Od Portoroža do Ljubljane

Pop je naslov tretjega studijskega albuma ljubljanske vokalno inštrumentalne skupine Čao Portorož. Enostavno čitljiv, poskočno speven in odmevno udaren. Vse tiste značilnosti, ki konfigurirajo besedo pop v njenem glasbenem odsevu in širše skozi nekatere segmente pop ikonografije. Kako široko je pojmovanje slednjega in kako biti iskren ter reči popu pop, o tem sem se pogovarjal s prvo dvojico iz skupine, Gregorjem Andolškom in Ivianom Kanom Mujezinovićem. Niti ni bil naš namen, da bi se kot skupina ali naša glasba opredeljevali kot pop. Čeprav bi lahko rekli, da smo vedno bili »wanna be pop band«, a pri tem ostali alternativci, kar ni bil naš namen, nam je bil pop inspiracija pri nastajanju tretjega albuma. Pop kot kultura, glasbena zvrst, njegove ikone, inspiracija za pristop h glasbi, življenjski slog in dojemanje sveta okrog nas.

Album Pop se sliši kot siže vašega dosedanjega glasbenega ustvarjanja. Ne gre za nadaljevanje, ampak bi rekel, da bolj za novo poglavje. Novo kot sveže in ne novo kot drugačno. Četudi ste po dveh prejšnjih albumih, ki ste jih krstili z istim naslovom, tega tretjega malce drugače poimenovali. 

Gregor Andolšek: Ko smo delali prvi album, se nismo preveč ukvarjali z njegovim naslovom. Bili smo Čao Portorož in album je postal Čao Portorož. Pri drugem albumu smo že malce premišljevali o tem, kako ga poimenovati. Ugotovitev in strinjanje z dejstvom, da smo si že s svojim imenom izrisali lastno glasbeno podobo ali glasbeno ustvarjalni siže, kot mu praviš, nas je odvrnil od iskanja drugega naslova. To bi bilo navsezadnje tudi nepošteno do našega dela. Zato je tudi naš drugi album poimenovan enostavno Čao Portorož. Ko smo delali tretji album, pa smo že koketirali z idejami o njegovem naslovu. Rekli smo si, da smo zdaj pa že dovolj zreli in da bi bilo dobro imeti skupni imenovalec za nove skladbe. Rabili smo skupni imenovalec, in to je bil ... Pop Design. Čez čas pa se je izluščil le Pop.

Če zdaj odmislimo dizajn, je beseda pop še vedno ultimativno ikonična, je izvenčasovni statusni simbol, ki posega onkraj območja popularne in tiste malo manj popularne kulture in je, lahko bi rekli, merna enota za dobro in slabo. Vaš namen ni bil omalovaževati pop.

Ivian Kan Mujezinović: Nikakor ne, daleč od tega. Niti ni bil naš namen, da bi se kot skupina ali naša glasba opredeljevali kot pop. Čeprav bi lahko rekli, da smo vedno bili »wanna be pop band«, a pri tem ostali alternativci, kar ni bil naš namen, nam je bil pop inspiracija pri nastajanju tretjega albuma. Pop kot kultura, glasbena zvrst, njegove ikone, inspiracija za pristop h glasbi, življenjski slog in dojemanje sveta okrog nas. Pop Design je bil res super lajt motiv, ki nas je vodil skozi ustvarjanje novega albuma, ki nikakor ni redizajn. Zato le Pop.

Gregor Andolšek: Čao Portorož pop.

Čao Portorož se tudi v tej kombinaciji sliši, bere in deluje zelo mogočno. Kljub svoji slovnični ležernosti mi zveni bolj kot parola ali slogan na zastavi. Res pa je tudi, da dosti ljudi ne ve, od kod prihaja ta besedna zveza, ki ste ji s svojo glasbo že zdaj omogočili kultni status.

Gregor Andolšek: Čao Portorož prihaja od Miladojke Youneed, po naše zagotovo najboljše slovenske glasbene skupine. Njen album Live, posnet junija 1994 v Portorožu in istega leta izdan, se konča z besedami »čao Portorož«. Ta poslovilni krik nam je bil v navdih in smo si enostavno priznali, da smo to mi.

Ta zgodnja iniciacijska samospoznaja prinaša tudi prepotrebno samozavest. Lahko bi rekli, da poleg ustvarjalnega navdiha glasbenikom ostaja le utrjevanje, ure in ure muziciranja v placu za vaje, fizično garanje na inštrumentih. Ste se morda novega albuma lotili drugače ali ste ostali pri ustaljeni normi vaj dvakrat tedensko?

Ivian Kan Mujezinović: Načina dela, ki smo ga imeli prej, smo se rahlo nasitili. Prišli smo do točke, ko smo se spraševali, kako naprej. Zato smo namensko popestrili celotno dogajanje na vajah tako, da smo si med seboj izmenjevali in podajali inštrumente. Daj ti probaj na basu, jaz bom šel za bobne, kaj, če bi ti šel malo na kitaro, bom jaz pel. Vse smo na glavo obrnili in se poigravali z zvočnimi vložki, probavali efekte, poskusili z ritem mašino in elektroniko. Iskali smo spet tisti naivni, otroški in igrivi pristop h glasbi, ki nam je bil od nekdaj všeč in nam je vodilo. Nismo iskali perfekcije, ampak svežino. Načeloma dvakrat na teden, a v resnici bolj ne. Se pa vsekakor trudimo, da ohranimo ta ritem.

Album ste posneli malce čez mejo v soseščini.

Gregor Andolšek: Res je. Album smo snemali v vasici Frisanco v Italiji. Hišni studio Mushroom na samem v idiličnem kraju, kar nam je vsekakor pisano na kožo. Popoln mir in osredotočenost le na glasbo. Tam smo posneli večji del albuma, le en majhen košček pa že tradicionalno v legendarnem studiu Kif Kif pri producentu Žaretu Paku. To je bila osnova snemanja novega glasbenega materiala, ki smo ga potem miksali v odličnem studiu Marsh v Šmarju Sap. Studijsko delo pri novem albumu je bilo za nas čisto nova izkušnja. Lahko bi rekel, da je bil pop tudi naš način studijskega dela, katerega smo si na tem albumu dovolili in privoščili. Predvsem gre za višji in večji nivo v definiranju zvoka, ki ga je naš novi glasbeni material sam posebej zahteval.   

Ivian Kan Mujezinović: Do zdaj je vedno šlo za živi posnetek. Prvi album smo snemali na stereo par mikrofon, drugi album v večji dvorani z malce več mikrofonov, a še vedno pure live, brez kakršnega koli datiranja. Tokrat smo si rekli, da ni nobenih omejitvi in da gremo probat produkcijsko delat album. Dobilo smo možnost, da na posnetkih spreminjamo in dodajamo zvočne podlage in se ne obremenjujemo pretirano s tem, kako bo to zvenelo na koncertih.

Gregor Andolšek: Pri Čao Portorožu se ne držimo ustaljenih kalupov in navad, temveč vseskozi iščemo užitek in strast v glasbi, ki jo igramo. To je enostavno temelj, gonilo in cilj pri igranju. Še posebno to velja za tiste, ki imajo bend in so tako dolgo skupaj, ko to počnejo. Nikomur nismo nič dolžni, sami sebi smo bogovi.

Strast je resnično tista prva značilnost, ki sem jo začutil ob poslušanju albuma Pop. Vsa igrivost, poskočnost in drveči ritem so pravzaprav projekcija te strasti. Ne gre za brezglavost, temveč za spontanost in sproščenost, ki nam ju podajate skozi skladbe s kratkimi, a sila udarnimi in prepoznavnimi besedili. 

Gregor Andolšek: Pri besedili se velikokrat sami med seboj poigravamo z razumevanjem teh istih. Naša posamična dojemanja niso nujno enaka, kar nas še dodatno žene pri ustvarjanju. Midva z Ivianom skupaj pojeva, a imava popolnoma drugačno sliko, o čem naj bi pela. Takšna in ravno pravšnja konfuzija nam vselej prinaša širino v izrazu. 

Ivian Kan Mujezinović: Ponavadi nam ljudje rečejo, da smo zelo hermetični.

Hermetični? Ne bi se strinjal s tem.

Ivian Kan Mujezinović: Ne vem, kako drugi berejo ali razumejo naša besedila. Različni ljudje različno mislijo. Na tej zadnji plati veliko stvari ne bo razumljenih tako, kot so bile mišljene. Tudi sam kot avtor besedil, ko poslušam z neke časovne distance, ne znam izluščiti tistega, kar sem takrat v danem trenutku mislil. Ampak to se mi zdi čist v redu.

Glede na to, da je okostje vaše glasbe punk, punk rock, punk funk, se mi zdijo vaša besedila dokaj koncizna, čista, tekoča in udarna. 

Ivian Kan Mujezinović: Wanna be pop band.

Nastopili boste na prihajajočem festivalu MENT, ne prvič. So vaša pričakovanja kaj drugačna, vsaj kar se tiče vaše prevožene koncertne kilometrine?

Gregor Andolšek: Pričakovanja v bendu vedno naredijo nekaj negativnega. Zdi se mi, da je veliko talentiranih glasbenikov prenehalo z glasbo ravno zaradi pričakovanj, velikih pričakovanj. Pričakovanja so sicer osnova delovanja, a morajo vselej ostati zdrava, kajti dokler uživamo na vajah in delamo glasbo, je super imeti bend. MENT je izjemen glasbeni dogodek. Kot obiskovalcu se mi zdi gardalend za alternativno in neodvisno glasbo. Toliko pozitivne energije in kakovostne glasbe na enemu mestu ponuja vrhunsko glasbeno izkušnjo za vse, ustvarjalce, glasbenike in obiskovalce.

Ivian Kan Mujezinović: Takšen tip festivala ti ponuja možnost za odkrivanje in spremljanje glasbe, ki jo imaš rad, a je nimaš priložnosti slišati drugje. Glasbe, ki prihaja z različnih koncev Evrope, zbrane na enemu mestu v istem dnevu. Čudovito.

Gregor Andolšek: Dober občutek je, ker nisi sam. Sam v smislu pripadnosti. Zato smo med drugim tudi zvesti založbi. Pripadnost je fina stvar, ko vidiš, da se nekdo, recimo iz Litve, trudi, ustvarja, dela na glasbeni sceni, ki ji tudi sam pripadaš.