21.08.2024

Drobne strunske vibracije

Novi album kitarista Sama Šalamona z basistoma Rafalom mazurjem in Ronanom Guilfoylom išče pozorna ušesa, taka z občutkom za drobnarije, finese in čisto umetnost.

Jože Štucin

For the Listener Who Listens

Samo Šalamon with Ronan Guilfoyle & Rafal Mazur

For the Listener Who Listens

Samo Records
2024

Novi album, ki prihaja iz kreativne ustvarjalnice kitarista Sama Šalamona, nagovarja resnejše poslušalce. Tako lahko sklepamo že po nazornem naslovu – For the Listener Who Listens, ki išče pozorna ušesa, taka z občutkom za drobnarije, finese in čisto umetnost. In tako nakazuje tudi kombinacija glasbil: slišimo kitaro in bendžo ter basista, oba priznana glasbenika, ki se skozi komade izmenjujeta pri soustvarjanju. Irec Ronan Guilfoyle igra akustično bas kitaro, sodeloval je z mnogimi priznanimi jazzisti, je pa tudi uspešen skladatelj. Poljski basist, filozof in pisatelj Rafal Mazur je zanimiv še po drugi plati, saj svojo zvočno dejavnost združuje z miselno-kognitivnimi vprašanji, kjer je način poslušanja filozofski princip in postop(ek) odkrivanja zvoka, nemara nekakšen kreativni laboratorij, kako deluje zvok (in glasba) na človeka. Vodi celo delavnice v tej smeri in zanimivo bi jih bilo doživeti v praksi, že zato, ker zvok (in s tem muzika) direktno vstopa v možgane, v zavest in um in ima neposreden kognitivno-emocionalni učinek na človeka. Ali drugače, učinkom glasbe se skoraj ni moč upreti, saj glasba zleze v nas skozi organ, ki fizične vibracije prenese na čutilna vlakna in naprej po možganskem živcu do središča za sluh. Brez sluha v naravi ne bi bilo mogoče preživeti. Zdaj pa to lahko apliciramo na glasbo: brez te umetnosti, ki nemara najbolj neposredno vstopa v nas, bi živeli nadvse votlo, da ne rečem gluho in prazno. Jazz s te plošče, kjer je veliko improvizacije in spontanosti, ni na silo moderen ali zelo avantgarden, je pa izrazito bogat glede na izpovedno pripovedne učinke, sploh ko se prepusti toku, ko se razleze po pokrajini brez predsodkov in vnaprejšnjih opredelitev. Zelo svobodno, mehko, tako rekoč klasično jazzistično, zato na nas učinkuje kot spontani in iskreni srk čiste muzike.

Na omenjeni plošči gre za prav take fine občutljivosti, bolj ko ne prijazno in nežno vstopanje v poslušalca in božanje njegove glasbene zavesti. Samo Šalamon zna poiskati kreativne sodelavce, da svoj svet pretoči k drugim, do okolja, v katerem ustvarja. Omenjena akustična basista sta v vseh pogledih kompatibilna z njegovim konceptom zvočnega drobljenja, migotanja tonov brez izrazite ritmike (metrum je očitno nastavljen le zaradi koordinacije), pa tudi melodiki se ne predaja in ni kakih velikih potovanj v to smer, vsaj na tej plošči ne. Rad potipa v vse strani, malo pomeditira (basista sta tu prva liga, saj nizke frekvence kar kličejo po nirvani), potem se spet izmakne tečaju in prečekira nekaj drugih in drugačnih zvočnih slik. Včasih kot kača smukne po lestvici gor in dol.

Jazz s te plošče, kjer je veliko improvizacije in spontanosti, ni na silo moderen ali zelo avantgarden, je pa izrazito bogat glede na izpovedno pripovedne učinke, sploh ko se prepusti toku, ko se razleze po pokrajini brez predsodkov in vnaprejšnjih opredelitev. Zelo svobodno, mehko, tako rekoč klasično jazzistično, zato na nas učinkuje kot spontani in iskreni srk čiste muzike. V dialoškem smislu tipična jazzovska situacija »vprašanja in odgovora« ter žlahtnega poigravanja z melodičnimi pobegi na vse strani. Plošča kot eno samo strunsko polje vibracij in prefinjenih dotikov poslušalčeve duše. Razbremeni nas kaotičnih učinkov, obvaruje pred agresivnimi sunki iskanja drugačnosti, da se lahko mirno zleknemo v zvočni deželi in se prepustimo sinergičnim učinkom basovskih linij in ležernih kitarskih vibracij, ki skupaj tvorijo umirjeno, prečiščeno, nekoliko zasanjano tonsko fresko, katero kot sestavljanko gradi enajst skladb.

Nenavadna je The Sound of the Land, nadvse minimalistična. Najkrajši komad, ki je komaj kaj daljši od minute, nekako uglašen po prešernovskem principu »dolgost življenja našega je kratka«, vseeno uspešno naniza ščepec iskrivih impulzov, ki strnejo zvok sveta v bistvo: bistva ni, je le zven, ki ga zaznamo in na njem gradimo simfonične požare ali pa s kresilom krešemo minljive iskre. Tudi tako: če nas zanese v dramo, gostobesedno žvrgolimo, če pa ostajamo lirični, nam Šalamonova muzika v celoti zadostuje – smo tu, drobni in tankega (po)sluha, majceni in neznatni, a iskrivi in živi, ko nas poboža muzična vibracija. Četudi je nežna in prefinjeno diskretna, se naše uho spremeni v Hubblov teleskop, ki prisluškuje kozmosu.