Druga (od)rešitev princese Diane

Pet let je, odkar smo ob prvencu LP (2020) Buržuazije zapisali: »Buržuazija je skupina, ki ji gre verjeti, da res rada igra. Če ne bi, ne bi posnela tako pisanega albuma. Zato pa si postavi izzive, brska po različnih principih, pestrih odtenkih. Že res, da so fantje napolnili CSK FP ob predstavitvi prvenca, prav tako pa je res, da zaenkrat najbrž še potrebujejo goste oziroma sodelovanja (Matevž Šalehar – Hamo, Tomi Meglič, San Di Ego), kar je povsem razumljivo, naravno, tradicionalno (...) Nastavki v posameznih skladbah zares obetajo. Še en prvenec, ki bo (?) pravi epilog dobil z drugim albumom.« Zato zdaj takoj k stvari: je Vrtiljak sanj epilog za prvenec? Je. Zdaj se LP sliši drugače, šele to je slovo od srednješolskih dni. Buržuazija bo lahko na Vrtiljak sanj legitimno ponosna, a ta ne prinaša resnega preboja. Buržuazija je izdala drugi album pet let po prvem, ki je bil slovo od srednje šole. In zdaj so fantje želeli doseči več. Kar je normalno, nujno. Drugi album nekako nevede beži sam pred sabo. In zacveti v skladbi Paris. Ta je skoraj vse, kar večji del Buržuazije ni bil. In to je zamujena priložnost drugega albuma. Da ne bo pomote: Buržuazija ima dva, tri komade, da se na njihovi podlagi odloči, kaj bi rada bila. Ampak če bo po petih letih glavna ugotovitev spet slovo od nečesa, potem bo ta drugi album res zamujena priložnost.

Po razprodanem koncertu v Kinu Šiška (spodaj v Komuni, ne v večji Katedrali, kamor se je sprva vabilo) je bilo izpostavljeno, da so tam bili ob gostih (Nipke, Eva Bevs Poje in Nipke), med občinstvom pa »so se zbrali številni znani obrazi iz slovenske glasbene scene, med njimi tudi člani skupine Joker Out«, kar je čisto klasičen PR tekst. A sporoča veliko, skoraj vse o skupini, ki je ciljala na Katedralo, razprodala pa Komuno. Skupini, ki pooseblja sredinski rock nove dobe, niti ne generacije. Eno je podpora in petica od kolegov, drugo pa dejanski učinek. Tega Buržuazija nima. Z Vrtiljakom sanj ima skupina zelo speven, povezan, lušten album, deset skladb v točno pol ure. Potencialnih hitov ne manjka, pravzaprav so vsi komadi singlovski, a vseeno v celoti delujejo ravno še prav albumsko. Tu je vse odkljukano, obdelano, obrtno. Vrtiljak sanj je tudi album, ki ga v prvem poskusu težko posnameš, če si Buržuazija. Zakaj? Ker deluje prepričljivo in samozaverovano, hkrati pa ne potrebuje več gostov ali izpostavljenosti. Niti ni žanrsko zaletav ali surov, bolj prepričljiv je. Na prvo žogo je napredek ne le viden, ampak nujen in dobrodošel. Na koncu pač šteje le glasba, katere je na drugem albumu ravno dovolj. Pravzaprav dela zasedba še bolje vse, kar je delala že prvič. Prepriča, da rada igra, toda tega ne počne več naivno in zaletavo, ravno obratno. Buržuazija zveni, kot da iz komada v komad želi posneti hit.  

Če so fantje ob prvem albumu pokazali, da niso le hard rock derivat, in so očitno dodajali žanrske kaprice, je Vrtiljak sanj z naslovno skladbo v uvodu mnogo bolj neposreden. Ne čaka na poslušalca, da bi iskal in našel bisere. Gibka naslovna pesem ima vse prave sestavine, dodelano gradnjo k refrenu, konstantni ritem, podobo, celoto. Kombinacija je še bolj preplet rocka, popa in diska. To je očitno, nezgrešljivo. Cilj je odkrit: prepričati z ritmom, vižami, dovtipi. Vse ima skladba, a ji nekaj manjka. Buržuazija kot trio v tako producentsko poželjivem zvoku močno porine naprej vokal Roka Molnarja. Ta je zdaj v ospredju. Vokal v teh komadih ni slab, nič mu ne gre očitati, ampak ker pade v ta čas in prostor, je dosti primerljivih pevcev. Hint ni postal popevka tedna na Valu 202, je pa komad, ki najbolj prepričljivo doseže svoj namen in da skupini, kar ji mora dati v treh minutah. Nekaj vsaj malo močnega. Še vedno pa ne zadosti. Produkcijsko album išče ravnovesje med tem, kako pet let po prvencu plasirati žanrsko neobremenjeno, fluidno skupino. Strahovi so podobno kot Hint zelo odkriti v želji po preboju, le da upočasnijo ritem in porinejo vokal še bolj naprej, zato je ta še bolj v pretresu. Ampak kako sprejemljiv je varen vokal? Bili so časi, ko je vokal zmogel več od besedil. Tukaj to ne velja. Zato Midva pokaže, da albumu bolj godijo hitrejši ritmi, četudi je dvojni vokal spet uperjen v sprotno učenje besedila in prepevanje. Ves čas se zdi, da se Buržuazija skoraj preveč trudi tam, kjer tveganja ni. Na polovici (s)krene z odklonom. Balerina je drznejši poskus, končno se prerine tudi instrumentalni del, zlasti bas in kitara dodata tisto, kar je dejansko izstopalo na prvencu. Balerina ima v molovskem refrenu moment, na zrel način se oddalji od predvidljivega in ljubkega. Komad obsoja, a brez kazalca, uperjenega v (anti)junakinjo. Če že kateri komad, bi bil ta vreden dragega videospota. 

Album se v drugi polovici s Triki malenkost zaustavi: »Ura mi drugače utripa / lažji je korak / plastificirane besede, te so tvoj značaj.« Gostejše besedilo in nepodvojeni vokal v nižji legi, to je prostor, ki ni tako zapolnjen. Bolj zadiha in bolj prepriča. Triki zvenijo še srednješolski, zakaj pa ne bi, saj gre komaj za drugi album zasedbe, ki je v PR sporočilu pred promocijskim koncertom v Kinu Šiška zapisala, da »z novim zvokom na slovensko glasbeno sceno zagotovo vnašajo svežino«. Malo prepogumno, ampak komad Triki je vsaj nakazovanje v to smer. Pesem Niti je temnejši disko. Klaviaturski komadi godijo tako vokalu kot celotni bendovski izkušnji. Podvojeni vokali in spremljevalni odmevi v ozadju so v albumskem oziru že predvidljivi, toda Buržuazija v drugem delu ni več toliko vrtiljak, niti niso to sanje. Je komunikacija, je ideja tega, kaj bi vrtenje sanj lahko bilo. »Postavljaš mi meje / ustvarjaš ideje / v mejah nenormale najine / ko iščem ideale, nimam te,« je refren, ki končno ne daje občutka, da se ga je treba takoj naučiti in takoj prepevati. Prav to je nauk za Vrtiljak sanj: ko se trojica manj trudi ugajati, je prepričljivejša. 

Finiš je premišljen, očiten, ne na slab način. A veš je nehote blizu prvencu, bolj surov in še najbolj mladosten komad je to. Tako vsaj deluje z refrenom »a veš, da mi je lepo« in verzi »te poslušam naravnost v srce«. Klasično, vendar Buržuazija ne more biti Big Foot Mama. Prav naciljana dvojina, jaz in ti, je morda malenkost preočitna. Nadeto ime skupine še vedno nekako poraja željo po drugačni simboliki, liriki in temah. Toda tisto, kar pride, mora priti. Najprej z akustično balado Nisem sam, ki z dodajanjem kapljičastih dovtipov močno spominja na akordno nizanje po Glavno, da midva sma skup (Alo!Stari). Je Buržuazija bend za to? Prej ne. Poskus je razumljiv, najbrž vsakdo slej ko prej želi posneti kaj takega. Ja, tudi zato, ker sta takšni praksa in tradicija. 

In ko bi album lahko zdrsnil v prežvečeno predvidljivost, se zgodi. Kar Vrtiljaku sanj da legitimnost, težo, še več, kar ga naredi, reši in pospremi hkrati, je sklepni komad Paris. Je »utelešanje blišča in bede«. Poklon tragični smrti princese Diane »raziskuje svet paparacev«. Paris je skoraj šok. Ne za biografijo benda, ne za obdelano temo. Septembra je bila pesem popevka tedna, ima čez 80 tisoč ogledov na YouTube, je pa šok za ta album, če ne za skupino in njen celotni obstoj. Paris je tujek. Izbere koncizno temo, ki je prežvečeno popkulturna, ampak izvedba pa je nekaj, česar na albumu z izjemo v obrisih v Balerini in Trikih ne najdemo. Ne tako mračne, ne tako basovsko prodorne, produkcijsko prilagojene komadu in ne obratno. Ni kliše. »Maska pade, tvoj Pariz ustavi se« je pričakovani krik, toda že to, kako se vse to izvede, je nekaj čisto drugega. Film. Udarec. Šus. Hit. Od kod zdaj to? Zakaj Buržuazija ni – to? Preostalih devet komadov ne more biti mašilo niti ne en komad (od)rešitev.

Vrtiljak sanj je album, ki niti za sekundo ne trpi za sindromom drugega albuma. Če že, bo kaj takega trpel morebitni tretji album. Buržuazija je v tej postavi in s takim zvokom celostni paket. Sloni na vokalu, a ne na frontmanovski način. Ker ne more. Buržuazija so trije: Rok Molnar (vokal, kitara), Rok Miže (kitara) in Anže Mramor (bobnih). So bend, absolutno več od posameznih delov. Buržuazija je izdala drugi album pet let po prvem, ki je bil slovo od srednje šole. In zdaj so fantje želeli doseči več. Kar je normalno, nujno. Drugi album nekako nevede beži sam pred sabo. In zacveti v skladbi Paris. Ta je skoraj vse, kar večji del Buržuazije ni bil. In to je zamujena priložnost drugega albuma. Da ne bo pomote: Buržuazija ima dva, tri komade, da se na njihovi podlagi odloči, kaj bi rada bila. Ampak če bo po petih letih glavna ugotovitev spet slovo od nečesa, potem bo ta drugi album res zamujena priložnost.