Drugi tretjini 58. jazz festivala Ljubljana : Post festum

Uvodni zaznamek: tole ne bo standardna ocena levje druge tretjine letošnje 58. edicije ljubljanskega jazz festivala, ki bi se »po spisku« ubadala s seciranjem in ocenjevanjem odigrane »glasbe same«. Prireditev, kakršna je glasbeni festival, to po definiciji ni, četudi se suče okrog godbe in načinov njenega predstavljanja. Festival je družbeno-glasbeni dogodek na konkretnem kraju in v konkretnih prireditvenih prostorih s funkcijo, ki ni neizbežno izpolnjena tako, kakor si jo je zamislil prireditelj. In v tem je včasih njegov čar. Ljubljanski jazz festival je zanimiv že zaradi dolgoletne tradicije, ki so jo vedno spremljala trenja, trki predstav o tem, kaj naj bi kot prireditev v tem kulturnem prostoru pomenil in kakšno glasbo naj bi posredoval. Včasih je bilo vsega tega preprosto preveč: sejem bil je živ. 

Zato raje začnimo z nekaj bilance. Po prvi približni (ne dokončni računovodski) oceni obiska na podlagi spremljanja prodaje vstopnic, kakor jo je po nedeljskem nastopu britanske skupine  Shabaka and The Ancestors podal odgovorni za jazz pri Cankarjevem domu, so za letošnji festival prodali okrog 1500 vstopnic, od tega je približno 800 vstopnic kupila publika za koncert zasedbe znamenitega ameriškega saksofonista Archieja Sheppa, ki je bil edini v veliki dvorani. Večina obiskovalcev tega koncerta ni bila na drugih koncertih, pričakovano je prišla zgolj na ta dogodek, ki ga je prireditelj navsezadnje oglaševal kot osrednjega.  

To je v okviru pričakovanj organizatorja (njegove projekcije), se pravi, da je ta del prihodkov realiziran v skladu s predvidenim proračunom celotne prireditve. Če k tej okrogli številki prištejemo še številne akreditirane novinarje, povabljene goste in obiskovalce, ki so poslušali brezplačne koncerte ali pa so si ogledali katero izmed spremljevalnih prireditev (razstave, filme, okrogle mize, delavnice, jazz bazar), potem je obisk večji za nekaj sto glav. Ni ravno množični obisk, a sploh ne slab glede na splošne razmere, na dovzetnost oziroma nedovzetnost pretežno ljubljanskega občinstva za nekomercialne godbe, kamor spadajo tudi jazz in godbe v dialogu z njim. Je soliden obisk, s pomenljivim dodatkom, da je festival ohranil generacijsko pestrost in vidni delež mlajše publike, kar je njegova odlika in posebnost. To ni kar tako v časih, ko jazz – spet smo pri njegovi družbeni recepciji in rabah –  na eni strani velja za glasbo starejših, celo za zastarelo, nemodno godbo, primerno za kuliso v frizerskem salonu, po drugi strani pa za težavno, vsekakor nepopularno popularno godbo ali celo za hermetično glasbeno umetnost, ki v načinih glasbene socializacije čedalje bolj postaja podobna tradicionalnemu (akademskemu) modelu panevropske umetne glasbe. V zvezi z zadnjim lahko mirne vesti trdimo, da bi si takšnega obiska na svojih prireditvah želeli lokalni pristaši nove glasbe skladateljev (sodobne klasike, za lažjo orientacijo).   

Pomagalo jima je tudi to, da se je v zadnjem desetletju pretežno prek šolanja v tujini formirala nova generacija domačih neodvisnih jazzistov in improvizatorjev, skladateljev improvizatorjev, ki muzicirajo doma in v tujini onstran tradicionalnega institucionalnega glasbenega ustroja v domačiji. Zaradi njihove prizadevnosti, zorenja, mentorstva, muziciranja in kreativnih doneskov – tudi na letošnjem festivalu – je mogoče reči, da smo zraven v glasbenem svetu, ki se je vedno lahko postavljal s tem, da je svet glasbenih presenečenj.

Tudi nečemu drugemu se v zvezi z ljubljanskim jazzom in krajem prireditve skorajda ne da izogniti. Nostalgični izlivi in pogrevanje zgodbic v slogu, kako je »blo včasih fajn« v Križankah na jazzu, nas res ne zanimajo, kar pa še ne pomeni, da smo vzhičeni ob poslušanju jazzovskega muziciranja v anemičnih koncertnih sobanah Cankarjevega doma. Klub CD, okrogla dvorana in iznajdeni, vendar ne povsem izkoriščeni park pred bajto so bolj obetavni in dokazano primernejši prostori za te godbe v kulturnem centru.  

Kot dopolnilo za nekoliko mlajše bralstvo: tudi v najetih Križankah, ki so izjemno ljubljansko koncertno prizorišče in danes predvsem simptom slabega javnega upravljanja s prireditvenimi prostori, je bilo v malikovani preteklosti karseda spremenljivo, podobno kot junijsko vreme. Lahko se je pripetilo, da nas je kakih dvesto in še enaintrideset zmrzovalo v bundah, medtem ko je na odru muziciral Joe Henderson, drugič je ob huronskem nalivu polno poletno gledališče z naporom lovilo zvoke kvarteta Anthonyja Braxtona, včasih pa je ob prijetnem poletnem večeru in dobrem obisku nastala idilična muzična zgodba, kakor na udarnih koncertih Suna Raja ali Raya Barretta. Odmerek te domnevne križankarske idile z dobro godbo in zaželenim druženjem v preddverju Križank – ravno nanj se včasih zvede prav vse – je bil v zadnjih štirih desetletjih morda tretjinski, nič več. Obenem so bili sam pretekli kontekst zbiranja obiskovalcev na festivalu, izrazito manjša gostota koncertov in relevantnih glasbenih prireditev v mestu, drugačna intenzivnost recepcije glasbe, tudi odprtost lokalov za posedanje in čvek povsem neprimerljivi z današnjim časom. 

Če to vsaj približno upoštevamo, je bil letošnji obisk festivala vsaj soliden glede na skrbno sestavljen, a tudi preobsežen glasbeni program in spremljevalne dogodke. Morda je programski širitvi botrovala pretirana želja po dokazovanju prireditelja pred jesenskim srečanjem evropske festivalske mreže v Ljubljani (raje ji recimo sejem dobro povezanega segmenta evropske jazzovske festivalske industrije), k temu so pripomogli drugi aranžmaji in ponujene priložnosti za ustvarjanje obširnega spremljevalnega programa. Vsekakor temu Cankarjev dom kot organizator, ki bi resnično skrbel za ustvarjanje nekakšne festivalske mrzlice ali vsaj razgibanega življenja, drugačnega od vstavljanja občinstva v kontejner, ni bil kos (resda mu je dva zgodnja večera v parku splaknil dež) in je zato ostal na lanski ravni. Pomanjkljivosti je bilo precej: izrazito slab zvok na koncertih v srednji in malo manj v veliki dvorani (zaradi dežja prestavljeni koncert tria Velkro v Linhartovi je bil glavna žrtev tega pocarstva), pomanjkanje dodatnih stolov za brezplačne koncerte številnih navzočih v parku (ob omejenem številu stolov gostinca), od občinstva preveč oddaljeni oder na ploščadi, ki je otežil nastopanje glasbenikov in stik publike z njimi (to je med drugim potrdil saksofonist Igor Lumpert), odsotnost festivalskih insignij v hodnikih in labirintih stavbe, osnovnih znamenj, da se v hiši vendarle nekaj dogaja, minimalnih oznak koncertnih dvoran ipd. Cankarjev dom zaradi svojih arhitekturnih značilnosti nikoli ne bo privlačno prizorišče, a nekaj več truda v podobni smeri, kot je ozaljšana pasaža, bi si festival zaslužil. 

Cene vstopnic za posamezne dneve in celotni paket so bile sprejemljive. Vzemimo: 90 evrov za festivalsko izkaznico za obisk vseh 18 plačljivih koncertov je še dostopna cena v primerjavi s podobnimi prireditvami v tujini, podobno kot 37 evrov za dnevno vstopnico za petkov program s šestimi koncerti, med katerimi je bil Sheppov. Klub CD s še vedno premalo izkoriščeno teraso je bil v špici festivala v soboto in petek poln, tudi v nedeljo zvečer na dodatnem koncertu Shabake po sili razmer zaradi usklajevanja termina in želje prireditelja, da saksofonista karibskega rodu dobi na svoj oder.

Obisk se je torej ustalil glede na zadnja festivalska leta in, kar je ključno, redno koncertno ponudbo čez leto tako v Cankarjevem domu kot na drugih prizoriščih, ki nam posredujejo novi jazz, improvizirane godbe in sploh novo muziko. Trdo jedro občinstva tvorijo redni ali občasni obiskovalci koncertov čez leto. Tu ne govorimo o konvencionalnem jazzovskem muziciranju (po domače šprudlu), marveč o današnjih novomuzičnih praksah v jazzu in programu ljubljanskega jazz festivala, ne tumbamo o zlatih časih jazza, ki so »nekoč bili«. Čeprav pristavimo zoprno vprašanje: kdaj so pa bili? Leta 2000, 1982, 1959, 1944, 1938, 1926, 1917? (Letnice niso naključne, jazz aficionado bo že vedel.)

Poskusimo ljubljanski jazz pogon osvetliti tudi z druge plati, s širšo mednarodno primerjavo. Ljubljanski festival se po obsegu nekako še drži med srednje velikimi festivali v Evropi. Med festivali, ki so del evropske mreže jazz festivalov, že velja za nizkoproračunski festival, podobno kot sta to iz regije izvrstna skopski in sarajevski festival, ki pa sta vseeno manj ugledna od ljubljanskega. Ljubljanski je v primerjavi z njima v odločilni prednosti, ki se ne skriva le v dolgoletni tradiciji in geografski lokaciji – ima namreč zagotovljena stalna javna sredstva, njegov organizator je osrednja javna kulturna ustanova. Njegov proračun se v zadnjih letih giblje okrog 130.000 evrov, pri čemer gre največji delež stroškov za honorarje in potne stroške izvajalcem. 

Za primerjavo: dolgoletni referenčni festival novega jazza v razmeroma bližnjem avstrijskem Saalfeldnu ima trikrat do štirikrat višji proračun kot ljubljanski. V zadnjih letih v osrednjo kongresno dvorano za 800 ljudi in druge manjše prireditvene prostore skupno privabi dvakrat več jazz romarjev, kar pa je vseeno osip glede na začetna leta in množični vrhunec pod velikim šotorom; a to še ne pomeni, da ima zato vnaprej boljši in zanimivejši program od ljubljanskega. 

Še pred nekaj leti – danes je podobno, le da je novejših imen v jazzovski industriji manj – bi glede na zahtevane višine honorarjev vrhnjega ešalona starejših jazzovskih zvezdnikov in težo ljubljanskega proračuna program lahko sestavili nekako po formuli: s tveganjem bi zadoščal za en zvezdniški koncert, na primer Keitha Jarretta, Sonnyja Rollinsa, Johna Zorna (ni jazzist), plus nastope nekaj dodatnih skupin zato, da se upraviči ime in tradicijo festivala. Porcijo Methenyja je širša mainstream jazz publika letos za uverturo vendarle že dobila pred kratkim na posebnem koncertu. Na tej ravni vsakršna primerjava s festivali velikani, kot sta na primer Umbria in North Sea, in malim morjem skandinavskih, francoskih in belgijskih jazzovskih fešt odpade. Kaj naj na to porečejo Zagrebčani, ki v svojem mestu nimajo resnega jazz festivala? Medtem je vrli sarajevski festival, ki se je gradil iz zasebne neprofitne pobude po vojni v BiH, čez dve leti napovedal svoj konec zaradi nevzdržnih razmer v mestu; pa ima zvesto publiko. V bližnji okolici Ljubljane sta odlično postavljena in stabilna Jazz Cerkno in mariborski Jazz Lent, ki se le na videz dvigne vsako leto in kar je. Sta manjši prireditvi z vedno solidnim programom in živahno združbo. Naokrog redno delujejo manjši lokalni prostori, na primer Jazz Ravne z vestno ekipo.

Takšen je torej osnovni obris širših relacij ljubljanskega jazz festivala, ki ostaja osrednja jazzovska prireditev pri nas. Poudarjamo, zanjo se je tudi letos precej dobro izšlo. Nerganje, ignoranca ali aroganca jazzovskih in drugih lokalnih »akterjev« so običajne vzporedne dejavnosti, del ljubiteljske folklore. Vsako leto jih lahko kot vedno utiša le profesionalno dosledno in srčno podana muzika na odru.

In kar zadeva drugi dve tretjini festivala, je letos zares bilo kaj slišati. Ne da bi dajali prednost komurkoli, vendarle kaže izpostaviti nekaj nastopov. Četrtkov duet črnopolte Švedinje Sofie Jernberg (med drugim članice Fire! Orchestra) in angleškega pianista Alexandra Hawkinsa je dal vse: poigravanje z glasovi in glasovnimi zmožnostmi, druženje vedno zagonetnega etiopskega pop melosa s sijajnim pianizmom v maniri najboljše galantne klavirske šole, odločnost in ranljivost. Mednarodni kvartet Amok Amor je nakazal, kam gre današnja impro jazz igra, ki se kali v untergruntu: potrebuje gost pulz in sunkovite premolke (nemirnega, a čistega drobilca na bobnih, Berlinčana Christiana Lillingerja) in energično dozo medigre, kjer je briljiral Peter Evans na žepni trobenti. V »dekliškem« kvartetu Hearth s pianistko Kajo Draksler in tremi pihalkami je Evansu na daljavo z gracioznostjo linij, svežo barvo in nevsakdanjo trobentarsko zgovornostjo parirala izjemna Susana Santos Silva. Pevka Lucia Cadotsch v interpretacijah znanih ženskih balad zazveni s svojim odsotnim, tavajoče odpetim indie glasom predvsem zaradi domišljene reducirane igre kontrabasa Pettera Eidha in saksofona Otisa Sandsjöja, ki puščata le blede sledi harmonij standardov in pevki sproti onemogočata, da bi zapadla v pretirano sentimentalnost, kar je kronična bolezen vseh, ki posegajo po Billie Holiday in tovarišicah. Zaenkrat se zdi moder pristop k zgodovinsko preobremenjenemu repertoarju, zlasti če se nekdo loti odpeti Strange Fruit. Ameriški trobentar  Nate Wooley je nastopil z močnim kvartetom Knknighgh, v katerem je bobnal in zgledno delal naš Dre Hočevar, na basu je izjemno godel raznovrstni Brandon Lopez, vsem pa je razkošni talent za novo muziko razkazoval newyorški mladič na alt saksofonu Chris Pitsiokos ter na odru pred parkom odigral prefinjeni odmerek novih skladb, ki zgledno in dosledno kažejo, kako rokovati s komadi v impro kontekstu. To je nova kompleksna preprostost na študiozno podlago. V ta ožji cvetober spada tudi nastop kvarteta Igorja Lumperta z novimi komadi in daleč najboljšo saksofonistovo predstavo na naših odrih v zadnjih letih z uigranim bendom sredi kratke turneje, kar je samo potrdilo tisto, kar že vemo, da namreč potrebuje dober bend za glasbeno in zvočno realizacijo lastnih idej, za sprotno spodbudo in kompaktno skupinsko igro. Z njim so muzicirali Newyorčani basist Masa Kamaguchi, bobnar Kenny Grohowski in sijajni, sočni in fluidni alt saksofonist Greg Ward: godba napetosti, melodijskih lokov, stopnjevanj in meditativnih postankov, natančnosti in širokega jazzovskega spektra.

Nalašč posebej skupaj omenjamo dve skupini črnskih glasbenikov, igrivi neobopovski kvartet ameriškega trobentarja Ambrosa Akinmusira (po odmevih in sprejemu v tujini bi moral biti pravzaprav med zvezdami festivala) in skupino The Ancestors tenor saksofonista Shabake Hutchingsa, in sicer tudi zato, ker se v internacionaliziranemu jazzu in impro godbah vedno znova sprašujemo, kje so pripadniki kulture afriških diaspor, ki je toliko dala svetovni godbi. Akinmusire je mlad muzičist s tonom in redko glasbeno veščino širokega referenčnega spektra iz jazzovske zgodovine, Shabaka pa predstavnik (težko rečemo nadaljevalec) tiste smeri v muziciranju na britanskih tleh, ki je ohranjala posebnosti in odlike afriških godb, popularnih form, pritajene plesne neposrednosti, njihovih poskusov miksanja in nadgrajevanja. Bila sta spodobna nastopa, a nobeden ni bil še čisto »tam«. A takšne skupine in godbe hudo pogrešamo, saj so premoščale različne glasbene svetove, podobno kot svoje dni južnoafriški glasbeniki v eksilu.  

Sklenimo z najstarejšimi, zaslužnimi glasbeniki iz enega najbolj vznemirljivih obdobij iz zgodovine jazza in najmlajšim z izbrano bando. Osrednji festivalski nastop je bil namenjen Archieju Sheppu, tenor saksofonistu posebnega, še vedno takoj razpoznavnega bluesovskega mogočnega jeka, in ne najbolj posrečeno zbrani spremljevalni skupini z drugim veteranom, basistom Reggiejem Workmanom, ki je kot glasbenik ter dolgoletni pedagog, res pravi mentor številnim slovenskim glasbenikom v New Yorku prejel priznanje od organizatorja festivala, kar je bila lepa gesta. Sheppov nastop je bil najboljši med vsemi, kar sem jih videl (štiri zelo povprečnih koncertov v zanj burnih osemdesetih letih). Stik iz prve roke, ne toliko s Coltranovim duhom, marveč s še vedno izzivalnim načinom skladanja ter masivnih valov in emocionalne podstati iz časov znamenitega in prelomnega albuma Fire Music, je bil čudovita zgodovinska reminiscenca, a tudi grenak opomin, da je Shepp v primerjavi z nekaterimi drugimi sovrstniki podobne častitljive starosti ustvarjalno zastal. Po drugi strani pa si postavimo tole vprašanje: koliko saksofonistov takoj prepoznate po njihovem osebnem zvenu, načinu ekspresivnega fraziranja? Shepp je zagotovo med njimi, med redkimi. 

Kaj na koncu o vsem tem pove dislocirani koncert festivala na petek ob petih popoldan v polnem Klubu Gromka v soprodukciji Defonije in Cankarjevega doma? Za začetek to, da je včasih treba pravi bend postaviti v primeren plac, ohraniti pri življenju možnost, da se festival s povorko pomudi in zadiha še kje drugje. Newyorško bando CP Unit so tvorili vodja, omenjeni saksofonist Chris Pitsiokos (CP), električni kitarist Brandon Seabrook, električni basist Tim Dahl in bobnar Jason Nazary. Jazz in vse, kar leze okrog njega in se obregne vanj, še zmerom rabi demonstracijo špila z izžemanjem na polno, trosenjem in kanaliziranjem presežne energije v brihtno komponiranje za impro-hardcore bend, ki je precizen, brutalen, duhovito odbit, bogatih zvočnih nians in naglasov, tudi hipno meditativen, ko je treba, širokega zamaha in jedkih rešitev, ki so pričakovano alogične. Člani CP Unit benda imajo dolgo kilometrino, celo sam CP jo ima v obilju glede na osupljivo mladost, kar bend ponuja, pa je poantirana korekcija v robnih novih muzikah. Izziv sicer ni od včeraj, a skladati za disciplinirano razuzdani in hrupni rock bend improvizatorjev je še zmerom ena od težjih, a nespodobno užitkarskih nalog v glasbenem svetu preštevilnih železnih konvencij.

Z letošnjim jazz festivalom v Ljubljani se je z nepričakovano najavo in javno zahvalo za sodelovanje predzadnji večer sklenilo sedemletno sodelovanje umetniškega sovodje festivala Pedra Coste s festivalom. Bilo je najdaljše med vsemi dosedanjimi umetniškimi vodji, ki so prihajali od zunaj, ne iz Cankarjevega doma. Obema sestavljavcema, Costi in Bogdanu Benigarju, je bilo ves čas v oporo in tudi kot blažilec specifičnih lokalnih interesov dejstvo, da je današnji svet novega jazza in improviziranih godb policentričen, z ogromno dogajanja po Evropi. Pomagalo jima je tudi to, da se je v zadnjem desetletju pretežno prek šolanja v tujini formirala nova generacija domačih neodvisnih jazzistov in improvizatorjev, skladateljev improvizatorjev, ki muzicirajo doma in v tujini onstran tradicionalnega institucionalnega glasbenega ustroja v domačiji. Zaradi njihove prizadevnosti, zorenja, mentorstva, muziciranja in kreativnih doneskov – tudi na letošnjem festivalu – je mogoče reči, da smo zraven v glasbenem svetu, ki se je vedno lahko postavljal s tem, da je svet glasbenih presenečenj. Čeprav to samo po sebi ne jamči ničesar. Še zlasti ne tukaj in zdaj.