Čvrsti naslednik

Samo dobro leto je minilo od prvenca Viva La Libertad! in že smo soočeni z nadaljevanjem projekta Malamor ali peščice preverjenih glasbenikov, ki jih je okoli sebe zbrala pevka Sanaa Taha. Ker z zapisom na predhodniku nisem seznanjen, moram na tem mestu takoj priznati, da sem pričakoval še eno domače poglavje več iz etno-rockovskega hibrida, ki hoče stresati parole, da bi ugajal določenim družbenim gibanjem. Namesto tega me je pričakalo deset pesmi različnih stilskih in jezikovnih značajev, ki ne kažejo nobenega usmiljenja do prej omenjenega kolobarjenja, temveč s svojo slojevitostjo nagovarjajo čvrsto in neposredno ter se na koncu, če potegnemo skupni imenovalec, (z)najdejo pod kopreno socialnega anarhizma z različnim geografskim poreklom. Tu mislim predvsem na jezikovno pestrost, ki morda niti ni toliko sad razgledanosti in porekla kovačke verzov kot odsev prepišnega družbenega vsakdana, s katerim se sooča na ulici in/ali v medijih, ter nepredvidljivega glasbenega popotovanja. Prav v tem je Malamor »odkril« alternativni kanal, destiliral različne glasbene vplive, ki segajo od garažne americane do kabaretskih impulzov nekakšne Siouxsie and The Banshees. Ekipa sama ga je posrečeno poimenovala »postglam retromex soul-punk«. Hm, kaj nismo v drugi polovici osemdesetih podobne vibracije prečrpavali iz zatohlih garaž Tucsona in z odrov kantin na vpadnicah v mesto? Album Daisy je v veliki meri naravni nasledek te avanturistične in prašne poetike.  

Daisy je napet, dramatičen in filmsko privlačen album, prepoln surovih in razigranih emocij, ki nikdar ne postavlja pod vprašaj iskrenosti zaigranih (z)godb. V njem se z lahkoto prepoznajo ljubitelji raznovrstnosti na več ravneh, najsi gre zgolj za muzike na prepihu ali kulturno-geografske elemente ter jezikovno pestrost.

Že na prvi tour de force skozi player Daisy zveni drugače od prenekaterih tovrstnih eksperimentov pod Alpami. Pesmi so oblečene v čvrste retro mex aranžmaje, v katerih se še vedno najde kakšna špranja, da jih umažejo oziroma razpoko zapolnijo z rockovsko neuravnovešenostjo. Vezno tkivo je namreč neponarejena energija in nikdar pozerska zagledanost v lastno početje, prej kabaretska distanca, podčrtana s humanistično noto, ki na srečo ni samozadostna. To mora, če seveda želi, poslušalec poiskati sam, kdor pa ima tovrstnega početja dovolj, se lahko enostavno prepusti glasbi visokega avtorskega dometa, ki ni zgolj podpora vokalu Sanae, temveč estetska kategorija zase. Ekipa Malamor nas na Daisy nagovarja s širokimi stilskimi kapacitetami brez vsakršnega ironičnega odklona, ki bi kakorkoli rahljal čvrste vezi med njimi. Ali če si malce poenostavim delo, zdi se, kot bi Sanaa za spremljevalni bend izbrala zgodnji Giant Sand ali Calexico, le da njeno superskupino sestavljajo Luka Ropret (kitare), Jaka Hawlina (trobenta), Peter Baroš (klaviature), Blaž Celarec (bobni) ter Žiga Golob kot gost na kontrabasu in električni bas kitari. To je postava brez predsodkov, vsak izmed njih je bolj doma v enem izmed na albumu prisotnih žanrov; in kot taka je postava nedeljiva enota, ki usmerja razpršene energije in jezikovno »nestanovitnost« svoje pevke. Kljub pristopu »vzeto malo tu in malo tam« je Daisy kot celota, če jo poslušamo osredotočeno, tekoč album. In po tej plati je pesmi celo odveč analizirati in razčlenjevati, bolje se jim je prepustiti, da nas odpeljejo po namišljeni poti od zore do mraka. Zatečeni elementi bluesa, swinga, latino glasbe, soula, rockabillyja, punka … so diskretne vmesne epizode, ki včasih iz ozadja prikličejo stigmo že slišanega, kar pa v ničemer ne slabi avtorske čvrstosti in razigrane avtentičnosti Malamorjevih marjetic. 

Daisy je napet, dramatičen in filmsko privlačen album, prepoln surovih in razigranih emocij, ki nikdar ne postavlja pod vprašaj iskrenosti zaigranih (z)godb. V njem se z lahkoto prepoznajo ljubitelji raznovrstnosti na več ravneh, najsi gre zgolj za muzike na prepihu ali kulturno-geografske elemente ter jezikovno pestrost. Skozenj se sprehodijo številni heroji naše (glasbene) preteklosti in sodobni underground poeti.