Dokler je alternativa, punt ni mrtev!

Kljub pregovornim časom suhih krav se, vsaj sodeč po številu poletnih glasbenih festivalov na Slovenskem, ne moremo posebej pritoževati. A nekoliko temeljitejši pregled nad tistimi, ki temeljijo na načelu »kamp za obiskovalce in oder za vsaj kakšnega eminentnega gosta iz tujine«, razkriva, da je večina teh festivalov žanrskih, pri preostalih pa se, z le redkimi izjemami, težko znebimo občutka, da je njihova programska politika predvsem v službi iskanja načinov, kako za vsako ceno pritegniti čim več publike. Pretečo vrzel na prostranem in čedalje bolj heterogenem področju glasb je za nekoliko bolj odprta oziroma dovzetna ušesa k sreči vnovič zapolnil Kreativni tabor Sajeta, ki je letos v Tolminu in na tolminskem Sotočju potekal med 31. julijem in 4. avgustom.

Moto tokratne, štirinajste izvedbe se je glasil Punt's not dead!. In čeprav je bil izbran prvenstveno v duhu obeleževanja 300. obletnice tolminskega kmečkega upora, ga je mogoče razumeti zlasti kot spodbudo za sicer prepogosto apatičnega duha sodobnega človeka, nenazadnje pa tudi kot zaščitni znak tistih, ki se pri izražanju svoje kreativnosti ne upogibajo pod pezo od zunaj vsiljenih, navideznih pravil igre. V skladu s tem je glasbeni program letošnje Sajete ponujal zvrhano kopico samosvojih, a zato nič manj prodornih in v določenih krogih zelo cenjenih ustvarjalcev.

Otvoritev je kot ponavadi potekala na Mestnem trgu v Tolminu, kjer so med drugim obeležili še eno okroglo obletnico, in sicer 10 let sodelovanja s Kino klubom Novi Sad, katerega člani so seveda tudi letos s sliko in zvokom beležili festivalsko dogajanje. Predstavitvi izbora njihove pretekle vizualne produkcije je sledilo predavanje Miha Mlinarja, ki je v slabi uri strnil Arheologijo v Posočju od A do Ž. Vsekakor zelo zanimivo in poučno, a relativno pozna ura in utrujenost sta terjali svoj davek pri pozornosti in kasnejšemu osipu občinstva. Ob tem spletu okoliščin je nelagodje začutil tudi DIY filmar Diego Menendes, ki je po končani projekciji svojega videa We are Laibach že pred dodobra izpraznjenim avditorijem izvajal zadnjo točko večera – koncert Menendes Brothers. Sredi druge pesmi je namreč brez pretiranega pompa tebi nič, meni nič nastop preprosto prekinil oziroma zaključil. Puntarsko, ni kaj!

Naslednji dan se je dogajanje preselilo na Sotočje, kjer je svoja kolesja že v dopoldanskih urah pognala večina delavnic. Iz kiparsko-lesarske se je začel razlegati glas motornih žag in udarcev dleta; v prehodnem, tehnološkem šotoru je svoj laboratorij vzpostavila kooperativa Cirkulacija 2, BioTehna in Theremidi Orchestra; za napovedano eksperimentalno, vendar resnici na ljubo dokaj konvencionalno jam muziciranje je bilo treba stopiti le streljaj stran, v Laboratorio Sonoro. A začuda se je prav tu, torej v Laboratoriu Sonoro, še istega dne v popoldanskih urah povsem spontano in najverjetneje tudi na presenečenje samih mentorjev začel kuhati spodobno dišeči jam, eden od pridruženih mojstrov kuhe pa je bil za soboto predvideni nastopajoči elektronski producent Cristian Vogel. V tem primeru sicer brez svojih električnih inštrumentov, pač pa z na licu mesta izposojeno in okoli vratu oprtano kitaro. Zagotovo prvi vrhunec festivala, še preden se je ta pravzaprav dobro začel!

Uvodni nastop osrednjega večernega glasbenega programa je pripadel dvojcu Najoua, ki posebne predstavitve najbrž ne potrebuje več. Potem ko sta se Ana Kravanja in Samo Kutin lansko leto podpisala pod eno najzanimivejših domačih plošč zadnjih let, sta svoj projekt začela predstavljati tudi na odrih. Lep delež k njunemu bogatemu zvoku dodajo lastnoročno izdelane ali predelane kalimbe. Sam sem se v živo prvič imel priložnost čuditi vragolijam, ki jih iz teh relativno preprostih inštrumentov izvabljata dva para tako izjemno uigranih rok. Celotni nastop bi lahko povzel z eno samo besedo – očarljivo!

Canzone distorte, elektro-akustični, zvočno teatralni projekt Svetlane Maraš in Anje Đorđević, sem zaradi napornega dneva, ki je bil za mano, in intenzivnega večera, ki je bil pred nami, izpustil. Zato pa nisem zamudil nastopa Mie Zabelke, ki se je na Sajeti predstavila s še vedno aktualnim Projectom M. Zaradi nekoliko glasnejše atmosfere, ki bila je v času nastopov prisotna tudi okoli šotora z glavnim odrom, tokrat ni bilo kaj dosti manevrskega prostora za poigravanje s tišinami. Tem razmeram se je Mia do neke mere sproti prilagajala, na vsak način pa je precej bolj do izraza prišla druga polovica njenega recitala, v kateri so pogostejše pesmi z daljšimi crescendi in bučnejšimi viški ter redkejšimi in krajšimi izleti v tišino.

Četrtkov večer je zaključila Lydia Lunch, po mnogih standardih prvo ime letošnje Sajete. Ob tej priložnosti je postregla s svojim trenutnim setom poezije oziroma govorjene besede. Iz njenih doživljajsko opisnih besedil s skoraj obveznimi moralnimi zaključki paradoksno vejeta skrajno angažirani, a istočasno jebivetrovski »vsi pojdite nekam« fazon, ki ga Lydia bržkone črpa iz burnega post-punk obdobja New Yorka poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let. Vse to se večino časa odvija ob podpori zanimivih in mičnih, a ne prevpadljivih glasbenih podlag. Te nekako iz ozadja skrbijo za bolj ali manj konstanten in prijetno valujoč zanos, ko je treba, pa tudi za dvigovanje ali nenadno sprostitev napetosti. Polni avditorij je večinoma kar požiral besede Lydie Lunch, zato je bilo jasno, da je ne bo zlahka spustil z odra. Bučni aplavzi so poskrbeli za dva bisa, pri drugem pa smo bili celo priče ad hoc duu z Mio Zabelko. Enkratno! Luncheva je po koncu nastopa namignila, da se kasneje vidimo na nočnem rajanju na plesišču in kopanju v Soči, vendar ne prvega ne drugega nismo dočakali. A če smo realni, tega najbrž tako in tako nihče ni zares pričakoval.

Naslednji dan, v poznih petkovih popoldanskih urah, se je v Kinogledališču Tolmin odvil poseben koncert Orkestra brez meja/Senza Confini, ki deluje pod vodstvom Zlatka Kaučiča. Bolj po naključju kot namenoma se mi je žal izmuznil. Ne glede na to, da je prav ta dogodek predstavljal eno od osrednjih točk tokratnega puntarskega mota in je bil že kot tak še za kanček bolj enkraten in neponovljiv, upam in po tihem pričakujem, da zasedba v tej sestavi in s podobnim repertoarjem še ni rekla zadnje koncertne besede.

Kasneje so na Sotočju od dnevne pripeke nekoliko omotično vzdušje prvi vzdramili Jošt Drašler / Marko Karlovčec / Vid Drašler trio. Ne glede na to, da so nekateri poznavalci v tem triu že zelo hitro prepoznali novo, morda celo eno prvih poglavij slovenskega free jazza, ob igranju teh glasbenikov tudi laično uho težko ostane ravnodušno. Ključ za to se seveda ne skriva zgolj v nespornem, čeprav še razvijajočem se individualnem mojstrstvu posameznih inštrumentalistov, temveč tudi v rasti ob občutku za drugega in gojenju smisla za zvočno celoto. Šele to namreč lahko botruje izjemno dinamični igri, s katero trio Drašler / Karlovčec / Drašler vsakič znova navdušuje!
Nastopu domačega tria je sledilo smiselno nadaljevanje, recital enega najbolj dejavnih in slavljenih free jazzovskih saksofonistov tega časa, Matsa Gustafssona. Ta stari znanec slovenskih odrov se je tokrat prvič predstavil v solistični izvedbi, in sicer z bariton in alt saksofonom. Zaradi podobnih okoliščin kot Mia Zabelka se je tudi Mats lažje usmeril v glasnejše muziciranje. Tako smo bili priče predvsem zveznim in ritmičnim tonskim pasusom, ki so jih ravno prav pogosto prekinjali monstruozni izbruhi. Pri slednjih smo v eni sami relativno kratki sapi slišali tako odseke različnih visokih tonov kot skorajda nebrzdano distorzirane base. Ob neverjetnem impetusu, ki tekom nastopa ni pojenjal niti za kanček, tudi čebljanje v neposredni bližini družeče se množice ni kaj dosti vplivalo na izkušnjo Matsovega na videz neukrotljivega saksofona. Pravzaprav je šele ob tišinskih premorih, ob katerih je vrvež segel ravno malo čez gležnje frontalnega napada z odra, postajalo jasno, da nas sicer požira zvok Matsove rohneče pošasti. Za nekoliko bolj razločljivo melodično telovadbo je bilo poskrbljeno ob menjavi inštrumenta in posledično v prestavitvi v višji register, konec z bisoma pa se je ponovno vrnil v tirnice na začetku začrtane poti.

Zadnji nastop petkovega večera je pripadel še enim znancem slovenskih alternativnih odrov, francoski skupini Ulan Bator. Ta svoj avtorski odtis pušča predvsem v zelo izdelanem, polnem in mastnem zvoku, ki je, razen kadar je namenoma tako, daleč od kaotične nasičenosti. Čeprav je zasedba začela z nekoliko bolj umirjenimi in dokaj konvencionalnimi post-rock takti, je v naslednji dobri uri tako na melodični kot na ritmični ravni prikazala prenekatere ideje in premene.

Podobno kot v preteklih dnevih je veliki oder tudi v soboto uvedla slovenska zasedba; tokrat je ta čast pripadla skupini Litošt. Glede na to, da je bil njen nastop zame že tretji v zadnjih štirih mesecih, opažam predvsem to, da se skupina nenehno zbližuje in s tem nadgrajuje. Če je začetno zaletavanje treh različnih načinov sprožanja zvočnih dogodkov potrebovalo kar nekaj časa, da so se začeli srečevati in med seboj sporazumevati v širši sliki, sem na tokratnem koncertu prvič resneje zaznal, kako nujno je to. Skratka, Litošt počasi, a vztrajno meša pravšnjo mešanico za klej, s pomočjo katerega bi se tri zanimive posameznosti lahko povezale v eno koherentno celoto.

Koncertu skupine Litošt je sledilo prvo in morda edino zmerno razočaranje glasbenega dela festivala, Alex Paterson in njegov Orb Sound System. Po vsem, kar o njegovem liku in delu razkriva nešteto medijskih objav in o čemer nenazadnje priča njegova nepregledno dolga diskografija, polna zanimivih zvočnih svetov, smo mnogi najbrž upali na kaj več kot dvourni DJ set všečnega, a povprečnega in premočrtnega danca in housa. Alexu sicer ne moremo očitati pomanjkanja tehnične briljance, a od avtorja takega kova bi še posebej na odru, ki ni oder kakšnega ibiškega kluba, vendarle pričakovali vsaj malo presežne vrednosti.

Kot da bi to hotel, se je nato za Alexa z neverjetno eklektičnim nastopom oddolžil Cristian Vogel. V prvi polovici ure smo bili priče v živo sekvenciranemu in manipuliranemu, vendar neritmičnemu zvočenju, kjer so se posameznosti skorajda nezaznavno prikradle v zvočno sliko in na podoben način tudi usihale. Po eteričnem uvodu je Cristian v nadaljevanju ubral drugačno pot. Naslednji dve uri je namreč spuščal pesmi, sprva zgolj svoje produkcije, sčasoma pa se je v njegovem DJ setu našel prostor tudi za indijsko klasično glasbo, dub, post-punk, chanson, njegove tehno poskočnice, psych-rock itn., in to brez potrebe, da bi jih neslišno miksal. Zagotovo ne zato, ker tega ne bi znal tako dobro kot Alex Paterson, temveč zato, ker je glasbena sfera, ki jo Vogel danes živi, soustvarja in o njej premišljuje, pravzaprav neobremenjeno, zvedavo in filozofsko razpoloženo vandranje po svetovih zvokov. Nasprotno bi iz tokratnega nastopa Alexa Patersona lahko prej sklenili, da spremljamo žrtev prevladujoče naravnanosti dance scene, scene, ki jo je v precejšnji meri pomagal oblikovati prav Alex sam; kot da preprosto ni imel volje, da bi jo nanovo zgnetel.

In prav s tem smo se posredno morda že dotaknili duha festivala Sajeta. Da ne bo pomote, ključ za vrednotenje ni v opoziciji »bizarnica proti plesni uniformiranosti«, temveč prej v razlikovanju med puntom, ki je odraz nekega notranjega klica, in puntom, ki nazadnje poje lastne otroke. Sodeč po solidni udeležbi na delavnicah in rajanjih ob resnično najrazličnejših glasbah, skratka na podlagi izjemno dovzetne publike, se za prihodnost Kreativnega tabora Sajeta ne gre bati. Punt's not dead!

V sobotno so organizatorji tako skozi zvok kot ostale tehnikalije precej bolje kot v prejšnjih dneh poskrbeli za DJ oder, katerega prvo ime sobotne noči je bil trenutno več kot upravičeno najbolj vroči sukač glasb na domači grudi, Some1Else. Noč so v pozno jutro nadaljevali njegovi kolegi iz druščine Vibe department.

Nedeljski oder je že skoraj tradicionalno najprej pripadel predstavitvam delavnic. Tako smo prisluhnili sadovom otroške glasbene delavnice Sama Kutina oziroma Mičkenemu orkestru, ne dolgo za njim pa so oder zavzeli udeleženci Laboratoria Sonoro. Čez preostanek popoldneva, večera in bržkone noči so se razlegali zvoki pestre druščine z legendarne podzemne založbe Slušaj najglasnije! z Zdenkom Franjićem na čelu. Kljub znatnemu osipu festivalske publike bi si težko zamislili ustreznejši zaključek in v bolj sproščenem vzdušju.

Ko potegnem črto pod štirinajstim Kreativnim taborom Sajeta, z veseljem opažam kar nekaj dejstev. Prvič, navdušujem se nad tem, da Slovenija premore poletni taborni glasbeni festival, ki vodi drzno programsko politiko. Drugič, s še večjim navdušenjem ugotavljam, da slovenskim izvajalcem alternativnih glasb na festivalu z zvenečimi tujimi imeni ni treba prevzemati vloge statista oziroma številke za zapolnitev domače kvote. Vsaj v primeru letošnje Sajete se je namreč izkazalo, da v marsikaterem pogledu spadajo prav toliko na oder kot katerikoli drug kvaliteten tuji zvezdnik. In tretjič, morda ne prvo ne drugo ne bi bilo mogoče, če se druženj ob glasbah, kakršne ponuja Kreativni tabor Sajeta, ne bi udeležili v splošnem zvedavi poslušalci s široko odprtimi ušesi! Prav zavoljo teh bi bilo v prihodnje na festivalski lokaciji smiselno poiskati še kakšen, vsaj za tišje glasbe ustreznejši in bolj domišljen prostor, ki bi omogočal zares kvalitetno poslušalsko izkušnjo.