Čas bi bil

Med zaporednim poslušanjem novega, sedmega albuma benda balans sem prejel redno elektronsko obvestilo založbe Kill Rock Stars, tokrat napoved izida novega EP-ja švicarske zasedbe ONETWOTHREE, ki je bila pospremljena s skladbo Are You Have You. S preklopom nanjo je v ušesu zaščegetal posrečeni miks, saj je lagodno nadaljeval glasbeno estetiko postpunka, vibrirajoče bas linije ter ženskega vokala s trzajočo in neposredno liriko, tempiranih z minimalističnim in ravno prav udarnim sprogramiranim ritmom. V tem mičnem postpunkovskem miksu zasedb balans in ONETWOTHREE sta se poklopili dve generaciji. ONETWOTHREE je po letih obstoja mlajša, po stažu članic pa precej starejša: leta 2018 so jo ustanovile veteranke švicarske postpunkovske scene s preloma sedemdesetih v osemdeseta leta, ko je bila Madlaina Peer članica zasedbe Noknows, Sara Schär v TNT in Klaudia Schifferle v Kleenex in Liliput. Danes ONETWOTHREE nastopa kot duo, saj je Madlaina Peer preminila na božični večer leta 2021. Za junij najavljena izdaja WELCOME! bo poklon soborki, in sodeč po omenjenem singlu-videu, bo nadaljevala po poti, ki je bila začrtana pred štiridesetimi leti. Članici in članoma balansa bi lahko bile mame ali babice, vsekakor pa vzornice. A tukaj in zdaj imamo opravka z nevrstniškimi sodobnicami. Ploščo odlikuje punkovski naboj, ki ga pumpajo dinamično bobnanje in hreščeče bas linije, da bi sam naslov nima smisla lahko dojeli tudi kot »no future«. Najopaznejši odklon na plošči je elektro-pop skladba neznana vas, ki nas opomni na bunkerpop balans, preostali levji delež pa je zgrajen na izrazitem bendovskem zanosu, v katerem so vloge domišljeno razporejene, zaradi česar je rezka Kristinina poezija še ostrejša in stopi v samo konico.

Zasedba balans ostaja zvesta sama sebi in svoji viziji. Z novim dolgometražcem nima smisla obeležuje deset let ustvarjanja in aktivne prisotnosti na domači sceni, kjer si je utrdila renome in pridobila dobršno mero naklonjenosti zlasti svoje generacije. Čeprav je dikcija balansa pogosto na frekvenci slovenskega postpunka z začetkov osemdesetih let, tako da na plano skačejo asociacije na Čao pičke in Vio Ofenzivo, se balans ne ozira toliko v preteklost, pač pa predvsem spontano sledi svojim hotenjem in vzgibom ter tako goji in nadaljuje tradicijo postpunka. Brezkompromisno nadaljuje v smeri, zastavljeni na predhodnem albumu, naslovljenem sam pravm, ki velja za prelomnega v ustvarjalnem progresu benda. Na njem se je ustanovnima članoma Kristin Čoni in Andreju Pervanjetu pridružil bobnar Jan Kmet, ki je v njun preplet trasha in kiča vnesel udarnejšo dinamiko, predvsem pa prepotrebni kanec resnosti in stabilnosti. Z njegovim prihodom se je balans začel odmikati od DIY in lo-fi šalabajzerstva, s katerim sta Kristin in Andrej izražala svojo drugačnost in neprilagojenost. V letih, ko je balans nastopal kot duo, je sprotno, skoraj nekontrolirano nizal izdajo za izdajo in izlival odvečno energijo. S kolažno vizualno podobo, barvitimi kostumi in videospoti je kontradiktorno dopolnjeval svojo glasbeno vizijo in v prvi vrsti krepil samosvojo držo. Odkar pa je balans trio, nastopa bolj premišljeno. Tako si je med zadnjima dvema ploščama vzel kar nekaj časa, med njima so minila tri leta. Zagotovo ga je k temu deloma prisilila koronska izolacija, ki pa na nima smisla ni pustila vidnejših travm. Sporočilno novi komadi ohranjajo rdečo nit intimne kronike doživljanja in komentiranja okolja in družbe, v katerih bend živi in dela, strukturno pa se ne prilagajajo trendom, ampak gradi na temeljih dosedanjega že kar bogatega opusa. 

Plošča nima smisla je bila posneta pred dobrim letom v Layerjevi hiši v Kranju in je tako imela čas odležati. Posneta je bila z Janom Bajcem Funo v živo, brez dodatnih nasnemavanj, kar je še eden od pokazateljev neobrušenega pristopa benda, ki se nam ponudi takšen, kot je: brez potvorjenosti, pristno in neposredno, tudi na rovaš nepopolnosti in površnosti. Ploščo odlikuje punkovski naboj, ki ga pumpajo dinamično bobnanje in hreščeče bas linije, da bi sam naslov nima smisla lahko dojeli tudi kot »no future«. Najopaznejši odklon na plošči je elektro-pop skladba neznana vas, ki nas opomni na bunkerpop balans, preostali levji delež pa je zgrajen na izrazitem bendovskem zanosu, v katerem so vloge domišljeno razporejene, zaradi česar je rezka Kristinina poezija še ostrejša in stopi v samo konico. Čeprav je ovitek plošče barvit, oguljeni zvočni klimaks plošče ne igra na to karto, temveč (b)renči kot reakcija na prikrito sivino okoli nas, v kateri si balans privošči osebno svobodo in svojeglavost. Kot doslej si tudi s to ploščo pušča na pol odprta vrata in gradi na konsistentnem dozorevanju. Ne vidi smisla v drugem, kot da po svojih močeh in sposobnostih sledi viziji, ki jo je bend sicer že prinesel iz podpodnega bunkerja na površje, a kaj, ko tam odločilni dejavniki še zdaleč niso pripravljeni spustiti naprej kaj tako stanovitno neprilagojenega.