Čudna muzika

Kot je v recenziji na Radiu Študent opozoril in razložil Jaša Bužinel, gre pri poslušanju Less Than Nothing zasedbe Container Doxa za težaven proces iskanja ravnotežja med teoretsko zastavitvijo zvoka ter njegovo izpeljavo, med improvizacijo in kompozicijo, med poslušalčevimi navadami in plastičnostjo. Lahko bi našli še kakšno dvojico. Iz tega vidika se odpira tudi vprašanje, na katerem koncu v recenzijskem tekstu stvar zagrabiti. Bolj ali manj spontano smo se na tem mestu odločili za opis poslušalske izkušnje recenzenta ob poskusu njene sprotne interpretacije.

Ta poslušalska izkušnja pa je procesualna, tako kot sama zasnova Container Doxe, kar je navedeno tudi v omenjenem tekstu. Zvočni odlomki se ves čas drobijo, sestavljajo v celote, ki se razstavljajo in znova sestavljajo v nove, pri čemer ni mogoče staviti, kako bo poslušanje zvenelo prihodnjič. 

Na začetku nas je prestregla stalnica vseh posnetkov: nadrobljen, zagličan, blago šumeč ter izrazit ritem, ki je učinkoval zelo predreflektivno, kot recimo posnetki v ASMR načinu, ki sprožijo občutja ugodja kot kak topliški tretma. Deloval je sproščujoče in meditativno. Posamezni inštrumentalni drobci, najsi bodo saksofonski, kitarski ali klaviaturski, so tu nastopali kot ambientalna spremljava, ki barva in niansira beat. Vendar se je po nekaj poslušanjih toleranca na dotični zvok zvišala in učinek je sčasoma zbledel. Na tej točki se zna pojaviti pomislek o izčrpanosti celotne plošče. 

Lahko rečemo, da nekateri posnetki odstopajo od poteka, ki se zdi dokaj monoton in obenem naključen, vendar bi s tem tvegali, da spregledamo momente čudnosti, ki vznikajo na ozadju prav zaradi občutka neobveznosti. Tako morda vendarle ne gre le za neobveznost in fragmentiranost, pač pa za tehniko in formo, utemeljeni v ideji. 

A bilo je dobro počakati. Z umikom najneposrednejšega učinka poslušanja se je najprej razprl prostor dolgčasa in omlednosti, ki pa je vedno tudi provociral z raznimi detajli, ki ne dopuščajo pomiritve. Na ta način je sčasoma vzbujal željo, da se stvar zagrabi v celoti – kar pa se je seveda izkazalo za neizvedljivo: tok posnetkov si namreč lahko zamišljamo le kot omrežje podtalnic, ki vznikajo in ponikajo na opisani podlagi. Trenutek, ko privrejo na plano, je trenutek manjših solističnih potez, zarisov, ki vsebujejo raznorazne reference, tako postrockovske in freejazzovske kot hiphopovske. In na tej podlagi lahko zarišejo najrazličnejše krivulje. Vendar je obenem tako, da slutimo tudi latentno prisotnost instrumentarija; na zemljevidu poslušanja so zarisane tudi črtice, ki označujejo podzemne poti. Skratka, gre za vsaj dve ravni poslušanja, ki se zgoščata, drobita in razpršujeta v hitrih in nepredvidljivih potezah. Če se najprej zazdi, da gre za pusto pokrajino, lahko kmalu zatem odkrijemo še nekakšno čudno, divje življenje. Najbrž bi bilo odveč znova uporabiti zlajnano primero rizoma. Prej kot za prosto prehajanje po nepregledni množici poti brez hierarhij gre za preklapljanje med mentalnimi slikami ali možnost, da na dani mapi vsakič znova zarisujemo svoje poti.

Kot eksemplarični in obenem najizzivalnejši primer lahko izpostavimo osmi posnetek, ki obenem od ostalih najbolj izstopa po nasičenosti zvokov. Takšen vtis še posebno daje silovito, anksiozno in hitreje utripajoče donenje basa, ki v svoj roj zbira maso, ki ni kolaž, temveč nekakšno sopotje, zbir inštrumentalnih linij, ki tečejo v različne smeri, a so v zavesti prisotne istočasno. Nekakšna pervertirana antisimfonija, ki gre od svobodne improvizacije k ustvarjanju omrežja vrzeli v masivno celoto. Brnenje insektov, šumenje, žuborenje, pokljanje ob večernem goščavju.

Omenimo lahko še šesti posnetek, ki na plesnem ritmu zarisuje atmosferičen, skorajda klišejski zven saksofona in enako romantična odzvenevanja kitare: beat in glitchi v njem se s svojim melodičnim nasprotjem ne zlijejo, nastaja učinek potujitve, v katerem se antagonistično srečujeta plesni podij in imaginarij počitniškega sončnega zahoda. Poslušalec se lahko odloči za poskuse čutne dialektike ali vztrajanja v tej potujitvi.

V komentarjih plošče je bila opažana njena fragmentarna narava, z dodatkom neobveznosti. Lahko rečemo, da nekateri posnetki odstopajo od poteka, ki se zdi dokaj monoton in obenem naključen, vendar bi s tem tvegali, da spregledamo momente čudnosti, ki vznikajo na ozadju prav zaradi občutka neobveznosti. Tako morda vendarle ne gre le za neobveznost in fragmentiranost, pač pa za tehniko in formo, utemeljeni v ideji. 

Pridevnik »čudno« bi bil tisti, ki bi ga izbrali, če bi morali za vsako ceno opisati ploščo. Čudno kot pojem, kot zbir nedomačnosti in domačnosti, naključja in načrta, kot nekaj, kar nas lahko začudi le zato, ker je obenem nekako navadno oziroma deluje na terenu navadnega. Čudnost je v tem smislu treba razločiti od ekscesnosti, ki je predvidljiva in jo pogojuje transgresija oziroma neposredna subverzija navadnega. Čudnost nima jasno zastavljenega cilja, obenem pa ravno nejasnost cilja vzbuja pomisleke, provocira, čudi. Za tiste poslušalce, bralce, gledalce, ki reflektirajo, je redkejša in bolj izmuzljiva kot eksces ali subverzija. Predvsem pa nas pusti dovolj izgubljene, da si moramo njo samo ali izhod iz nje osmisliti ali začrtati sami. Razmerje med udobjem in neudobjem je pri njej sprevrnjeno: v neudobju se ne moremo udomačiti in ga nadalje vzorčiti, udobje pa ni neudobno v smislu mentalne lenobe, nereflektivnosti. Ne poslušamo je nujno zato, ker bi si želeli, temveč ker nas k temu sama sili. Odnos do nje je lahko hladen, a obenem spoštljiv, namreč spoštljiv do presenetljivega, ne samo v cerebralnem, temveč tudi v čutnem smislu; do nečesa, kar nam odkriva možnosti delovanja lastnih čutov oziroma našega sluha