Dizajniranje popa … in tudi rocka

Če so v zasedbi Čao Portorož prejšnji album poimenovali Pop, je po pričakovanjih njegovo celovečerno nadaljevanje Design. Navsezadnje sta mi Gregor Andolšek in Ivian Kan Mujezinović v pogovoru pred štirimi leti to nekako namignila. In dobili smo … Mar res? Nekoč, v osemdesetih, se je temu reklo post punk in imam občutek, da je ravno Portorož eno obmorsko najdišče za čao postpunkerje. Malo za šalo, a precej zares. Skupina Čao Portorož že celotno svojo diskografijo oplaja svojo glasbeno motivacijo, izvirnost in iskrivost, ki v priokusu vselej odmeva kot zimzelena pesmarica.

Tisto, kar v fundamentu povezuje omenjeni plošči, je predvsem prvinska, razigrana, glorificirana lo-fi estetika, ki sila enostavno in diskoidno tekoče in poskočno poslušalcu podaja mamljivi stik alter popa in indie rocka. Nekoč, v osemdesetih, se je temu reklo post punk in imam občutek, da je ravno Portorož eno obmorsko najdišče za čao postpunkerje. Malo za šalo, a precej zares. Skupina Čao Portorož že celotno svojo diskografijo oplaja svojo glasbeno motivacijo, izvirnost in iskrivost, ki v priokusu vselej odmeva kot zimzelena pesmarica.

Uvodna skladba TU TU TU TU TU TU TU prinaša ta ultimativno senzibilni obliž za vse tiste, ki iz tradicionalnih rockovskih in drugih nazorov ne upajo vstopiti v disko klube ali klube s plesno glasbo. Res urnebesna disko skladba za rockovski trio in morebitne simfonike! Ravno tako urnebesna in provokativna, a vselej gentrifikacijsko realistična sledi skladba Slovenec, ki s kitarskim uvodom in dovtipom ritem sekcije na stežaj razpira kultno domačo zapuščino Otrok socializma, Niet in Borghesie. In to vsekakor nekaj pomeni. Kajti skladba Zoran prinaša diametralno verifikacijo skupine, ki v tej magični ljubezenski izpovedi zveni kot soundtrack za nadaljevanje Košakovega Autsajderja, ki se v novi milenijski sedanjosti sliši bolj ljubezenski od same glasbe. Zato je skladba v nadaljevanju, Uho, res le za občutljivo uho, ki se najde v vsakdanjiku slehernih ljudi, v slehernih emocijah, slehernih mislih, slehernih hotenjih … V Boys & Boys nas Čao Portorož distorzira v eruptivno navigacijo skozi paleto sozvočja in napevov, ki se iz elektronsko pogojenega uvoda sprevržejo v pretkano hardcore vožnjo skozi južnjaško drugogodbeno sintetiko. A pozor, sledi Vojska, kjer Čao Portorož v svojem ozaveščeno žalujočem rockovskem (pri)zvoku grunge nekako razcepi med Irak in Afganistan ter poje o naših bodočih vojnah. Ki se potem v zaključni skladbi Sedem slišijo kot …

Kot Čao Portorož, elektro statika na valovih za konec Designa. Za konec …