Darja Korez Korenčan

Bogate novinarske in uredniške izkušnje uvrščajo Darjo Korez Korenčan, dolgoletno ustvarjalko kulturnih oddaj na TV Slovenija, med najuglednejše in prepoznavne snovalce našega nacionalnega televizijskega programa. Je tudi pisateljica, ki nagovarja tako otroke kot odrasle. Letošnje leto ima v njeni poklicni poti poseben pomen; letos namreč tridesetletnico praznuje oddaja Opus, ki jo je Darja Korez Korenčan zasnovala in jo neutrudno ustvarja in vodi od samega začetka. Ob tej častitljivi obletnici sem se z njo pogovoril o tej večkrat nagrajeni oddaji. Spremljanje kulture, zlasti klasične glasbe, se je v naših tiskanih in elektronskih medijih skrčilo na poročanje in intervjuje, kritiške refleksije pa skoraj ni več. Seveda je izjema Ars program Radia Slovenija, pa še tam menda precej reducirajo vsebine zaradi varčevanja. Kakorkoli že, dejstvo je, da se vsi mediji ozirajo predvsem na kriterij branosti, gledanosti in poslušanosti, in klasična glasba je na žalost vedno veljala za nekaj zaprašenega, konservativnega, nezanimivega.

Že štiri desetletja slovensko medijsko krajino bogatijo Vaši prispevki in oddaje, s katerimi zastopate čedalje bolj spregledano področje kulture in umetnosti. Kako gledate na današnje trende v novinarstvu oziroma uredniške politike slovenskih medijev? Ali je krčenje medijskega prostora, ki ga slovenske televizijske in radijske postaje ter tiskane revije namenjajo klasični umetnosti, zaskrbljujoče ali pa so se morda tovrstne vsebine zgolj prestavile v spletni prostor?

Spremljanje kulture, zlasti klasične glasbe, se je v naših tiskanih in elektronskih medijih skrčilo na poročanje in intervjuje, kritiške refleksije pa skoraj ni več. Seveda je izjema Ars program Radia Slovenija, pa še tam menda precej reducirajo vsebine zaradi varčevanja. Kakorkoli že, dejstvo je, da se vsi mediji ozirajo predvsem na kriterij branosti, gledanosti in poslušanosti, in klasična glasba je na žalost vedno veljala za nekaj zaprašenega, konservativnega, nezanimivega. Zlasti v televizijskem mediju se morajo kadri hitro menjavati, vse mora biti dinamično, česar klasična glasba ne dopušča, saj niso možne manipulacije in, recimo, insertiranje glasbe, ki je izrazito abstraktna. Prav zato je na televiziji toliko težje pokrivati klasiko in je pogosto odrinjena v pozne nočne ure, ker naj ne bi zanimala širokega kroga gledalcev. 

Seveda je zdaj veliko vsega mogoče najti na spletu, a tudi tam klasika ne prednjači, razen ko gre za zelo znana imena ali škandale, povezane z njimi. Tu in tam še najdemo kakšen kritiški zapis, vendar so v ospredju druge, popularnejše glasbene zvrsti, ki jim je namenjenega veliko prostora, absolutno preveč v primerjavi s klasiko.

Kateri slovenski mediji po Vašem mnenju še vedno ustrezno gojijo kritično misel in zdrav odnos do kulturne, tudi glasbene dediščine?

Osrednji časopisi, kot so Delo, Dnevnik, Večer, še imajo nekaj kulture, vendar je še tam klasična glasba v primerjavi z drugimi umetnostnimi področji najmanj zastopana. Glede spremljanja klasične glasbe je nacionalna RTV gotovo izjema, saj na komercialnih radijskih in televizijskih postajah tega ni mogoče pričakovati. Omenila sem že Ars program na Radiu Slovenija, na TVS pa imamo Uredništvo za resno glasbo in balet, kjer z reportažnim avtomobilom snemajo koncerte, občasno pripravijo kakšen daljši portret, velikokrat pa lahko vidimo predvajane portrete tujih televizij, katerih nakup je včasih cenejši od lastne produkcije.

V Uredništvu oddaj o kulturi, kjer sem zaposlena, imamo redno polurno mesečno oddajo Opus s področja klasične glasbe, poleg tega pa tedensko mozaično oddajo Osmi dan, kjer najdejo mesto prispevki z operno ali koncertno vsebino, seveda v dokaj kratki, nekajminutni obliki. Rubriko Kultura so s konca Dnevnika premaknili nazaj v termin po Odmevih, a velja dogovor, da naj bi bil vsaj en prispevek s področja kulture tudi v Dnevniku. To ni vedno mogoče, saj nepričakovani politični dogodki kulturo izpodrinejo, in če je dnevnik predolg, gre pač ven kulturni prispevek, ki je običajno na koncu. Tako od nekdaj deluje informativni program, kultura je na začetku Dnevnika samo ob kulturnem prazniku.

Že desetletja bdite nad slovensko glasbeno ustvarjalnostjo in poustvarjalnostjo. Kaj menite o trenutni prepoznavnosti, odmevnosti in mednarodni prisotnosti slovenske glasbe, katera skladateljska in izvajalska imena jo v največji meri oblikujejo? Ali sta klasična in zabavna glasba pri tem v ravnovesju?

Slovenci smo lahko ponosni na veliko število izjemnih inštrumentalistov, pevcev in dirigentov, ki so uspeli zunaj naših meja, pri nas pa žal bolj malo vemo o njih. Prav zato poskušam v Opusu predstavljati uspešne glasbenike, in vedno znova odkrivam takšne, ki so s trdim delom uspeli na avdicijah v tujini. Med njimi so inštrumentalisti v najboljših orkestrih, kot so Dunajski filharmoniki, Berlinski filharmoniki, osrednja bavarska orkestra – filharmonični in radijski, imamo tudi Moniko Bohinec, ki je redna članica Dunajske državne opere, pa baritonista Jako Mihelača, ki je redni član Berlinske državne opere, izvrstno zborovsko dirigentko in avtorico številnih glasbeno-gledaliških projektov Karmino Šilec itd. Med skladateljskimi imeni mlajše generacije sta se zlasti v nemškem in avstrijskem kulturnem prostoru dobro uveljavila Nina Šenk in Vito Žuraj. So pa seveda še drugi, ki nimajo tako mednarodnih ambicij, vendar jih moramo ceniti zaradi njihove izvirnosti tako v koncertnem kot opernem polju ustvarjanja, ki je še zmeraj bolj skromno, a zato toliko bolj upoštevanja vredno.

Klasična in zabavna glasba ne bosta nikoli v ravnovesju, kar zadeva medijsko pokrivanje, ker je povsod uredniška politika takšna, da na prvo mesto postavlja razvpite estradnike in ne kakovostni koncertni dogodek ali pomembno nagrado kakega našega glasbenika na mednarodnem tekmovanju. Največ bodo mediji poročali o Evroviziji, skoraj nikoli pa o evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov, češ, koga pa to zanima. Tako včasih vidimo na vseh možnih naslovnicah ene in iste pop ali rock glasbenike, intervjuje z njimi, pojavljajo se na vseh spletnih portalih, mediji dobesedno delajo iz njih kvazizvezde. Nekateri pridno izkoriščajo svoje povezave s tistimi, ki upravljajo z določenimi portali, da dosežejo čim večjo pozornost javnosti. To je ceneni populizem, ki mi je bil vedno tuj, zato tudi nimam Facebook ali Instagram računa. Osebno se mi ne zdi pomembna množičnost tistih, ki gledajo mojo oddajo, ampak mnenje tistih, ki jih cenim zaradi njihove kredibilnosti in znanja.

Grenka izkušnja z boleznijo je v veliki meri zaznamovala Vaše življenje in Vas spodbudila k pisanju knjige Korak za korakom: Covid in bitka za življenje. Kako gledate na glasbeno življenje v času po pandemiji? Kakšne spremembe opažate v svetu umetnosti in v odmevnosti (predvsem klasične) glasbe v slovenskem kulturnem prostoru?

Pandemija je glasbenike prisilila, da so začeli ustvarjati doma in potem poskušali po spletu in različnih družabnih omrežjih ponuditi svoje stvaritve širokemu krogu poslušalcev in gledalcev. Za nekatere je bila to slaba izkušnja, ker niso mogli nastopati pred občinstvom, za druge pa tudi prednost, ko so ustvarjali za računalnikom in morda vzpostavili veliko več kontaktov, kot bi jih sicer. Marsikje so veliko vadili za zaprtimi vrati z maskami na obrazih. Nekaterim je to odprlo nova področja delovanja.

Kot pravi stari pregovor, je »vsaka stvar za kaj dobra«, kar nedvomno drži.  Tudi sama sem se v času prebolevanja covida lotila pisanja knjige o tem, z napotki premagovanja stresa ob hudih preizkušnjah. Sicer pa pišem tudi prozo in sem v romanu Sopranistkine solze skozi izmišljeno zgodbo med drugim razgrnila operno zakulisje, ki ni vedno tako bleščeče, kot se kaže pred zastorom.

Veliko ste potovali ter obiskovali koncertna prizorišča in glasbene festivale širom Evrope. Kako se na tovrstna dogajanja odzivajo tamkajšnji mediji in občinstvo in ali opažate kakšno bistveno razliko od države do države, vključno s Slovenijo?

Odzivi medijev na dogodke, kot so glasbeni festivali, so povsod podobni. Iščejo predvsem afere in škandale, kako je bila kakšna solistka oblečena ali se je morda sveže ločila oziroma poročila, kdo je njen soprog, koga toži pa ali je imela plastično operacijo, kdo vse je bil na kaki premieri in otvoritvi ipd. Na prvih straneh so vedno politični veljaki in razni veliki sponzorji, ki se na umetnost v resnici sploh ne spoznajo, a so pomembni, ker odprejo denarnice, zato jih direktorji vedno potiskajo v prvi plan pred fotografe; no, večinoma se tudi sami radi nastavljajo objektivom. Fotografi in snemalci medijskih hiš imajo naročilo urednikov, da morajo posebej posneti, če se kakšen politik ali direktor pojavi z novo spremljevalko, po možnosti mlado, v visokih petah in z globokim dekoltejem, s kozarcem šampanjca v rokah in širokim nasmehom bleščeče belih zob ... Otvoritve so povsod glamurozne, kasneje pa se nobenemu mediju ne zdi več zanimivo, da bi objavil vsaj kakšno poročilo, kaj šele kritiko, če pa že, mora ta čimbolj sesuvati, četudi brez argumentov, žal.

Vaša oddaja Opus letos praznuje tridesetletnico. Ta uspeh je zagotovo eden osrednjih dosežkov Vaše kariere in velika motivacija pri delu. Kako ob oblikovanju Opusa uresničujete svoje poslanstvo in kakšno vizijo oddaje za prihodnje imate pred očmi?

Ta okrogli jubilej je seveda tudi čas za razmislek, človek pač potegne črto pod neko delo, pogleda, ali ga je zadovoljivo opravil, kaj bi lahko izboljšal itd. Vesela sem predvsem lepih odzivov gledalcev, ki jih ni malo in jih redno spravljam v posebno mapico, saj je to tako kot oddaja dokument nekega časa, ko ti nekdo, ki je znan zunaj naših meja, napiše, da je počaščen, če lahko pride v oddajo. To je za takšno oddajo, ki ni v najbolj gledanem terminu, velik poklon. Oddaja je edina redna mesečna oddaja na slovenskih televizijah, ki je dobila tudi nekaj strokovnih nagrad. Prav zato mi jo je kot avtorici še vedno izziv pripravljati, saj se nikoli ne ponavljam, ampak vedno iščem kaj novega. Poskušala sem iti v korak s časom, tako se je oddaja skozi leta vsebinsko in vizualno spreminjala, vendar se ni izčrpala, ker vsebino narekuje glasbeno dogajanje pri nas in v tujini, ki je vedno zelo pestro.

Nikoli nisem bila odvisna od tiskovnih konferenc, saj se mi zdi to odzivanje pomembno bolj za redne dnevne in tedenske oddaje, kot so Kultura in Osmi dan, medtem ko je Opus oddaja, v kateri si je mogoče vzeti čas vsaj kakšno minuto ali dve, da zaslišimo kako glasbo, da kdo pove kaj več kot v običajnem poročilu. To je prednost oddaje, ki pa seveda tudi ne sme biti dolgočasna, čeprav je pozno na programu. Zdaj si lahko vsakdo oddajo pogleda na spletu ali z zamikom nazaj.  

V prvem desetletju sem imela tudi glasbene goste, ki so izvajali glasbo v studiu, ker je bila minutaža daljša. Kasneje sem pripravljala reportaže ob spremljanju naših najvidnejših orkestrov in zborov na gostovanjih v tujini, vedno pa me je zanimalo glasbo postavljati v širši družbeni kontekst. Privlačijo me teme o posameznih fenomenih, ki jih poskušam predstaviti na poljuden način in obenem verodostojno. Tako sem imela serijo oddaj na temo glasbe in politike, obdelala sem glasbo na državnih proslavah in v totalitarnih režimih, blizu sta mi tudi kulturna dediščina in glasba. Tako sem se lotila glasbene ikonografije na baročnih freskah pa zgodovine orgelske glasbe pri nas, vključno z izdelovalci, ob velikih obletnicah znanih literatov sem iskala povezave z glasbo skozi besedila (Shakespeare, pri nas Cankar, Kajuh, Prešeren). Zanimive so bile življenjske zgodbe Tartinija pa rodbine Ipavec in mnogih drugih, veliko je bilo tudi portretov naših najvidnejših umetnikov, v zadnjem času pa odkrivam nadarjene mlade glasbenike, ki se uveljavljajo na tujih koncertnih in opernih odrih ali v pedagoškem poklicu.  

Vse to nekako tvori in bogati naš avdiovizualni arhiv oziroma dokumentacijo, ki bo imela čez leta, ko bo povsem digitalizirana, zanamcem kaj pokazati. To me navdaja s ponosom in veseljem, da lahko še ustvarjam.

Arhiv oddaj Opus na RTV Slovenija si lahko ogledate TUKAJ.