Celjski Ba kanal

Na koncertu trash metala bi pričakovali odštekane frizure in obilico muzikalnega hrupa. Ko je škofjeloški bend Moshead zasedel Celjski mladinski center (MCC), sicer ni manjkalo ne enega ne drugega. A namesto pred moshpitom so nastopili v kavarni, namesto dionizičnega razgrajanja pa so tako na odru kot pod njim vsi sedeli. Najbolj sladokusni metalci so v zadnji vrsti na slušalkah kontemplirali studijski miks, medtem ko je množica kamer v objektiv pozorno lovila izraze in dinamiko nastopajočih. Ta nenavadni primerek avtohtonega »sedečega metala« lahko najdete na YouTubu:

Koncert skupine Moshead s pesmijo Confusion na Ba kanalu leta 2019

Ovekovečil ga je Ba kanal, društvo mladih celjskih zanesenjakov, ki že sedmo leto prireja in snema koncerte slovenske avtorske glasbe. Poslanstvo društva mi predstavi Ema Štarkl, njegova urednica, organizatorka in snemalka, sicer pa jezikoslovka. »Naša največja inspiracija na začetku, recimo vzornik, so bili Tiny Desk koncerti od NPR,« pripoveduje. »Tam sem, recimo, tudi jaz osebno spoznala veliko neke muzike, ki je drugače ne bi. In takrat se nam je zdelo, da slovenska scena česa takega še nima.« Po eni strani so v spletni knjižnici torej želeli dokumentirati slovensko glasbeno ustvarjalnost, da ji lahko kdorkoli, kadarkoli prisluhne – oziroma da jo sploh odkrije.

 
Ba kanalova urednica organizatorka in snemalka Ema Štarkl. Fotografija: Boštjan Imperl.

Začetki so bili skromni. Nejc Butenko Praznik, kreativni vodja in tehnični mastermind operacije, se je decembra 2017 z Aljažem Cestnikom, takratnim vodjem MCC kavarne, dogovoril, da bi pri njem izvedel koncert svojega dua, ki bi se ga tudi posnelo. Takrat so imeli samo »ta mali digitalni fotoaparatek, Nejc je imel eno mešalko z dvema vhodoma«. A rezultati so bili očitno dovolj dobri. Po koncertu »je Aljaž rekel, veš, kaj, to je dober koncept, jaz bi ga rad podprl. Rad bi, da se to dogaja v moji kavarni. Ampak mora biti cikel. In cikel rabi ime.« Nejcu je bila všeč zamisel, da bi vzpostavili nekakšen kanal za prenašanje glasbenih informacij, zlasti takih, ki v mainstreamu (še) ne pridejo do glasu. Ko so iskali ime, so šli skozi abecedo in po nekaj fonetične kombinatorike pristali pri Ba kanalu. Če ste dobili asociacijo na antične bakanalije, to ni čisto naključje: ker so tudi zanje ti koncerti praznik, ker na njih ni prav nič togega ali zadrtega in ker jim je pomembno, da ob izpolnjevanju tega poslanstva uživajo tako občinstvo kot tudi oni sami. »Glasba je del mojega vsakdanjega življenja,« pove Ema, »in mi je to neko tako plemenito poslanstvo, to, da lahko javnost ozaveščamo o ful hudih slovenskih artistih, za katere drugače mogoče ne slišiš.«

Ne služijo pa samo občemu glasbenemu blagru, ampak tudi glasbenikom. Namesto honorarja tem brezplačno priskrbijo kakovostne posnetke njihovega nastopa, da se lahko z njimi predstavljajo poslušalcem in organizatorjem. Od prvega digitalca so zdaj napredovali do petih kamer, nekaj opreme so kupili iz lastnih žepov, nekaj iz skupnega fonda, nekaj je člani posodijo. Vztrajni napredek kvalitete lahko sami spremljate na kanalu. Na tej točki je predpona semi-, ki jo Ema pridene njihovi profesionalnosti, pravzaprav odveč. Skupina Kavasutra, ki je nastopila leta 2020, je iz Ba kanalovih posnetkov izdala celo album. »Meni je v veselje, da je izvajalec zadovoljen, da dobi posnetek, ki ga je vesel, da je to izdelek, na katerega smo ponosni, da lahko rečemo, kaj smo naredili – iz nič, iz digitalčka, male zvočne kartice.«

Skupina Kavasutra s pesmijo Leonardo di Cabrio na Ba kanalu leta 2020.

To je torej koncept Ba kanala. A ideje so poceni, stvarnost pa včasih zahteva še malce prepričevanja. »Na začetku smo mislili, da je to ful hud koncept, bendi bodo vsi za,« pravi Ema. »Ampak je bilo najprej najteže bende dobiti. V bistvu nobeden ni hotel priti.« Najprej so zato izvajalce vabili sami in se z njimi neposredno dogovarjali. A ni bilo dolgo, ko se jim je zgodilo, da so imeli že februarja program poln za celo leto, ponudbe pa so še kar prihajale. »In zato smo potem rekli, ajde, razpis.« Ni šlo samo za količinsko omejitev, pač pa so hoteli vzpostaviti kakovostni standard, »da lahko mi res garantiramo, da smo izbrali najboljše od prijaviteljev, da smo to kurirali in da poslušalec lahko zaupa temu našemu izboru, ne glede na žanr, ne glede na to, od kod prihaja izvajalec, ne glede na to, ali si že slišal zanj, in ne glede na to, ali je nastal včeraj.«

Razpis ni od muh. Ema proces razloži na dolgo in široko, od načina, kako si razdelijo ocenjevanje, kako vsak prijavitelj dobi po dva ocenjevalca, pa do dobro premišljenih meril in točkovnikov. Ocenjujejo tako glasbo kot morebitna besedila, od teksture do strukture, od aranžmaja do jezika. Seveda ne šteje samo tehnična dovršenost, ampak tudi to, »ali te gane, kaj mi ta glasba naredi, ali me pusti ravnodušno ali se nekaj v meni premakne. Pri kaki funky glasbi bo to, da boš migal zraven, da se ne boš mogel upreti, da bi malo zaplesal. Pri kaki razmišljujoči glasbi bo to, da se boš zamislil, a se je nekaj v tebi spremenilo, zdaj ko si slišal ta komad.« Žanrsko so odprti, zanima jih glasba »različnih poetik, različnih zvočnih in izvajalskih praks. V bistvu si želimo čim več različnega.« Od bendov radi slišijo, kaj bi radi s svojo glasbo sploh dosegli, v čem menijo, da je drugačna od ostale. Včasih je lahko prav vizija tisto, kar pretehta.

Kakovost poslanega demo posnetka ne igra velike vloge, saj dobijo številne posnete kar s telefoni. Zato pa radi nagradijo izvirnost. »Ti si lahko super classic rock ali glam metal band. Ampak classic rock in glam metal sta bila v osemdesetih. Če tvoj glam metal še vedno isto zveni kot takrat, zveni anahronistično.« Bolj jih zanima to, »da nekdo najde nekaj novega, nek svoj izraz. Pa recimo na tak način združi že obstoječe stvari, da še tega nisi slišal. Da ima nek samosvoj zvok.«

Koncert skupine Los Loa na Ba kanalu leta 2023. Fotografija: Kristina Klemenčič.

Ob izvirnosti dodatne točke dobijo tisti, ki ustvarjajo v slovenščini. Ema me potolaži, da ne gre za kake ideološke parole o svetosti materinščine, pač pa za bolj praktično vero v njeno enakovrednost. Verjamejo, da se da v slovenščini dobro izražati in da ta v ničemer ne zaostaja za angleščino. Opažajo, da se številni »obrnejo k izražanju v angleščini, ker se jim zdi lažje«, potem pa uporabljajo »samo te osnovne besede pa kake zelo pogoste, enostavne besedne zveze. Medtem ko imajo v slovenščini bolj zapleten izraz, bolj večpomenski, bolj kvaliteten.« Podpirajo tudi ustvarjanje v drugih jezikih, ki niso angleščina. A jezik ni edino področje, na katerem se zavzemajo za enake možnosti. Z dodatnimi točkami spodbujajo zasedbe, ki imajo na dominantno moški glasbeni sceni v svojih zasedbah ženske članice, in zasedbe, ki vključujejo gibalno ovirane ali katere druge pripadnike marginaliziranih skupin, ki redko dobijo priložnost za nastopanje. »Če nič drugega, vsaj simbolno sporočamo, da to je možno.« 

Ali je v njih tudi kaj populista? »Eno leto smo organizirali koncerte, ki so bili večji. Ravno zato, da bi več ljudi prišlo na ta koncert, kjer jim lahko povemo, kaj mi delamo. Hkrati bi potem lahko pogledali posnetke na YouTubu in videli, o, glej, saj ta kanal ima pa še druge izvajalce, pa bi šli še te, 'ta majhne' pogledat.« Sicer je bera dosedanjih nastopajočih zelo raznolika. Oglasila so se imena, ki so že dobro znana, recimo Prismojeni profesorji bluza in Kokosy, takšna, katerih zvezda naglo vzhaja, od Kiki do Dore Tomori, kot tudi tista, ki so prav tu imela svoje prve večje nastope, recimo Majmunska posla, zdaj pa jih vrtijo v Studiu City.

Majmunska posla s pesmijo Jebena romantika na Ba kanalu leta 2023.

Imajo torej dobro uho za prepoznavanje svežine. In uporabljajo ga plemenito. Vstop na koncerte je prost, radi bi namreč, da je kultura dostopna vsem, ne glede na okoliščine. Denar, ki ga dobijo iz prostovoljnih prispevkov in morebitnih razpisov, porabijo za organizacijo in nakup boljše opreme. Želijo razgibati glasbeno sceno, prostor, ki je razpet med togim sistemom javnih prireditev in gostilniškim dobičkarstvom, med veselicami in cover bendi. »Videli smo, da recimo za avtorske izvajalce, posebno mlade, tega prostora pač ni bilo. In smo si rekli, mi bi jim radi dali prostor, specifično njim. To je še en namen, na ta način okrepiti celjsko in širšo kulturno sceno.« S to širšo kulturno krajino bi si želeli več stika. »Večkrat rečemo, da je Maribor dlje od Ljubljane, kot je Ljubljana od Maribora. In podobno bi lahko rekli, da je Celje dlje od Ljubljane, kot je Ljubljana od Celja. Zakaj? Ker ljudje v Celju so navajeni, da je za kake koncerte treba iti v Ljubljano. Obratno pa ne. Mi bi radi to spodbujali.«

Težava ni samo geografska. V današnji hiperproduktivnosti in zasičenosti se morajo umetniki in organizatorji boriti za pozornost naveličanih potrošnikov. Ko pogledamo statistiko na YouTubu, je streznjujoče spoznanje, da ljudje pri petminutnem videu vztrajajo povprečno trideset sekund, najvztrajnejši morda minuto, preden oddrsajo do naslednjega. In ta video je v procesu nastajanja verjetno terjal desetine, če ne stotine ur dela. »To je kot en dodaten šiht,« pove Ema. »Jaz delam za Ba kanal praktično vsak dan.« Tu je predprodukcija, na kateri skušajo zadnje čase delati več, da bi si pozneje prihranili čas. Potem pride na vrsto sama produkcija, organizacija celega dneva koncerta, skrb za tehnično opremo, tonske, pogostitev. Posebno zamudno in malce nehvaležno je postprodukcijsko delo. »Zelo nevidno je. Se pravi, najprej se obdela glasba. Potem so vedno še popravki. Pri tem smo na vezi z glasbeniki, dajo napotke, če bi morda želeli kaj drugačnega, kak efekt ali karkoli. Potem se gre pa v montažo. In spet, pri montaži je tistega zabavnega dela, ko kadre premikaš, v bistvu malo. Tisto je fajn, ampak je še drugo delo.«

Urška s pesmijo Rokav na Ba kanalu leta 2023.

V olajšanje so jim sveže moči. Hvalabogu jim teh ni treba kaj prida iskati, saj kandidati na vrata navadno potrkajo sami. Ker jih stvar zanima, ker bi se radi učili, ker iščejo nove izkušnje. »Mislim, da je bilo na Moshead koncertu, ko je na dogodek vletel nek random fotograf in tam nekaj fotkal,« se spominja Ema. »In jaz ga gledam, kdo si pa ti, kaj pa ti tukaj delaš? In je bil ljubiteljski fotograf, želel se je usmeriti v koncertno fotografijo pa je prišel en koncert pofotkat, ko je videl, da se dogaja. In potem je kar ostal.« Fotograf, Boštjan Imperl, je z njimi še danes. Poleg njega fotografira tudi Kristina Klemenčič. Vito Drolec je asistent kamere, snemata še Tinkara Strenčan in Žiga Žvižej. Gregor Vinko je lučkar, ki kot tonski tehnik in oblikovalec zvoka z Jako Kambičem asistira tudi Nejcu. Aljaž Krajnc skrbi za grafično oblikovanje, Ciril Zupan pa je zaslužen za obogatitev letošnje scenografije. Vsako leto pridobijo kakega novega člana. »V pravem trenutku naletiš na pravega človeka,« reče Ema. »In to se mi zdi fajn način pridobivanja članov v društvu, ker pride samo tisti, ki že sam hoče nekaj narediti, ki ga nekaj veseli.« Ker je njihovo delo prostovoljno, ne želijo aktivno novačiti ljudi. »Taki, ki se sami pojavijo, potem ostanejo in dobro delajo.« Bolj izkušeni člani novince rade volje uvajajo v delo. Izvajajo tudi delavnice, na katerih se učijo potrebnih veščin, pri čemer za katedro najpogosteje stopi Nejc. Lani se jim je, recimo, pridružila Enja Grad, ki se uči fotografiranja, grafičnega oblikovanja in snemanja.

Zadnja leta pred začetkom koncertne sezone organizirajo studijska fotografiranja, tukaj s Kiki, ki je nastopila leta 2023. Fotografija: Boštjan Imperl.

V glavnem gre za mladinsko organizacijo. Nekateri člani so šele na začetku študijske poti, nekateri so študij ravno zaključili, nekaterim pa je ta že bolj oddaljen spomin. Medgeneracijsko povezovanje in deljenje znanja in izkušenj jim veliko pomeni. »Zelo zanimivo je videti, ko se pogovarjamo, ne vem, en dvajsetletnik, en tridesetletnik, en petdesetletnik, pa imamo skupaj društvo. Meni je to ful fajn,« pravi Ema. »Pride tudi do razgretih debat o raznih tematikah. Ampak v pozitivnem smislu.« 

Čeprav se zavedajo izzivov, ne kaže, da bi celjskim bakhantom zmanjkovalo volje ali zamisli. Nekaj malega so se spogledovali z idejo, da bi se v prihodnje odprli še proti bližnji tujini. »Osebno sem posebno navdušena nad hrvaško glasbeno sceno. Zdi se mi, da je huda, da je zelo razvita.« Za zdaj ostajajo doma, konec koncev jim dobrih domačih izvajalcev še zdaleč ni zmanjkalo. Tudi letošnji program, ki si ga lahko podrobneje ogledate na spletni strani, je barvit, od rockerjev, kantavtorjev, funka do solo klasične kitare. Na prvem koncertu aprila so se predstavili Larao, duo Lare Oset in Leona Firšta z bendom pa indie rockerska skupina Kreera, 18. maja metalski Uporabniki, 1. junija pa nastopijo še misteriozno-teatralno Vraževerje in Wookie the Huge, avtorski projekt Roryja Hughesa, Slovenca irsko-kanadskega porekla. Poleti si bakanalovci vzamejo odmor, potem pa s septembrom nadaljujejo do konca leta, in sicer s po enim koncertom mesečno.

Tisti, ki vam je Celje vendarle predaleč, se jim lahko pridružite na družabnih omrežjih, kjer redno poročajo z dogodkov. Predvsem ste dobrodošli na njihovem YouTubu, na katerem se je nabralo že skoraj tristo posnetkov. »Na našem kanalu po mojem lahko res vsak najde kaj zase, nekaj, česar še ne pozna. In bi jih toplo povabila, da ga malo raziščejo in vidijo, kako pestra je slovenska glasbena scena.« Tudi vsak spletni gledalec, ki jim v sodobni kakofoniji nameni pozornost in čas, jim s tem da vedeti, da je njihovo delo vredno truda. Še toliko bolj, če posnetek pogleda do konca.

Skupina Vudlenderji s pesmijo Kam bi šla na Ba kanalu leta 2023.