Čas sprememb je pred vrati

Paberek o protestni in/ali angažirani glasbi

Ponavadi se pri pisanju o protestnih/angažiranih pesmih vse začne in konča pri Dylanu in Joan Baez; tu pa tam kdo navrže Woodyja Guthrieja, Peta Seegerja, Leadbellyja in Phila Ochsa, Toma Paxtona niti ne več, in zadeva se počasi zaključi. Če sodimo po razvpitosti opusov zgornjih posameznikov in kar najširšem vplivu na poslušalstvo (in, posledično, medije), bi spisek kar držal. Judy Collins je, denimo, bila vedno bolj poetična, Donovan Leitch tudi. Kdo potem sploh še ostane? No ja, če protest gledamo kar najširše, se (vsaj v okvirih popularne glasbe) začne že tam nekje pred dvesto in več leti na ameriških plantažah belih lastnikov sužnjev. Nadaljuje se v zaporih, na ladjah, v pristaniščih ... Večina pesmi, ki jim zdaj pravimo gospeli, so nastale kot upor proti belim tiranom; pesmi kot Steal Away To Jesus, Good News, De Chariot Comin', No More Auction Block, Behold De Bridegroom Comin', Babylon Fallin', This Train ... Zakodirana sporočila v njih so pozivala k uporu na plantažah, k prebegu na manj rasistični sever ZDA ali pa so zgolj izpričevala tiho jezo nad tistimi, ki so človeka vrednotili po barvi kože. Ko je Bob Dylan v osemdesetih javno povedal, da proslula Blowing In The Wind ni pravzaprav nič drugega kot prenapisan spiritual No More Auction Block, so se dvigovale obrvi. Seveda, Dylan je spiritual avtorsko nadgradil, a jedro je ostalo isto. Nič čudnega pravzaprav, če pomislimo, kdaj sta nastali ena in druga pesem. Abolicija v devetnajstem stoletju in boj za državljanske pravice v dvajsetem sta imela vsaj eno skupno točko: napraviti svet bolj človeški.

Dylan je precej hitro ugotovil, da česa takega pravzaprav ni mogoče storiti. Trideset let po objavi pesmi Blowing In The Wind je posnel album World Gone Wrong s priredbami starih bluesov; naslovna pesem je z repertoarja mississipijevske bluesovske zasedbe The Mississippi Sheiks, ki je izdatno vplivala na čikaški blues petdesetih let, predvsem na opus Howlina Wolfa. Plošča World Gone Wrong je v tandemu z drugo podobno ploščo, Good As I Been To You, izšla tudi kot opomnik samemu izvajalcu, od kod pravzaprav izvirajo njegove korenine. Tudi stari blues je bil izvorno protestna glasba. Rap, ki je izšel tako iz soula in funka kot iz starih gospelov in bluesov (spomnimo se samo na starodavne temnopolte gospelovske »rape«, kot so God's Gonna Cut You Down, Jezebel ali Didn't It Rain Chillun), je sicer zaradi izrazite komercializacije v devetdesetih izgubil izvorno protestno ostrino, a nam ima še vedno kaj povedati. Kot nam imajo še vedno kaj povedati (neapatični) posamezniki, ki jih onkraj meja oklicujejo za angažirane singerje-songwriterje, pri nas pa za »kantavtorje«.

Časi, v katerih živimo zdaj, spet kar kličejo po protestu. Tako na tujem kot pri nas. Občutek ugodja poznih osemdesetih in začetka devetdesetih, ko smo se odcepili, šli na svoje in kaj kmalu tudi razcepili na dvoje, je začel rapidno usihati nekje po zloglasnem 11. 9. 2001, pri nas sicer rahlo pozneje kot v svetu. Enajst let pozneje stojimo na razpotju, kot naj bi to svojčas počel Robert Johnson, in tuhtamo, kako in kaj. Duše so večinoma že oddane, tiste pa, ki še niso, postajajo spet vedno bolj udarne. Vsak zase se sprašujemo, kdo ali kaj je pravzaprav nosilec narodove substance. To pa je že štof, iz katerega lahko nastaja in se dviguje lep feniks protestne literature, a ne zgolj aktualistične, ampak presežno angažirane, torej takšne, kot so nekatere zgoraj opisane pesmi. Blowing In The Wind kljub zlajnanosti še vedno nosi sporočilo. In kaj poreče slovenska zgodovina?

Bili so taki in drugačni časi. Okrog njih se tačas veselo prepiramo, namesto da bi si na gramofon dali Talkin' John Birch Society in se nekoliko zamislili. A dejstvo je, da so bile prve vidnejše slovenske popularne protestne pesmi partizanske. V literaturi so se prva »protestna« besedila pojavila že v 19. stoletju (slavni Krst pri Savici ni izvzet, četudi se je Prešeren pozneje izvijal) ali že celo prej, v obdobju reformacije, ko je Trubar rohnel s prižnice v embrionalni obliki nekakšnega literariziranega slovenskega jezika. Vse to je seveda stvar debate, literarni teoretiki bi gotovo še kaj pristavili, mi pa tudi; po Prešernu še Levstika, Jenka, Kosovela, Roba, skratka vse tiste pisatelje, ki so se ponosno ukvarjali tudi s satiro, pa tiste, ki so v šestdesetih prelamljali s tradicijo, in tiste, ki so se k tej tradiciji vračali po svoje in so v svoji biti globoko angažirani pisci (Menart, Fritz, B. A. Novak). V popularni glasbi smo po drugi vojni najprej dobili Ježka z aktualnimi in angažiranimi songi, nato prevode nekaterih tujih angažiranih pesmi, z njimi nas je na primer oskrbel Tomaž Domicelj (Odgovor v vetru ...), v sedemdesetih in na začetku osemdesetih pa se je zgodba nekoliko okrepila: z Buldožerji in Pankrti/Lačnimi Franzi smo dobili prvo pravo lucidno in hkrati poetično angažirano glasbo. Na drugi strani so bili vedno posamezniki: od Tomaža Pengova, ki je pel Ježkove angažirane pesmi in pozneje, v devetdesetih, na plošči Rimska cesta tudi avtorsko usekal precej bolj ostro, denimo v pesmi Generali, do Brecljevega Cocktaila v sedemdesetih, posameznih pesmi na Domiceljevih in Šifrerjevih zgodnjih LP-jih, vse do nekaterih pesmi zgodnjega Smolarja in Mlakarja v devetdesetih ter brezkompromisno lucidnih izdelkov novejšega časa, ki jih je na srečo kar precej. Imamo neo-punk, rap, kantavtorstvo, etno-folk, šansone, in v vseh teh žanrih je najti angažirano gradivo. Bežen sprehod po kompilacijah teh ali onih festivalov in projektov, bodisi Imamo dobro glasbo bodisi Kantfest, Festival šansona ali RPP, izpričuje, da je »kal pognalo seme«. Opaziti je tudi, da se novejša angažiranost napaja tako v bluesu in rocku kot v (razveseljivo) koreninah slovenskega ljudskega glasbenega izročila in tudi slovenskega popularnoglasbenega izročila (Same babe, Tomi Lorber, Martin Ramoveš band, Dani Bedrač, Aleksander Cepuš ...). Medijev poglobljena angažiranost, ki presega ozke okvire protestne pesmi, ta hip (še) ne zanima, kot jih ne zanima sam protest, razen če ne gre za napovedano sesuvanje spleta, vendar kakovosti in pomena tovrstne glasbe v širšem spektru sčasoma ne bo več mogoče zanemariti. Časi jo že kličejo sami, čeravno bolj ali manj (še) v posvečenih krogih. Pa ne napovedujemo, da bo kot v šestdesetih, ko se je za vogalom kotil jedrski pogrom, za drugim pa Vietnam, prevzela vajeti sveta – ostanimo pri domačem – ampak ga bo ves čas vztrajno švrkala z rokavico in izzivala na dvoboj. Naivno je trditi, da bo s tem postavila zgornjo Dylanovo ugotovitev na laž, vendar je za zdravje površja vselej dobro, če podtalje vsaj šumi.

»Trgovci z ognjeno kugo« trgujejo po svoje in zgodovina angažirane pesmi/protesta je bržčas preobširna za kratek spis, dotakne se lahko zgolj nekaterih robov. Dylan je leta 1964 napovedal: čas sprememb je pred vrati. Spremembe je vedno povzročil angažma. Dylan je skoraj hkrati povedal tudi, da so »pesmi, ki kažejo s prstom«, preživete. Ampak zato pa verjetno imamo več prstov.