Dišalo je po jazzu

Ko je prvič zadišalo po jazzu

Zgodba slovenskega jazza se začenja v razmerah optimističnega razpoloženja družbe dvajsetih let preteklega stoletja, ko sta nagel gospodarski razvoj in naraščajoča urbanizacija vplivala tudi na povečano željo po zabavi. Slovensko meščanstvo jo je zadovoljevalo predvsem z druženjem v restavracijah in kavarnah ter redkih nočnih lokalih, zelo priljubljene pa so bile tudi plesne vaje. V teh okoliščinah je imela pomembno vlogo glasba, ki je morala biti zabavna oziroma plesna. Ker so bili Slovenci zaradi povezanosti z zahodnim svetom v veliki meri seznanjeni s sodobnimi trendi zabavnoglasbenega ustvarjanja, so se srečali tudi z jazzom.

Že leta 1922 je Tržačan Miljutin Negode v Ljubljani zbral štiričlansko zasedbo, Original Jazz Negode, sestavljeno iz dveh violin, klavirja in bobnov, katerim se je dve leti kasneje pridružil saksofon. Ta kvintet velja za prvi jazz ansambel na področju tedanje Jugoslavije, četudi glasbi, ki so jo igrali, težko rečemo jazz, saj je ostajala v mejah neimprovizirane plesne glasbe, kakršno so do sredine tridesetih let izvajali tudi nekateri drugi ansambli, denimo Cvirnovi fantje, Odeon, Sony Boy Jazz, Merkur ter Jazz Zarja.
 

Nova generacija, nove vrednote, nova glasba
 

Glasbeno kariero je konec dvajsetih let kot najstnik že začenjal Bojan Adamič, ki je kot prvi Slovenec pričel razvijati veščino jazzovske improvizacije. Kot multiinštrumentalist si je priboril pomembno mesto v različnih zasedbah, veliko zanimanje za jazz pa ga je sredi tridesetih let spodbudilo k ustanovitvi lastnega ansambla, ki je predstavljal vzor novi generaciji mladine. Z jazzom se je postopoma srečevalo vse več mladih, predvsem študentov, ki so se v predvojnih letih vse bolj osamosvajali izpod nadzora odraslih. V Ljubljani so začeli mladi glasbeniki ustanavljati skupine, ki so v glavnem igrale na plesnih vajah, kjer se je začela razvijati prva slovenska mladinska subkultura. Združevala je tako glasbenike kot poslušalce, ki so z jazzom izražali svoj odnos do življenja in družbe, v kateri so živeli. Mednjo so sodili tudi člani študentskega orkestra New Star, ki so leta 1937 začeli igrati na sokolskih plesnih vajah v Narodnem domu. Kar je bilo sprva majhna amaterska zasedba, se je postopoma razširilo v sestav s 15 oziroma 16 glasbeniki. Boljši in najbolj zagnani med njimi so se začeli resneje zanimati za jazz in nastal je polprofesionalni študentski ansambel Broadway. Vodil ga je Ladislav Zupančič, v njem pa je sodeloval za nadaljnji razvoj slovenskega jazza zelo zaslužni Aleksander Skale. Njihovi vzorniki so bili ameriški zvezdniki swinga, katerih plošče so se pojavile na domačem tržišču – Louis Armstrong, Benny Goodman, Glenn Miller, Artie Shaw, Casa Loma Orcestra, brata Dorsey idr. Z jazzom so se spoznavali tudi preko hollywoodskih filmov in radijskih valov.

Sproščenost glasbe in spremljajočega življenjskega sloga, predvsem modernih plesov, je predstavljala odmik od konzervativnih vrednot ter je vodila v prelom z dominantnim svetom odraslih. Tako kot na zahodu, je bila tudi pri nas pomemben pokazatelj spreminjanja družbe in osvobajanja od njenih starih konvencij. Slovenska jazzovska scena se je razvijala v smeri evropskih, čeprav je za njimi v glasbenem smislu precej zaostajala. Domači jazzovski navdušenci so si tako kot evropski proti koncu tridesetih let zelo prizadevali čimbolj verno slediti svojim ameriškim vzornikom, toda njihova glasba je bila zaradi pomanjkanja improvizacije od pravega jazzovskega izraza še precej daleč. A njen duh je bil isti, svoboden in vitalen, obetajoč veliko popularnost.
 

Med hrumenjem topov

Z nastopom druge svetovne vojne je swing kot najpopularnejša ameriška glasba dobil še eno družbeno konotacijo: postal je glasbeni simbol antifašistične koalicije in s tem še povečal svojo priljubljenost med mladimi. V Ljubljani je pod italijanskim okupatorjem obstajalo deset večjih orkestrov, med katerimi so bili Orkester Bojana Adamiča, Veseli berači, Zlatih sedem in Orkester Sama Hubada. S prihodom nemškega okupatorja je bilo igranje in poslušanje jazza prepovedano, vendar so Nemci prebivalcem vrnili radijske sprejemnike, ki so jim jih pred tem zaplenili Italijani. Tako je kljub prepovedi veliko mladih ob večerih skrivaj iskalo frekvence tujih postaj, ki so predvajale ameriško glasbo (Air from Munick in Voice of America). Jazz kot glasba zaveznikov je zanje dobil še dodaten naboj in lahko bi pričakovali, da bo tako kot drugod po Evropi postal priljubljen tudi na bojiščih. Vendar mu uradna naklonjenost zavezniških sil v slovenski vojski razen izjemoma ni zagotovila svojega prostora. Adamič je resda imel svoj partizanski orkester, vendar v njem niso izvajali ameriškega jazza. Razloge zato lahko verjetno prej kot v njegovi nepriljubljenosti med komunisti iščemo v njegovi prešibki vpetosti v slovensko predvojno družbo. Medtem ko so ameriški, angleški, francoski in sovjetski vojaki na frontah ob glasbi Ellingtona, Goodmana, Basieja, Shawa, Millerja in drugih sanjali o boljših časih, se večina slovenskih partizanov s tovrstno glasbo pravzaprav še nikoli ni srečala, kaj šele identificirala. Enako lahko trdimo za njihove ideološke nasprotnike. Jazz je med Slovenci ostal glasba subkulture, glasba, ki je za zaprtimi vrati čakala na konec vojne.
 

Pet minut svobode

Takoj po osvoboditvi se je zazdelo, da bo jazz pri nas končno zacvetel. Tisti mladi glasbeniki, ki so med okupacijo ostali doma in jih je ta zvrst glasbe privlačila, so zaradi obilice prostega časa in informacij iz tujine precej napredovali v svojem muziciranju. Pod vodstvom Bojana Adamiča so ustanovili prvi slovenski profesionalni big band, ki se je imenoval Plesni orkester Radia Ljubljana, na kratko PORL. Trobentač Urban Koder, ki je v njem igral od samega začetka, se spominja, da so v prvih povojnih mesecih igrali ogromno jazza, saj jih pri tem ni nihče oviral. Z zaostrovanjem razmer med ZDA in Sovjetsko zvezo pa se je odnos komunističnih oblasti do jazza postopoma spremenil. To se je pokazalo že decembra 1945, ko je PORL nastopil v Beogradu. V nabito polni dvorani Kolarčeve univerze so med drugim odigrali hitri aranžma ameriškega zvezdnika Harryja Jamesa, Beat by Boogie, in publika je od navdušenja tako rekoč ponorela. Reakcija oblasti je bila povsem druge vrste: veliko poslušalcev so zaprli in Adamiča obtožili ameriške propagande. Kljub prepričevanju, da orkester zgolj igra glasbo, ki jo imajo mladi radi, naslednjega dne jazza niso smeli igrati. In igrati ga niso smeli vse do leta 1948.
 

Za železno zaveso

Po tem dogodku so za slovenski jazz nastopili težki časi. Prepoved njegovega javnega igranja in predvajanja je bila politične oziroma ideološke narave in je izhajala iz globljih razmerij med jugoslovanskimi komunisti in zahodnim svetom. Jugoslovanski komunisti so v prvih povojnih letih slepo sledili sovjetskim direktivam, kar je pomenilo, da so zavračali vse, kar je spominjalo na svet zunaj socialističnih meja. V svoji paranoji pred kapitalističnim sovražnikom so hoteli izbrisati vse sledove zahodne, predvsem ameriške kulture, in jazz kot njen glasnik je tako postal žrtev sistematičnega preganjanja. Prav v represivni klimi zgodnjega socializma je jazzovska glasba s svojo spontanostjo in simbolno vrednostjo za mladinsko subkulturo postala še privlačnejša. Svojo glasbeno energijo je pretvorila v sredstvo protesta proti sistemu in v izraz želje po spremembah. Radijska postaja Voice of America, ki je v živo oddajala iz New Yorka, je imela v socialističnih državah mnogo poslušalcev in tudi pri nas je velik del mladine z velikim zanimanjem poslušal oddaje slavnega Willisa Connoverja. Jazz jim je pomenil več kot samo glasbo: poosebljal je spontanost in svobodo zahodnega načina življenja, za kateri so bili sami prikrajšani. Čeprav se plošč in drugega gradiva tedaj pri nas ni dobilo in so ameriški filmi veljali za socializmu nevarne, so mladi po zaslugi teh oddaj poznali vse zvezde takratne popularnoglasbene scene, od Bennyja Goodmana in Woodyja Hermana do Tommyja Dorseyja in Harryja Jamesa.

Tako so se glasbeniki, ki so bili v okviru PORL-a obsojeni na igranje šlagerjev in sovjetskih maršev, zbirali tudi v samostojnih zasedbah, v katerih so se lahko svobodneje izražali. Najpopularnejši med ljubljansko mladino tistega časa so bili zagotovo Veseli berači, ki jih je od konca vojne naprej vodil Ati Soss. Ob vikendih so igrali na izjemno obiskanih plesih v Narodnem domu, kjer so kljub nadzoru oblasti poskušali svoje nastope začiniti z jazzovskimi vložki. Ker nadzorniki niso bili najboljši poznavalci glasbe, sámo igranje jazza ni bilo tako problematično, kot je bil problematičen spremljajoči »tržačan« – boogie-woogie, ki je veljal za dekadenten, škodljiv in socializmu nevaren ples.
 

Ločitev od velikega brata in vrnitev jazza v javno življenje

Pomembno prelomnico v razvoju slovenskega jazza predstavlja leto 1948, ko je jugoslovanska oblast z informbirojevskim sporom zavrnila sovjetski tip socializma in se v sili razmer naslonila na Zahod. V državi se je začel širiti zahodni kulturni vpliv, ki ga je hotela partija sprva nasilno zatreti, sčasoma pa so tudi njeni najradikalnejši ideologi ugotovili, da se mu ni mogoče izogniti. Tako sta bila kmalu po sporu s Sovjetsko zvezo javno igranje in predvajanje ameriške glasbe ponovno dopuščena, čeprav je bilo to za večino kulturnih ideologov še vedno močno nezaželeno. Radio Ljubljana, ki je v začetku petdesetih let postal središče jazzovskega dogajanja v Sloveniji, in glasbeniki, ki so pod njegovim okriljem navduševali predvsem mlajše občinstvo, so bili zato še nekaj let tarče ideoloških obtožb.

PORL je na zahteve publike postopno spet prodrl z ameriškimi aranžmaji, z začetkom petdesetih let pa so se oblikovale tudi nove zasedbe, ki so javno nastopale z jazzom. Svoj big band je leta 1952 ustanovilo Kulturno-umetniško društvo Kajuh, katerega vodstvo je prevzel France Kapus, trobentač razpadlih Veselih beračev. Vodil ga je dve leti, dokler ni postal vodja Akademskega plesnega orkestra (APO), ki je bil ustanovljen že leta 1947 kot orkester Univerze v Ljubljani. V njihovem repertoarju je bil zelo priljubljen swing Glenna Millerja, leta 1953 pa je prav za APO svoj prvi aranžma napisal Janez Gregorc.

Poleg big bandov so se, predvsem na pobudo radijskih glasbenikov, oblikovale tudi manjše zasedbe. Tako so nekateri člani radijskega orkestra leta 1953 sestavili svojo skupino, znano pod imenom Solisti Plesnega orkestra Radia Ljubljana. V njej so igrali vsi najboljši jazzisti tistega časa: Urban Koder (trobenta), Dušan Veble (saksofon), Ati Soss (klarinet, saksofon), Mik Soss (pozavna), Mario Rijavec (klavir), Miško Hočevar (bas) in Aleksander Skale (bobni). Predvsem za radijska snemanja se je zbirala skupina glasbenikov, imenovana Ljubljanski plesni sekstet, njeni člani pa so bili Ati Soss (klarinet, saksofon), Mojmir Sepe (klavir), Jože Kampič (harmonika), Mitja Butara (kitara), Borut Finžgar (bas) in Janez Sever (bobni). Ti so veliko spremljali tudi pevke in pevce.

Omenjene zasedbe so po hudi represiji zagotovo oživile slovensko jazz sceno, a je ta zaradi večletne izoliranosti precej zaostala za dogajanjem v domovini svojega izvora oziroma Ameriki. Zaradi pomanjkanja novih plošč je bil zamik v naprednosti igranja zelo velik. Medtem ko je bil pri nas ob tradicionalnem jazzu (dixieland) na višku popularnosti predvsem swing, se je jazz v ZDA že med vojno začel razvijati v smeri modernega jazza – bebopa na eni in cool jazza na drugi strani.

Pri nas vse do konca petdesetih let modernega jazza ni igral nihče. Tudi improvizacija še ni bila obvezna, čeprav se je med solisti PORL-a precej razvila. Ker je primanjkovalo tako avtorskih skladb (z izjemo Adamičevih) kot tudi napisanih ameriških aranžmajev, se je veliko »prepisovalo« s plošč in iz filmov. Prvi tovrstni film, ki so si ga po dolgem času lahko ogledali nekateri izbranci, je bil Fant s trobento.
 

Jazz v letih otoplitve

Z vse močnejšim oziranjem na Zahod so se od sredine petdesetih let v slovenskem partijskem vrhu vse bolj uveljavljali pragmatični politični pogledi, ki so dopuščali v glavnem vse, kar ni neposredno ogrožalo komunistične oblasti. To se je zrcalilo tudi v razcvetu jazzovskih zasedb in v naraščajoči kakovosti glasbe. Razumljivo je, da so bili tehnično najnaprednejši radijski glasbeniki, saj so med rednimi vajami, snemanji ter koncerti s PORL-om veliko igrali tudi v svojih manjših zasedbah. Teh je bilo v tem času kar precej: Kvintet Jožeta Kampiča, ansambla Milana Ferleža in Atija Sossa ter Ljubljanski jazz ansambel. Slednji je bil pravzaprav skupina že omenjenih solistov PORL-a, ki so si leta 1955 nadeli novo ime in v naslednjih letih zamenjali nekatere člane. Navduševali so se predvsem nad tradicionalnim jazzom – dixielandom, s katerim so nastopali v Domu armije. Veliko so tudi gostovali; njihov nekdanji vodja, Urban Koder, se z veseljem spominja turnej po Jugoslaviji, Avstriji in Poljski ter nastopov v vojaških bazah v Franciji, kjer so leta 1956 zabavali ameriške vojake. Veliko so snemali za radio in kasneje za televizijo. Leta 1960 so pri zagrebški založbi Jugoton izdali prvo ploščo jazza v nekdanji Jugoslaviji, kasneje pa so posneli še tri plošče v stilu tradicionalnega jazza.

Velik preskok v igranju jazza je bil opazen tudi pri Akademskem plesnem orkestru, ki je bil za nekatere glasbenike pomemben predvsem kot odskočna deska za članstvo v PORL-u. Njegovo vodstvo je France Kapus zaradi odhoda k vojakom leta 1955 prepustil Dušanu Hrenu, po odsluženem vojaškem roku pa se mu je pridružil kot trobentač. Pod Hrenovim vodstvom je orkester kot predstavnik naše univerze uspešno nastopil ob obletnici Sorbone v Parizu, leta 1957 pa kot edini big band na mladinskem festivalu v Moskvi. Pred odhodom v Sovjetsko zvezo je posnel nekaj skladb iz svojega programa. Kmalu po teh gostovanjih je mesto vodje orkestra ponovno prevzel Kapus in ga obdržal do razpada orkestra leta 1959. Skozi vsa leta svojega obstoja je APO redno igral v Narodnem domu, ki v novih razmerah ni bil več edino ljubljansko plesišče.

Svoje plese sta namreč prirejala tudi Orkester kulturno-umetniškega društva Tine Rožanc in Big band Tabor, zelo popularne so bile tudi plesne zabave, ki so jih ob vikendih organizirale srednje šole. Po približni oceni je v drugi polovici petdesetih let ob že omenjenih big bandih ter profesionalnih in polprofesionalnih radijskih zasedbah na Slovenskem delovalo še kakih 30 amaterskih jazzovsko usmerjenih skupin, od tega polovica v Ljubljani. Njihova imena so bila ponavadi najrazličnejše skovanke iz ameriške angleščine, denimo Six Blues, Stompers, Combo, Seven dixies, Shadows, Echo itd. Mladi entuziasti, ki jim je tedaj »jazz pomenil vse«, so postali pravi idoli svoje generacije, čeprav razen redkih izjem kot glasbeniki nikoli niso dosegli nekega uradnega statusa uveljavitve.

Glasbene inštrumente je bilo pri nas še vedno zelo težko kupiti, plošč pa pravzaprav sploh niso prodajali. Tudi v tujino so tedaj lahko odhajali le redki, tako da so bile novejše izdaje jazza pravi zaklad. V malo boljšem položaju so bili radijski glasbeniki, ki so material iz tujine naročali preko radia. Zato ne preseneča, da so proti koncu petdesetih let prav nekateri posamezniki iz njihovih vrst začeli igrati v smeri modernega jazza. Prvi so bili člani Ansambla Mojmirja Sepeta, ki so se najbolj zgledovali po kvintetu Georgea Shearinga, zanimala jih je tudi glasba Milesa Davisa in Clifforda Browna.
 

Končno odprti v svet

Spomladi 1959 je v Ljubljani prvič nastopil Louis Armstrong. Pod kupolo Gospodarskega razstavišča ga je kljub štiriurni zamudi pričakala večtisočglava množica in ga pozdravila z velikim navdušenjem. Čeprav koncert legendarnega »Lojzeta«, kot ga je klicala ljubljanska mladina, ni bil prvi ameriški jazzovski dogodek v Ljubljani – pred njim so v Filharmoniji že nastopili Peters' Sisters, Modern Jazz Quartet in Oscar Peterson – lahko rečemo, da je predstavljal simbolni začetek obdobja, ko se je slovenska družba odprla v svet in končno zadihala v njegovi raznolikosti.
 

Leta 1960 je družbeno sprejemljivost jazza potrdil prvi Jugoslovanski jazzovski festival na Bledu, ki je slovenske glasbenike povezal z južnimi brati, v naslednjih letih pa celo z zvezdami svetovnega slovesa. Festival se je kasneje preselil v Ljubljano, ki je vseskozi ostala ustvarjalno središče slovenskega jazzovskega dogajanja. Tam je bil radio, bila so plesišča, bil je Bellevue. Tik pred iztekom petdesetih let so se namreč pod rožniškim gričem, v klubu hotela Bellevue, začeli redni jazzovski večeri, ki so se odvijali vse do leta 1967. Na njih se je zbirala vsa tedanja jazzovska srenja, zabavala pa jo je stalna štiričlanska zasedba brez posebnega imena, a s posebno energijo. Njeni mladi člani so vsak večer privabljali ljubitelje modernega jazza, ki so bili v tistem času že precej številni.

Po dobrem desetletju bolj ali manj izoliranega življenja se je slovenski jazz v šestdesetih letih končno le približal ameriškemu in evropskemu, zaplul je v prostor mednarodnega dogajanja in se prepustil njegovemu naravnemu toku. V svojih številnih izraznih oblikah se je dokaj trdno zasidral v slovensko kulturo. Njegove ljubitelje srečamo tako med glasbeniki kot neglasbeniki vseh odraslih generacij. Medtem ko se starejše še danes udeležujejo koncertov Big Banda RTV Slovenija in redkih dixieland zasedb, kjer se ob zvokih nekdaj edine popularne glasbe potapljajo v spomine svoje mladosti, se mlajše navdušujejo predvsem nad aktualnimi dogajanji v jazzu, ki jih vsako leto predstavi še vedno trajajoči Ljubljanski jazz festival.