyorškimi kolegi. Navzlic dolgoletni dejavnosti ter posledični koncertni kilometrini in zavidljivemu seznamu glasbenikov, s katerimi je igral (John Abercrombie, Reggie Workman, Matt Brewer, Sonny Simmons …), je Lumpert doslej objavil le ščepec albumov. V nekem intervjuju je dejal, da so maloštevilni albumi posledica »skromnega finančnega zaledja«, in domnevamo lahko, da ga trenutna splošna kriza in zraven še kriza glasbene industrija nista nič kaj spodbujali k snemanju in objavljanju plošč. Spodbuda za njegov aktualni, tretji album Innertextures Live je prišla od prodorne portugalske založbe Clean Feed. Ta se je na jubilejnem petdesetem ljubljanskem jazz festivalu leta 2009 skupaj s še nekaterimi drugimi evropskimi založbami predstavila na stojnicah s svojimi diskografskimi dosežki. Sodelovanje s portugalsko jazzovsko navezo se je poglobilo predlani, ko je vodja založbe Pedro Costa skupaj z Bogdanom Benigarjem sestavil program festivala. V enaki vlogi sokuratorja je Costa nastopil lani, povrhu pa je njegova založba leta 2011 začela snemati festivalske nastope, kajpak z namenom njihove objave. Med prvima dvema izidoma v tako nastali novi nanizanki Ljubljana Jazz Series je tudi Lumpertov album (drugi je posnetek skandinavske druščine Angles Octet), posnet na koncertu v Klubu Cankarjevega doma; ob Lumpertu na tenorskem saksofonu sta na zadnji dan festivala, 2. 7. 2011, na opoldanskem nastopu zaigrala kontrabasist Christopher Tordini in bobnar Nasheet Waits.
Lumpert se v biografiji na svoji spletni strani predstavlja kot »progresivni saksofonist in skladatelj«. Tisti, ki smo ga že večkrat slišali, dobro vemo, da je treba to oznako vzeti s ščepcem soli. Naš saksofonist se namreč ne podaja po poteh eksperimentalne glasbe ali, denimo, radikalne improvizacije, kakršno po navadi najprej povezujemo s progresivnostjo. Pač pa se njegova progresivnost napaja v zgodovini jazza, pri jazzistih, ki so širili koncepte jazza kot »le« zabavne ali plesne glasbe ter začeli vanjo vnašati kompleksnejše strukture na harmonski in ritmični ravni ter nenazadnje v aranžmajih in sami igri. Lumpertova glasba je tako večidel zelo melodična in ritmična (bolj »klasično« bopovska kot hardbopovska), z glavnimi temami, ki ti hitro zlezejo v uho in za katere se večkrat zdi, da pripovedujejo zgodbe. A vendar Lumpert s svojim triom to pripovednost oziroma linearno dinamičnost sproti preoblikuje in skladbe strukturira v večplastne zvočne gmote, v katerih se začetne postavke razpršujejo v nove, mestoma minimalistične nastavke, ki jih trojka potem znova vzpostavlja kot dodatne stebre in nosilce posamičnih skladb, da bi se proti koncu spet vrnili k začetni ideji. Takole zapisano morda deluje preprosto, a po večkratnem poslušanju Lumpertovega tria postane jasno, koliko zavzetosti, premišljenosti in glasbeniškega znanja so morali vsi trije vložiti, da bi sprva zelo premočrtno in včasih celo »pop« zveneča skladba nazadnje izzvenela kot visoko strukturirana, idejno dinamična in aranžersko pogumno zasukana tvorba.
Morda je najboljši primer za povedano dvanajstminutna skladba Perug – poznamo jo že s prejšnjega albuma Mineral Mind, saj zveni kot programski credo Lumperta in njegovega tria: zapomljiva nosilna melodija, ki prikliče sanjavost in skrivnostnost (zlahka si predstavljamo, da bi jo slišali v kaki noir kriminalki), se razrašča in cepi, ritmika se spreminja, zdi se, da slišimo komad znotraj komada, bobnar si privošči kratek razigran solo sprehod po bateriji, s katerim dvigne dinamiko, čez kako minuto mu sledi basist, ki s strunami čisto na lahno in malo po swingovsko »zapleše«, preden se vrne v središče dogajanja. Nad vsem tem saksofon pelje zapomljivo vijugavo temo, ki se kmalu razcveti v nove in nove odcepe; z nekaterimi se poigrajo vsi trije, nekateri ostanejo le kot skica, zabeležka o možnostih. Ponekod drugod skladbe nimajo te dinamike, so bolj premočrtne, z malone eno samo glasbeno idejo, to umanjkanje večplastnosti ali njeno manjšo izrazitost pa trio nadomesti z zbitim, koherentnim igranjem. Lumpert je močan tudi v bolj umirjenih, dejansko kar baladnih temah, kakršna je denimo This Is For Billie Holiday, ki že z naslovom izdaja svoje vzdušje.
Ritem sekcija ustvarja široko polje za umestitev Lumpertovih solaž; medtem ko Nasheet Waits igra v maniri starih mojstrov z izdatno rabo modernejših prijemov (razpršeni udarci po činelah, nenadni prelomi ipd.), je basist bolj ko ne v službi podpiranja Waitsovskih podlag (in ne obratno, kot je sicer v navadi, a tukaj je bobnar tisti z več izkušnjami in širšim pogledom). Ravno zaradi bobnarjeve igre, mestoma tudi robustne, je pri kaki skladbi slišati, kakor da je »v zraku« ostala kaka neizživeta pot oziroma neuresničena možnost, namreč možnost, da se začetni temelji še bolj razrahljajo, da se preizprašata sama dinamika ter skupinski zven tria. Celovitost pristopa se tako rahlo zamaje, saj se na primer ravno v zaključku albuma izgubijo novatorske lastnosti in se album sklene nekako neopazno, nerazburljivo, s sicer živahno skladbo, ki pa nenadoma kar izzveni … Prav sem bi imenitno »sedla« kaka kompleksnejša, razdelana, lahko tudi daljša skladba pa tudi raznežena balada z razpotegnjenim, lastnim notranjim časom. Kljub omenjenemu gre prišteti Innertextures Live k boljšim domačim jazzovskim izdelkom, Lumpert pa je z njim znova dokazal, da tako kot inštrumentalist kot skladatelj spada v našo prvo jazzersko ligo.
@http://www.youtube.com/watch?v=PwVsm4ltyas@