Če so besede res mostovi naših dežel …

... in če sem v prvem delu majskih odzvenjajočih razmišljanj več prostora namenila Kantfestu, v tem nadaljevanju obračam kompas k sebi. K besedi. K pesmi – zvoku svobode, ki je ljudi pred 100.000 leti preobrazil v človeka, k literarnim draguljem posameznikov in posameznic preteklosti in sedanjosti, ki kot kresnice »z nuklearno duhovno baterijo v glavi in srcu in riti« svetijo v temni noči razkroja civilizacije.

Beseda je namreč tisti del kantavtorskega poklica, ki me kot nosilko poklica (v slovenskem registru poklicev ga boste zaman iskali) najbolj povezuje z zgodbami ljudi, ki jih živim, tako kot oni živijo mene. Človeške besede so namreč kot ljudje. Raznobarvne, drugače dišeče/smrdeče, ene vleče navzgor, druge spet najdejo harmonijo v breznu. Med besedami se počutim doma. Besede so zame kruh. V dobesednem in prenesenem pomenu besede: beseda. Včasih bel in topel in slasten, drugič brezbarven, neokusen in neužiten. Kot se spodobi v krajih, kjer so nekoč (preden so začeli pesnike in pisateljice sodno preganjati tisti, ki natikajo ljudem okrog vratu zanke, ker so v službi politike) slavili pesnike, začenjam tokratno potovanje s pesmijo … in upam, da me ne usmrtijo, ker pišem, kakor so pred mano pisali že milijoni ljubiteljev in ljubiteljic svobode in kakor bodo, upam, še milijoni za mano.

Sonce tisočerih smrti

Od tisočerih smrti, ki nam trkajo na vrata,
za vsakega od nas poslednji dan je nitka zlata ...
Tečejo minute, dnevi se topijo v leta,
v leta, ki jim pravimo prekleta, oh, prekleta!
V leta, ki v starko spremenijo čas dekleta,
v leta, ki mladeniče odenejo v teleta.
V leta, ko postanemo ostudne hladne spake,
ljudje brez hrepenenja, brez svobode in hotenja.
Bedakom, ki nas koljejo, pripenjamo medalje,
za rože zla zamenjamo poljub in spoštovanje,
volkovi smo, ki trgamo drug drugemu drobovje,
zveri, ki za prgišče novcev brusimo zobovje.
Ni brat ne sestra tvoj krvnik,
beseda, ki te psuje,
ni sonce tisto, ki te v gnevu v rani grob odpelje,
to so ljudje, ki kakor ti ljubijo življenje,
a blagor njihov drago plača tvoje jim trpljenje.
A pride dan, ker že je tu,
ko zadnja ura bije,
ko v nedrja teme spokojnost blaga nas ovije.
Za vsakega, ki zdaj smo tu, ima Matilda vrata,
ki skoznje več ne stopi svet pohlepa in škrlata.
Tam vsakemu od nas še zadnjič misli vzplamenijo,
v živem ognju vseh laži se v dimu izgubijo.
V sencah onstran večnosti postanemo spet ptice,
ptice, ki se v solzah vračajo v svoje hiše.
Če čutiš to, kar slutim jaz,
zavrzi vse sovražno,
spremeni v smeh grenkobo let,
objemi se prijazno.
Zravnaj se in obriši znoj, obleci pražnje gvante,
ponos svoj stisni v pesti nad kralje prevarante.
Od tisočerih smrti, ki nam trkajo na vrata,
za vsakega od nas poslednji dan je nitka zlata ...
Tečejo minute, dnevi se topijo v leta,
v leta, ki naj bodo vsem prelepa, oh, prelepa!
(Ksenija Jus)

Živim. In ne živim slabo. Živim namreč v puščavi etiket. Med mnogimi etiketami, ki mi jih je ponudilo razkošje življenja, spočetega v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sem izbrala zaprašeno etiketo kantavtorice Ksenije Jus. Etiketo poklica, ki ponuja samo eno pot. Pot besede in glasbe. Etiketo imena, ki označuje en sam obstoj. Svobodo. Svobodo, za katero se borim sleherni trenutek neopredeljive večnosti. In ko včasih, v splošni agoniji blaznosti, ki me obdaja, za en sam hip pomislim, da sem še vedno človek, ugotovim, da ne zmorem več. Takrat dovolim kičastim čustvenim oblikam, da me peljejo po poteh slovanskega kolektivnega nezavednega. Bolečina okrutne človeške duhovne slepote, ki me golta, kot golta žarke sonca prvi cvet pomladi, je preveč silovita. Zgodbe življenja človeške rase, ki je moja, so preprosto preveč boleče, da bi jih prezrla, kot je to v navadi v naši »razumevajoči« civilizaciji. Takrat sledim pticam, ki se s ptičjim smehom premetavajo po nebu, in poslušam morje, ki besni, ko je besno, in miruje, ko mirujejo vetrovi sveta. Takrat dovolim, da me objamejo gozdovi. Takrat so živali moji bratje in sestre. Takrat si želim, da bi živela življenje, kot ga živijo in čutijo moji premnogi človeški bratje in sestre v vojni. Srečno, pravijo! Pravijo, da živijo srečno življenje. V vojni vseh vojn in vseh krasnih svetov, kjer bogovi velikih religioznih podjetij za osnovo čaščenja predpisujejo nečlovečnost, pohlep, prevare, iluzije lažnega razkošja … Živim v svetu vseh svetov. V krasnem novem svetu. V tisočletju, ki ponuja mnogo. A zelo malo razumevanja. Živim v državi, ki nam je vsem obljubljala mnogo. A nas je pustila na cesti. Živim v duhovni in kulturni izolaciji. Na cesti, za katero nihče ne ve, kam vodi. Na cesti, za katero nihče več ne ve, kdaj se konča. Prodana domovina, dežela mojih prednikov, razočarana generacija naših staršev. In na cesti, ki pelje neznano kam – mi, otroci tranzicije. Na ramena moje generacije so se kot plaz usule posledice »pogumnih odločitev« različnih političnih garnitur, ki so v zadnjih dvajsetih letih krmarile med čermi novonastale skupnosti v Evropski uniji, imenovane Slovenija. Jedkost duhovne dimenzije, ki je za edino »pravo« vrednoto postavila materialno blagostanje določenega sloja ljudi, je razžrla sredico »kozmične duhovne elektrarne« slovenskega porekla. Patološki fašizem kapitala posameznikov, ki se pod okriljem materializiranega strahu, spreminjanja zgodovinskih dejstev in široke podpore idejam religioznega podjetništva kot bakterija že od nekdaj širi po planetu, a ki danes, v tem trenutku, še bolj kot kdajkoli prej krade dostojanstvo in pravice ljudem – delavcem, kmetom, umetnikom, znanstvenikom … Krade dostojanstvo in življenja športnikom, ki jih spreminja v gladiatorje … Krade svobodo posamezniku in celotni rasi. Dobra novica je, da se ljudje, ki se ne uspemo (oziroma se nismo uspeli) pravočasno »socializirati po pričakovanih željah« urbane, ekonomsko in religiozno superiorne okolice, zelo hitro – navadno že v predembrionalnem obdobju – razvijemo v »krote virusne«. Torej v obliko življenja, ki je po definiciji naravnega zakona močnejša, predvsem pa je bolj prilagodljiva oblika življenja, kot je bakterija. Bakterija zgodovinskih fašizmov je stara kot svet. A »krote virusne«, meni v golo zabavo, še kakšno ero več. In zato se nekateri ljudje včasih prebudijo. Imam občutek, močno čutim na urinu, da se vse več ljudi, ki živijo v Sloveniji, počasi, a zanesljivo prebuja. Prebujanje v novo slovensko realnost ni lepo. Zbujamo se namreč v realnost, ki nas je naplavila med čeri, ki zaudarjajo, kot je zaudarjal celotni svet od leta 1939 naprej. Enkrat v tistih davnih časih, malo preden se je po celotnem planetu razcvetel smrad fašističnega malikovanja, ki se je v imenu boljšega umetniškega vtisa za nameček še cepil z nacizmom, je kozmični prijatelj Huxley človeštvu obzirno ponudil zanimivo čtivo. Slednje je bilo in ostaja resna kritika in opozorilo, da smrad, ki ga je avtor takrat že zaznal, ni nedolžni »gumitvist« psihotičnih posameznikov.

Njegov glas je bil opažen, njegov Krasni novi svet prebran, njegova vizija pa postaja realnost. Huxleyjevo svarilo je, tako kot vsa podobna svarila mnogih drugih huxleyjev, pristalo na kupu poučnega zgodovinskega »drekca-pekca«, neoprimitivizem pa je edino sredstvo moči, s katerim kapitalistična in religiozna podjetja krmarijo ladjo človeštva. Posamezniki, na srečo nosilci »virusnih krot«, veselo skačejo/mo z barke naravnost v ocean pozabe, kjer se vsake toliko celo srečajo/mo. Takrat se lotimo veselih tematik – od izmenjave informacij o napredku kloniranja ljudi in propadanju moralnih vrednot do popolnega razvrednotenja vloge posameznika, ki je že pred rojstvom natančno programiran za to, da postane vrhunski potrošnik in da ga obsesija materialnosti uspešno katapultira v družbo, kjer je dobrodošlo le brezosebno (so)bivanje.

Kdo od vas, ki sedaj prebirate ta zapis, lahko z nedvoumno gotovostjo potrdi, da ni del krasnega novega sveta, ki ga za nas režirajo »nevidni režiserji« kapitala? Kdo od vas upa sebi in svetu na glas povedati, da še verjame v človeka? Da verjame v vse, kar živi in obstaja pod površjem vojne vseh vojn in vseh svetov – potrošniške (a)gon(i)je? Jaz sem se zmogla naučiti (in to občasno ponavljam sebi v spomin) zgolj bežati z besedami tja, do koder govorica denarja in strahu ne sežeta. In sem osemdeset let (plus, minus) po Huxleyju sebi in tebi, ki morda izgubljen/a plavaš nekje v oceanu pozabe, zapisala naslednje vrstice, da nikoli ne pozabiš, kako zelo boli, ko se zaveš, da počasi, a zanesljivo izginja vse, kar nas je vse nekoč delalo človeške.

Krasni novi – spet!

Krasni novi svet,
koliko praznih obljub je vpetih v tvoj nasmeh?
Koliko tega, česar ne vem,
še mora dobiti svoj bridki pomen?

Krasni novi svet,
krasni novi svet.

Krasni novi svet,
kdo te časti in za koga si zaklet?
Komu prodajaš bleščeče laži,
srečo v enakosti, ki je ni?

Krasni novi svet,
krasni novi svet.

Krasni novi svet,
tvoj ples prezira je bizarni balet.
Na tekoči trak neonskih luči
privabljaš bedo lačnih ljudi.

Krasni novi svet,
krasni novi svet.

Krasni novi svet,
koliko stane smrt, ko ne znaš več živet?
Kakšne sanje živite ljudje,
ki v krasnem novem kraljujete

krasni novi svet – krasni novi spet!
(Ksenija Jus)

Debelih 700 let je, odkar je prispel na ta planet mali Petrarca. In malo manj, odkar je planet zapustil. Bilo je to bitje zanimivo človeškega porekla, ki je zraslo v najvidnejšega humanista svojega časa, v pesnika, ki je slepo sledil notranjemu navdihu (beri: ljubezni) in postavil temelje evropskega soneta. Dosti kasneje in v neki drugi deželi so njegova dela navdahnila malega Franceta. In France je dorasel v moža in postavil pesniške in humanistične kriterije narodu, ki je še nekoliko kasneje, pred dvajsetimi leti, postavil temelje za vse, ki smo verjeli, da je pred nami »zlato obdobje slovenske pomladi«. Brezhibno naivnost smo drago plačali. Mnogi smo namreč – še pod vplivom najstniških hormonov in prekipevajočih sanj mladosti – hitro ugotovili, da slovenski politikozavri s svojimi dejanji in notranjo inspiracijo ne postavljajo več nikakršnih temeljev.

Pravzaprav temelje samo še učinkovito rušijo. In ko so zrušili vse, kar se je zrušiti dalo, smo vsi, ki smo bili priče omenjenega rušenja, dobili v roke lopate in začeli kopati. Na veliko žalost človeškega zdravja, to niso bili »dnevni kopi« mladinskih brigad povojne Jugoslavije, kjer se je ob izgradnji cest in tovarn in vodovoda in ne vem kakšnih družbeno odgovornih akcij hkrati gradilo še »bratstvo in enotnost«, temveč nekaj dosti, dosti grozljivejšega. Tisti, ki ne želijo kopati, hitro postanejo narodni sovražnik – torej se znajdejo v čebru družbene brozge izbrisanih, pedrov, lezbijk, ciganov itd. Utišani so tako ali drugače. Še pomnite, tovariši gospodje, kako učinkovito so zvenele besede ameriškega igralca Clinta Eastwooda – Blondija v filmu Grdi, umazani, zli (The Good, the Bad and the Ugly, r. Sergio Leone, 1966): »Na tem svetu obstajata samo dve vrsti ljudi, prijatelj: tisti, ki kopljejo, in tisti, ki nosijo orožje. Ti koplješ.«

In tako kopljemo. Ker tako hočejo slovenski politikozavri – šerifi, predstavniki ne vem česa, že dvajset let. Ta narod samo še koplje. Kopljemo globoko in temeljito. Veliko grobnico kopljemo. Grobnico naroda, ki je komaj začel živeti na zemlji, grobnico naroda, ki so nam jo zapustili naši predniki. Vanjo moramo zakopati plemenitost revolucionarne zgodovine, vanjo moramo zakopali svobodo in vso lepoto sonetov Petrarce in Franceta in vseh petrark in francetov, tistih, ki so bili in šli v »božjem imenu«, in tistih, ki še živijo. Medtem pa politikozavri, kot tipične bakterije do zob oboroženi z bakterijsko artilerijo, sedijo ob grobnici in delijo napotke »svojemu kopajočemu narodu: »Da ne rabi zdravega razuma niti srpa in kladiva, ampak palico, ki jo je za slovenske potrebe tako in tako že izdelal lokalni bog.« Politikozaver kot posameznik morda dela res vse z občutkom, a »krote virusne« kot ljudje smo, se oborožujemo z besedami, ki so mogočnejše od vsake puške in bombe in strahu.

Naše besede iščejo pot do svobode. Naše besede, naše pesmi želijo politikozavrom pokazati pot do preproste resnice. Dajte nam mir! In da ne pozabim najpomembnejšega: kruha! Namesto iger pa imamo tako in tako vas. Ljudje smo. Samo ljudje. Nekoč bomo – kot že tolikokrat v zgodovini – splezali iz temnih grobnic razčlovečenja in se znova nasmehnili drug drugemu in soncu. In morda boste takrat vi, dragi politikozavri, tisti, ki boste kopali. Do takrat pa naj mi kot senca sledijo besede iz pesmi Besede so mostovi naših dežel, s katero sem začela in s katero končujem svojo drugo majsko razmišljanje. Se beremo kmalu. Morda.

Besede ste mostovi naših dežel

Besede ste mostovi naših dežel.
Odete ste v okostja pozabe tisočletij.
Ujete ste v zidove prikrivanja in razodetij.
Besede ste, ki z vetrom delite nebo.

Besede ste, ki z vami vladajo veljaki, prostaki.
Položene ste v usta pohlepa in zaklenjene z vojaki.

Z vojaki, ki gradijo visoke zidove.
Z vojaki, ki rušijo človeške mostove.
Z vojaki, ki ljubezen spreminjajo v strah.
Z vojaki, ki lepoto drobijo v prah.

Kje ste besede, ki z vetrom delite nebo?
Ki tlakujete ceste življenja in še več kot to?
Ki v resnico oblačite spletke, zablode, ki nam vladajo?
Ki gradite mostove naših dežel.

Prihodnost vseh, ki plaho stopamo
na pot krvavih zim veljakov – prostakov
in poslušnih vojakov.

Besede ste upanje generacij, ki prihajajo.
Besede ste živi spomin rodov, ki odhajajo.

Besede ste mostovi naših dežel.
Besede ste mostovi svobodnih dežel.
Besede ste mostovi svobodnih ljudi.
(Ksenija Jus)