Duh Toma Joada na 78 obratov

Nekaj besed o konceptualnem albumu in gospodarski krizi

Aprila 1940 je v studio založbe RCA Victor v newjerseyjevskem Camdenu prišel Woodrow Wilson Guthrie. Vrnil se je maja taistega leta in pri RCA so izdali dvanajst njegovih posnetkov, zapakiranih v dva »albuma«, vsak je premogel tri plošče na 78 obratov. Zbirki, poimenovani Dust Bowl Ballads, sta po mnenju nekaterih poznavalcev prvi zbirki popularne glasbe »s konceptom«. Guthrie je v pesmih namreč potrkal na vrata zgodovine in poslušalce opomnil na ne tako davne čase poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let, čase iz Steinbeckovih Sadov jeze, ko je svetovna gospodarska kriza desetkala relativno udobje in blaginjo dvajsetih let, »divjih dvajsetih«, kot so jih imenovali. ZDA so se tam med leti 1921–29 povzpele na sam vrh svetovnega gospodarstva, četudi zgolj na videz: razcvetel se je jazz, kljub prohibiciji se je na veliko popivalo in uganjalo druge vrste nepridipravščin, to so bila leta razmaha mafije in gangsterjev, nasploh je bilo vse videti imenitno, posebej po prvi dvajsetletki 20. stoletja, zaznamovani z vojno. V ozadju pa revščina in nezadovoljstvo. V Evropi je bilo tudi na videz nekolikanj manj bleščeče: v tridesetih je bil že na pohodu in tronu nacionalistični pogrom. Leta 1940, ko je izšla Guthriejeva zbirka, so bile tik pred novim vojnim pogromom tudi ZDA.

Guthrie je v svojih pesmih, ki jih je posnel na omenjenih dveh snemanjih leta 1940, odpiral boleče rane ameriške realnosti. Občinstvo je iz teh pesmi naredilo komercialno najuspešnejši Guthriejev glasbeni projekt, kar je posebej zanimivo – pesmi, postavljene na temelje ljudskih melodij in s skrbno izdelanimi besedili, niso bile nekaj, kar bi prišlo prav ob likanju ali pospravljanju stanovanja, so bile pa nekaj, s čimer se je marsikdo lahko poistovetil. Opiranje na literarna ozadja Steinbecka v pesmih, kot je Tom Joad, ki je bila zaradi dolžine razdeljena na dve strani plošče (dve pesmi, Pretty Boy Floyd in Dust Bowl Blues, zaradi dolžine sploh nista bili uvrščeni, izšli sta pozneje na LP različici), pa zgodbe, kot so I Ain't Got No Home, Dust Bowl Refugee, Vigilante Man in podobne, so bile pevne, to je treba priznati, a po drugi strani bolj kot za družinsko poslušanje primerne za literarne večere. Snidenje literature in glasbe v njih naredi zbirko Dust Bowl Ballads za več kot zgolj »koncept«, toda bržčas za eno temeljnih popularnoglasbenih del predvojne Amerike, na vrata katere že trka Pearl Harbor, vendar hkrati niti pomotoma še niso zaprta vsa vprašanja iz časa gospodarske krize. Roosevelt jo je sicer zakrpal s slavnim New Dealom, obenem pa, zaradi uravnilovke upanja v dobro prihodnost, prepovedal pesmi, kot sta denimo Brother, Can You Spare A Dime (Rudy Vallee, Bing Crosby) in No Depression In Heaven (Carter Family); vsaj prva je slejkoprej osrednja himna obdobja, o katerem zgodovinske knjige pišejo kot o »great depression«.

@http://www.youtube.com/watch?v=WKWGAGPy_kw@

Skočimo petinpetdeset let naprej, v leto 1995, ko je tik pred koncem leta na prodajne police prišla plošča The Ghost Of Tom Joad. Na njej je Bruce Springsteen obudil duha Steinbeckovega Joada in ga postavil v obe obdobji: obdobji prve gospodarske krize in v čas sredine devetdesetih, ko se je po ameriških časopisih precej pisalo o problemih priseljencev na zahodni meji. Springsteen je preurejeno Guthriejevo folkovsko zgodbo, vzeto iz Steinbecka, postavil v sodobni čas in jo umestil nekam med veliko preseljevanje v tridesetih, Becketta in »ulice Philadelphie«, po katerih se je sprehajal dve leti poprej. Njegov koncept je, če ga jemljemo kot podaljšek albuma Nebraska, ki ga je izdal leta 1982, združil vse vidike ameriške nečimrnosti in bede prejšnjih in »zdanjih časov« (po Prešernu) in ga nadgradil z baladami, ki segajo vse od »beckettovskega« momenta (»čakajoč Joada« v naslovni pesmi) do osebnih stisk protagonistov v pesmih, kot so Sinaloa Cowboys, The New Timer, Straight Time, Highway 29 … Pomislek, da je to »preživeta forma«, bi komercialno sicer zdržal, album se ni dobro prodajal, ostaja pa ena najpomembnejših »vesti« devetdesetih, tik po prvi zalivski vojni, ko se je svet spet začel nekoliko sproščati, ne vedoč, da ga za vogalom čaka nov pogrom (od leta 2001 do nove gospodarske krize v letu 2008).

Zgodovina se ponavlja; četudi nova gospodarska kriza po vzoru prejšnjih časov še ni neposredno rezultirala v novi svetovni vojni, je težko reči, da se ta že ne dogaja, in to na več frontah: vprašanje Bližnjega Vzhoda še niti približno ni rešeno, v Evropi hodi valuta po zelo majavi vrvi, bančni sistem propada skupaj s sistemom vrednot, razosebljajo nas elektronski »gadgeti«. V tem kontekstu lahko seveda najdemo cel kup plošč novejšega časa, denimo zadnjih desetih let, ki s svojim konceptom nakazujejo zeitgeist krize, take ali drugačne. Med drugimi je tu večplastni Dylanov album Modern Times (2006), Springsteenov Magic (2007) in očitno predvsem prihajajoči album Wrecking Ball s, kot zdaj kaže, osrednjo temo »breach of trust«, kar zadeva vodstvo ZDA, pa zadnji trije albumi Johna Mellencampa, gverilski Living With War Neila Younga (2006) in še kaj bi se našlo. Bržčas najbolj zanimiv in v zeitgeist posegajoč pa je konceptualni album Loudona Wainwrighta III.; ta je že v začetku osemdesetih opozarjal na »hard times on the planet«, leta 2010 pa izdal Ten Songs For The New Depression. Njegovo ploščo zlahka postavimo ob bok Guthriejevim posnetkom iz leta 1940. Joadovski »duh« je posodobil z avtentičnim strahom sodobne krizne dobe; plošča je izšla na vrhuncu prvega vala nove krize, na njej pa so se znašle včasih že prav boleče pretresljive podobe »sodobne« Amerike (in seveda sveta): Times Is Hard, House, The Panic Is On, Cash For Clunkers so pesmi, ki trčijo tako ob splošna kot ob intimna vprašanja sveta in odnosov v gospodarski krizi. Wainwright je posodobil celo pesmico iz obdobja prve krize, On To Victory, Mr. Roosevelt (1933), in jo posvetil Obami … z obligatornim wainwrightovskim pomislekom.

Leonard Cohen je že leta 1992 na svoji precej preroški plošči The Future, ki vsekakor spada na zgornji spisek, v pesmi Anthem lepo povzel splošno občutje sveta, ki se ni pravzaprav od pamtiveka prav nič spremenilo, le ljudje se menjajo (ali pa tudi ne). Zapisal je: Ne morem teči več / z brezglavo množico, / vtem ko morilci na oblasti / na ves glas molijo. // A zdaj, a zdaj se v meni / nevihte zbirajo – / preklel jih bom v oči. Zdi se, da je povedal dovolj.