Če ne gre drugače ...

Domači metalci Eruption so dokazali, da je koncert v prazni katedrali Kina Šiška lahko še kako zabaven, predvsem pa izvedljiv. Kdo bi si mislil, da bomo ob začetku dogodka pred koncertnimi ekrani Štreama Kina Šiška v sodelovanju z Dirty Skunks lahko odštevali na način silvestrskega praznovanja? Zaradi trenutno neljubega svetovnega položaja si je bilo koncert mogoče ogledati na medmrežnih platformah YouTube, Facebook in Zoom. Slednja je omogočala tudi interakcijo med koronsko publiko »v dnevni sobi« in odrskim izvajalcem (na zaslonu), in to predvsem med kratkimi odmori znotraj treh delov koncerta. Na začetku malce zbegane hišne povezovalke glede na neljubo situacijo vsekakor ne gre grajati. Če so nas organizatorji vabili na mosh pit v dnevni sobi, jim je to ob koncu nekako uspelo. Vse večja poslušalska združba ob zaslonih je v svojem omejenem gibanju delovala složno, tako da so vsi opravili svoj del naloge, kakor se spodobi, in pokazali, da se da tudi tako, pa čeprav smo bili prikrajšani za marsikakšen detajl, ki bi ga ponudil živi koncert.

Grosupeljski trash metalci za bližnjo prihodnost obljubljajo četrti album, ki je bojda že za ovinkom, glavnino svojega repertoarja pa so poleg starejšega, drugega albuma namenili še vedno aktualnemu Cloaks of Oblivion (2017). Že v začetku prvega dela je pevec Klemen Kalin – Buco izpostavil izjemen položaj, razmere so torej takšne, kot so ... Za vse medmrežne obiskovalce so člani komunicirali tudi v angleškem jeziku, občutek pa je vsaj malo spominjal na tistega z znanih domačih in tujih koncertnih prizorišč.

Koncertiranje je v vsakem primeru živo, ne samo zaradi »žive« glasbe, ampak tudi zaradi izmenične energije med publiko in izvajalci, kakršne koli. Uvodoma je bilo v zoomovi »prvi vrsti« videti tiste najtočnejše poslušalce in poslušalke. In kakor tudi izvajalec in zvok iz hrama urbane kulture, so tudi ti rabili svojih par deset minut, da so se ogreli (beri: na začetku nepremični obrazi so polagoma začeli izražati svojo prisotnost v tej slušno-vidni predstavi na daljavo). Razen načina prenašanja (medija) tu ni bilo zaznati kake razlike v primerjavi z živim koncertiranjem, z bendove perspektive pa je bilo najbrž ravno obratno. Po znanih pesmih Reborn into Demise in Cloak of Oblivion se je poslušalstvo začelo večati in lahko smo začutili, da se je bend proti koncu prvega dela ujel do te mere, da je raslo tudi zanimanje za nadaljevanje tretjega štreama. Ta je v sodelovanju z desetimi koncertnimi organizacijami na sporedu vsak torek in petek. 

Ker je zasedba Eruption skupaj z znanimi koncertno-organizatorskimi akterji Dirty Skunks za to priložnost oblikovala majico – tako kot za večino njenega mercha gre zahvala oblikovalki Maji Horvat –, je bilo po prvem, dokaj nedolžnem delu na vrsti animacijsko sredstvo, žrebanje. Bend je lahko izbral prvo tarčo … in majica je letela z odra ter na pot do simpatičnega nagrajenca celo spremenila barvo!? Kasneje se je na ta način teleportirala še plastenka vode, ki jo je navideznemu občinstvu v šali ponudil za ta večer dobro razpoloženi pevec. Kar je bilo drugačno, je bilo med drugim to, da si lahko kot poslušalec sočasno igral pravo kitaro; znanec benda (za enkratno priložnost tudi njegov nadomestni kitarist) je tako bojda malce slabše, a vseeno odigral večino komadov benda, nekdo »zraven« je ves čas sočasno igral igrice, spet drugi si je samo nastavil ozadje ali v prvi plan postavljal svoje plišaste ali prave živali, za starejše občinstvo je bila udeleženost iz naslonjača vsekakor prikladnejša, spet tretji pa se je smel podružiti z največ tremi osebki ... Skratka, tu je nova, a začasna oblika koncertiranja na daljavo pridobivala ne samo na svoji drugačnosti, ampak tudi kredibilnosti. To so nekako začutili tudi v Eruption, ki so iz komada v komad rasli skupaj s končno zvočno sliko, ki je pač bila takšna, kot je bila. Če jo je iz svoje dnevne sobe pohvalil tonski mojster benda, potem tako grozno spet ni moglo bilo.

Ne dolgočasne in konkretne solaže ter šredanje kitaristov Andreja Čuka in Grega Kamenška so žanrska stalnica, prav tako kot solidna podlaga bobnarja Ivana Cepanca – Tegle in basistke Nike Krmelj, katere mestoma že skoraj gimnastična poza razkrečenih nog pri izvrstnem igranju na prste še dodatno podkuri originalnost, ki jo danes potrebuje izvajalec, da zaobide klišejske zanke raznovrstne glasbene oblike. Svoj dan je nazadnje lahko imel tudi pevec, ki se je proti koncu lepo upel in postal bolj dinamičen. Tudi minutaža teh ne najkrajših pesmi s povprečno petimi minutami je seveda pomembna, ne sme biti predolga, še manj prekratka. Tako da so bile vmesne pavzice ravno pravšnje (še najbolj so morda motile bend). Do sredine drugega dela je postal še posebno uigran Tegla, ki je neljubi dogodek z zlomljeno palčko vešče prekanaliziral v precej predrzno šalo o splošni človekovi zlomljenosti. Do The Prophet (COO) je bila tretja misija KŠ-evega štreama dosežena. Na zoomovem deljenem ekranu, ki so ga člani benda lahko poleg večjega ekrana nasproti odra videli tudi ob strani, so se nato menjali posamezniki, kot nekakšen popis občinstva. Vseskozi pa je manjkal neodrski del – aplavz. Če bi še to uredili na daljavo, bi bilo že manj čudno (kot je nasploh koronačudnost).

Če so nas organizatorji vabili na mosh pit v dnevni sobi, jim je to ob koncu nekako uspelo. Vse večja poslušalska združba ob zaslonih je v svojem omejenem gibanju delovala složno, tako da so vsi opravili svoj del naloge, kakor se spodobi, in pokazali, da se da tudi tako, pa čeprav smo bili prikrajšani za marsikakšen detajl, ki bi ga ponudil živi koncert. In da, ena ura tega pogojenega šova je bila več kot dovolj. Z nestrpnostjo zdaj pričakujemo The Canyon Observer in ostale izvajalce.