25.04.2025

Četrti Festival sodobne glasbe .abeceda tokrat v Cukrarni

Inštitut .abeceda si je za svoj festival sprva našel prostor pod soncem na Bledu, prva letošnja edicija festivala pa je potekala v prostorih ljubljanske Cukrarne.

Marina B Žlender

.abeceda [ansambel za novo glasbo] 
Foto: Nina Pernat / Inštitut.abeceda

Inštitut .abeceda si je za svoj festival sprva našel prostor pod soncem na Bledu, kjer smo sledili izvedbam mladih glasbenikov, ki so sodelovali z inštitutom preko mednarodne kompozicijske delavnice precept.concept.percept, ter rezidenčnim skladateljem, katerim omogočajo umetniško zorenje z večletnim sodelovanjem. Letošnji program v prostorih ljubljanske Cukrarne je prav tako zajemal dela obojih, poleg izvedb .abeceda [ansambla za novo glasbo] pa so organizirali tudi predkoncertne pogovore in okrogli mizi o izzivih in možnostih, ki jih prinašajo spremembe v glasbeni in širši umetniški sferi. Zagotovo velja, da bi se bilo treba IV. Festivalu sodobne glasbe .abeceda posvetiti v celoti, vendar tega zaradi sočasne izvedbe Slovenskih glasbenih dnevov in drugih koncertnih dejavnosti na žalost nismo zmogli. Odlična izvedba vseh štirih skladb nas je prepričala tako v kakovost ansambla, kot tudi potrdila izvirnost skladb. Velja razmišljati o tem, kako sodobni glasbi kaže v prihodnje, in prav o tem bo nedvomno tekla beseda na prihodnjem Festivalu sodobne glasbe .abeceda, ki ga ne bomo zamudili.

Prisluhnili smo zadnjemu delu drugega večera, na katerem so se predstavili rezidenčni skladatelji Maximiliano Soto Mayorga, Alastair White, Darcy Copeland in Sean Quinn. Skladba KUURUUPU Maximiliana Sota Mayorge je bila napisana za flavto, saksofon, akordeon, harfo, klavir in godalni kvartet. Zasnovana je raziskovalno, v njej nastopajoči raziskujejo svoja glasbila in skupaj ustvarjajo napetost ter snujejo transparentno zvočno substanco, ki jo tu in tam prekinejo ponavljajoče se geste, sicer pa tkanje zvočnosti poteka nemoteno. Skladba ostaja pritajeno zračna in združuje individualni izraz s celostnim, ki ju je vestno spajal dirigent Tilen Draksler. Gre za konsistentno delo, ki ima dovolj rahlo strukturo, da diha s tišino. Sledilo je delo Music Against Alastairja Whita za flavto, akordeon, harfo in godalni kvartet, ki je delovala fragmentarno. Tvorijo jo posamezne geste, ki postavljajo v ospredje zdaj enega, zdaj drugega izvajalca, a nihče povsem ne izstopa iz skupne zvočne podobe. Dramaturški lok skladbe je z izjemo posameznih dinamičnih zgibov dokaj linearen, vendar ustreza notranjemu ustroju in v delu vzdržuje zvočno fineso. Tako Whitova kot Mayorgova skladba sta doživeli odlično izvedbo po zaslugi prekaljenih izvajalcev, veščih sodobnega repertoarja.

WOLF Darcy Copeland za violino, violo, violončelo, saksofon, harfo in elektroniko je zasnovana na subtilnih in počasnih dolgih tonih, ki družijo izvajalce, z izjemo harfe, ki ima bolj dinamično vlogo. Skupni dinamični vzpon poteka zmerno in pritajeno, vanj pa kot enakopravni inštrument vstopi elektronika ter nevsiljivo dopolnjuje izvajanje v živo, vse dokler ga ne preraste v samostojnem pojavu elektronskih zvokov, ki aludirajo na naslov skladbe, in se spet umaknejo nastopajočim. Po besedah skladateljice delo združuje »divjost hkrati z nežnostjo bivanja kot žival«. Sean Quinn je napisal copse za godalni kvartet – beseda označuje zmerno poraščen osamljeni gozdič, avtor pa se je navdihoval pri istoimenski pesmi Charlesa Granvilla. Skladba zajema improvizacijske vzorce in se prične kot fin dialog, v katerem ima posebno mesto širši nabor gest, s katerimi godalci ustvarjajo izmenično umirjen pa spet energičen in učinkovit kontekst, pri katerem počasni crescendo razpade v posamezne gibe in se igra izmenjuje z improvizacijo. Nasprotja med forte in pianom prispevajo h kontrastnosti skladbe, ki nas pritegne z dvojno strukturo in diha svobodno v prostoru in času.

Odlična izvedba vseh štirih skladb nas je prepričala tako v kakovost ansambla (Oskar Longyka – violina, Anja Kralj – violina, Domen Kužnar – viola, Urban Megušar – violončelo, Weronika Partyka – saksofon, Neža Zupanc – flavta, Andrej Kos – akordeon, Urška Rihtaršič – harfa, Lovorka Nemeš Dular – klavir, Mauricio Valdés San Emeterio – elektronika, Darcy Copeland – elektronika, Tilen Draksler – dirigent), kot tudi potrdila izvirnost skladb. Velja razmišljati o tem, kako sodobni glasbi kaže v prihodnje, in prav o tem bo nedvomno tekla beseda na prihodnjem Festivalu sodobne glasbe .abeceda, ki ga ne bomo zamudili.