23.10.2017

Cellofest z različnimi apetiti

Druga edicija festivala Cellofest se je letos odvijala med 13. in 20. oktobrom ter na prvi dan, ob odprtju, mladim violončelistom predala oder Slovenske filharmonije. Ti so skupaj z mentorji in mojstri violončela Karmen Pečar, Milošem Mlejnikom in Igorjem Mitrovićem sestavili 12-članski ansambel in izvedli raznolik repertoar.

Maia Juvanc

Ansambel na otvoritvi Cellofesta.
Foto: Andrej Grilc

Druga edicija festivala Cellofest se je letos odvijala med 13. in 20. oktobrom ter na prvi dan, ob odprtju, mladim violončelistom predala oder Slovenske filharmonije. Ti so skupaj z mentorji in mojstri violončela Karmen Pečar, Milošem Mlejnikom in Igorjem Mitrovićem sestavili 12-članski ansambel in izvedli raznolik repertoar. 

V drugi polovici koncerta se je zdelo, da se je energija nekoliko sprostila oziroma da se je čelistični sestav dodobra ogrel. Tako je vsekakor delovala Koncertna poloneza Davida Popperja (spet priredbe Dešpalja) s svojim plesno ljudskim pridihom in klasično izpiljenostjo. Pri Popperju sta ob Pečarjevi tako po tehnični kot muzikalni plati nekoliko izstopali violončelistki Maruša Bogataj in Tamara Gombač.

V nabito polni Kozinovi dvorani je dogodek odprlo baročno delo Sinfonia a tre Alessandra Stradelle, ki je odzvenelo z uglajenim, uravnoteženim skupnim zvenom. Spolirani ton pa je na žalost ostajal nekoliko samozadosten. Glasbeniki so namreč podajali dinamično in agogično precej izravnano različico skladbe, posamezni parti niso bili dovolj artikulirani, tako da glavna značilnost skladbe – baročno linearno razmišljanje – ni prišla do pravega izraza. Zaželela sem si aktivnejše in bolj prisotne basovske linije, ki bi z več gonilne sile moškega dela glasbenikov lahko igrala vidnejšo vlogo; v tovrstni glasbeni zasnovi bi res lahko prevzela vidnejšo melodično vlogo. Začetek koncerta torej ni bil preveč obetaven. 

Tudi nadaljevanje s kultno čelistično skladbo Kol Nidrei Maxa Brucha ni popravilo prvotnega vtisa. Skladba, ki zaradi melanholičnosti judovske melodike v romantiziranem koncertnem idiomu vsebuje močan emotivni naboj, v previdni in počasni igri Igorja Mitrovića ni našla prave prezentacije. Mitrovičev godalni ton je bil mojstrsko gladek in bogat, vendar se ni poglabljal v vsebino; v tem konkretnem primeru je bila to morda res nehvaležna naloga, saj je svoje unikatne interpretativne vzgibe vanjo vtisnilo že toliko velikih violončelistov 20. in 21. stoletja. Tudi tehnično zahtevnejše pasaže je solist odigral zelo pazljivo, sicer dobro artikulirane, toda brez pohitevanja (navzgor), tako da je preveč spominjalo na navadno izvajanje lestvic. Glavni vtis Mitrovićeve izvedbe je tako bil, da gre za statično, nemotivirano interpretacijo. 

V nadaljevanju sta me prebudila živo barvit in raznolik ton ter igrivo gibka in mestoma prav intimno izpovedna igra Pečarjeve. Vidno glasbeno prisotna kot voditeljica v sestavu je v solistični vlogi dodatno zablestela s tehnično zahtevno skladbo Édouarda Laloja, priredbo Intermezza iz koncerta za violončelo in orkester v d-molu. Liričnemu delu skladbe je dodajala svoj karakteristični patos, ki mu je sledil kontrast z letečo lahkotnostjo hitre motivike.  

Namesto Sabine Cvilak, ki je iz zdravstvenih razlogov odpovedala svoj nastop, sem v izvedbi Arie iz Bachianas Brasileiras št. 5 doživela svetli in čisti ton klarinetista Aljaža Beguša. Kljub temu pa je bila tudi interpretacija te znane skladbe šibka. (Morebiti je del razočaranja treba pripisati temu, da sem se morala vnaprej odpovedati predstavam o tem, kakšna bo izvedba Cvilakove.) Vseeno je bilo spodbudno čutiti usklajeno skupno igro mladih glasbenikov in glasbenic, med katerimi se je Tamara Gombač izkazala z doživeto izpetim melodičnim podajanjem. 

V drugi polovici koncerta se je zdelo, da se je energija nekoliko sprostila oziroma da se je čelistični sestav dodobra ogrel. Tako je vsekakor delovala Koncertna poloneza Davida Popperja (spet priredbe Dešpalja) s svojim plesno ljudskim pridihom in klasično izpiljenostjo. Pri Popperju sta ob Pečarjevi tako po tehnični kot muzikalni plati nekoliko izstopali violončelistki Maruša Bogataj in Tamara Gombač. Zares impresivno izvedena pa je bila skladba Violoncelles, vibrez! Giovannija Sollimaja. Gre za delo, ki ga je skladatelj in violončelist v celoti zasnoval in posvetil svojemu inštrumentu. V ospredje je stopilo goreče navdahnjeno podajanje solistov Miloša Mlejnika in Maruše Bogataj. Nekaj manjših ritmičnih neskladij je bilo sem ter tja zaznati pri nekaterih glasbenikih v ansamblu.

Za konec se je sestav vrnil h glasbeni ustvarjalnosti brazilskega skladatelja Heitorja Villa-Lobosa, ki je v svojih Bachianas Brasileiras št. 1 (v koncertnem listu obakrat zapisano z ortografsko napako) motoriko baroka izvirno kombiniral z brazilsko (ljudsko) glasbo. Izvajanju te zanimive glasbe se je sestav posvetil efektivno in celostno, kljub mestoma manjši ritmičnimi labilnosti. Kontrastnost je med stavki zares zadihala. Izstopal je drugi stavek, v katerem so se glasbeniki zlili v poenoteno barvo ter s skupno igro udejanjili ves lirični potencial skladbe. Razkrili so razkošnost polnega zvoka violončelizma. 

Bis je prinesel izvedbo popularnega komada Mas que nada z znanim refrenom »Oh lariá laiô«, ki so ga glasbeniki tudi zapeli ter poželi plaz navdušenja. Aplavz je bil tokrat najglasnejši in očitno je postalo, da se je violončelo kot inštrument poistovetil s popularnim utripom. A očitno je postalo še nekaj: priljubljenost tega inštrumenta je znatno večja, kot pa je glasba, ki mu je namenjena. Vodstvo sestava in festivala je seveda tisto, ki se bo odločilo, kateremu apetitu bo bolj streglo.