Čas smeha

Zlatko Čordić je ena redkih osebnosti v slovenskem javnem prostoru, ki bi ji lahko pripisali status zvezdnika, čeprav ga sam zavrača že zato, ker se ta ne odraža po finančni plati. Vendar v prid zvezdništvu na simbolni ravni govori več dejavnikov: Zlatko je prisoten v zavesti različnih skupin ljudi, ki o njem gojijo različna mnenja (od alternativističnega elitizma in posmehljivosti do tople sprejetosti pri »preprostih« ljudeh in mladostnikih), njegov izraz in etos sta idiosinkratična, produkcija pa v procesu stalnega izpopolnjevanja, s čimer za persono stojijo tudi konsistentno delo, prepoznavna forma in določeni standardi. O smehu Zlatka je čtivo, primerno tudi za plažo, v katerem pa začutimo vibracije ljubljanskih ulic, bolje spoznamo intrigantno javno persono, se sprehodimo skozi njen razvijajoči se opus in dobimo soliden vpogled v slovensko zabavno industrijo. 

Zato je raper najbrž ena najustreznejših oseb za pisanje biografije o njej po zgledu velikih zvezd iz tujine. Naloge se je lotil Jurij Hudolin, človek z dolgoletnimi izkušnjami v publicistiki in pisateljevanju, sicer Čordićev prijatelj, ki je preko tekstopistva neposredno povezan s slovensko popularno glasbo. 

O smehu Zlatka Čordića ni podrobna biografija, njegovo življenjsko pot začrtuje prej v pomenljivih fragmentih. Izvemo, da je raper svoje prve dni preživel v barakarskem naselju, ki ga je papirnica v Vevčah, kjer sta delala iz Bosne priseljena starša, namenila svojim delavcem, kasneje pa se je družina, ne brez znanih birokratskih mahinacij in ovir, preselila v fužinsko garsonjero, za standarde današnjega povprečnega prebivalca Slovenije še vedno premajhno za družino in goste, ki so se v njej naselili v času bosanske vojne. Zlatko je v svet gledal skozi njen balkon, kjer so napravili improvizirano sobo. Čeprav v različnih krogih, vključno z nekaterimi alternativnimi, vlada tihi konsenz, da gre pri odnosu do priseljencev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije za blag, benevolentni nacionalizem, je dobro izvedeti, da so bile generacije, ki so odraščale v prvem desetletju po osamosvojitvi, dejansko deležne sistematske diskriminacije v šolah in očitne vzvišenosti v vsakdanjem življenju, da ne govorimo o izbrisu številnih pripadnikov predhodnih generacij iz registra prebivalstva. Izvemo, kakšna so bila Čordićeva doživljanja teh pojavov in opazimo, da so ga v neki meri zaznamovala.

Največja neznanka za javnost je raperjev lirični etos, ki se vseskozi izraža skozi naklonjen odnos do življenja, z dobrodušnim sprejemanjem in reševanjem težav ter vztrajanjem pri življenjski radosti tudi v težjih okoliščinah. Tak etos je v večini primerov v nasprotju z umetniškimi praksami tako v t. i. visoki kot v popularni umetnosti, kjer prej velja, da se estetska in spoznavna napajališča nahajajo v pesimističnem odnosu pripovedovalcev in lirskih subjektov. Zaradi tovrstnega odnosa Zlatka na raperski sceni, ki zahteva avtentičnost, nemalokrat doletijo očitki, da je neavtentičen. Dobra poteza Hudolina je, da artistu ob biografskih informacijah in fotografijah ponudi veliko prostora za osebne izjave ter izjave njegovih dolgoletnih prijateljev. Prav skoznje se svetovni nazor raperja precej izkristalizira. Dejansko ima ulično kredibilnost, o kateri pričajo njegove izkušnje ter izjave prijateljev, ki so se gibali v podzemnem kriminalnem svetu; obenem pa je naklonjen lepoti življenja, kar mu daje kljub depresijam in krivicam privilegirano mesto. To lahko povežemo tudi z Zlatkovo specifično duhovnostjo, ki se v obrisih zarisuje skozi Hudolinovo pisavo in omenjene izjave ter je vsaj do neke mere povezana z momenti tradicionalne bosanske vedrine (ta sicer v kulturi navadno nastopa skupaj s tragičnimi vizijami) in bosansko različico islama.

Slog pisca duhu knjižice dela uslugo. Hudolinov prepoznavni jezik zaznamujejo osmišljanja anahronizmov, poetičnost, a tudi določena umazanost ter scefranost robov, ki se občasno kaže v pomensko drugačnih rabah besed, nekoliko čudnih sopostavitvah ter ponavljanjih, ki mejijo na zaklinjanje. V tem je pravzaprav nekakšen pisateljski sopotnik rapa; ta jezik izkazuje določeno organskost, ki po slovarju posega v skladu z lastno, neakademsko življenjsko izkušnjo ter apropriacijo od spodaj. 

Glavna pomanjkljivost knjige so najprej izjave ljudi z estrade, ki so v protislovju z večkrat navajanimi slabimi izkušnjami, ki jih je Zlatko imel na sceni. Knjiga nam skozi zanimive anekdote predstavi boje za moč, vpliv in denar na sceni, v katerih Zlatko večkrat potegne kratko, njeni predstavniki pa ga brez izjeme hvalijo, pogosto z istimi besedami, ki tako preraščajo v stereotip. (Gotovo je seveda marsikatera pohvala iskrena.) Druga šibka plat je predstavitev moralnega značaja artista, ki je precej črno-bela. Raper vedno znova nastopa kot dobrodušen, razdajajoč se posameznik nasproti izdajalcem in prevarantom. Čeprav je tovrstni pristop značilen za rap, pa gre navadno za me against the world odnos. Zlatkove moralne pozicije so sicer prepričljivo podane, kljub temu pa bi mu Hudolin naredil večjo uslugo, če bi tu in tam omenil še kakšno morebitno oporečnost Zlatka samega oziroma bi manj poudarjal zlobo, ki ga obdaja. Navsezadnje je poudarjanje v nasprotju z Zlatkovim etosom, da je treba biti pozoren predvsem na življenjske blagodati.

Na naslovnici bibliografije je Čordićev portret z montiranim papirnatim nasmehom. V nedavnem videointervjuju za Siol je pokazal kartonske izdelke z ročko, izrezan nasmeh, ki si ga nastavimo pred usta vsakič, kadar nas drugi silijo v smeh, denimo feni, kadar si zaželijo selfieja. Tudi v tem se kaže paradoks, sladko-trpko občutenje sveta, ki se postavlja nasproti hitrim in že nekoliko klišejskim očitkom o prisilni ter zlagani sreči, ki naj bi jo promoviral hiphoper.

O smehu Zlatka je čtivo, primerno tudi za plažo, v katerem pa začutimo vibracije ljubljanskih ulic, bolje spoznamo intrigantno javno persono, se sprehodimo skozi njen razvijajoči se opus in dobimo soliden vpogled v slovensko zabavno industrijo.