27.02.2019
Dva koncerta sodobne glasbe v 1. Tednu sodobne glasbe Akademije za glasbo v Ljubljani
V sklopu praznovanja dveh pomembnih jubilejev, 100-letnice Univerze v Ljubljani in 80-letnice Akademije za glasbo v Ljubljani, smo dobili Teden sodobne glasbe, ki ga je pripravila Katedra oz. Studio za novo glasbo v okviru Akademije za glasbo.
V sklopu praznovanja dveh pomembnih jubilejev, 100-letnice Univerze v Ljubljani in 80-letnice Akademije za glasbo v Ljubljani, smo dobili Teden sodobne glasbe, ki ga je pripravila Katedra oz. Studio za novo glasbo v okviru Akademije za glasbo. Ob najavi so nas prevzemala precej nasprotujoča si čustva. Najprej veselje, da se začenja dejavnost, s katero se bo okrepilo zavedanje o pomenu sodobne glasbene ustvarjalnosti in odprlo nov prostor za njeno izvajanje. Na drugi strani pa strah, saj podobne koledarske markacije običajno pomenijo, da je med deklariranim družbenim konsenzom o pomenu neke dejavnosti ali ideje ter njenim dejanskim položajem v vsakdanji stvarnosti tolikšen razkorak, da moramo ustvariti nekakšen časovni rezervat, v katerem lahko za kratek čas ustrežemo ideološkemu postulatu, potem pa se zopet brezbrižno prepustimo rutini povsem drugačne vsakdanjosti. Nevarno bi bilo, če bi Teden sodobne glasbe postal umetnostna vzporednica dneva žena, valentinovega ali Prešernovega dne.
Oba koncerta komornih skladb v okviru 1. Tedna sodobne glasbe Akademije za glasbo v Ljubljani sta torej postavila visoke standarde. Ne samo akademija, tudi širša slovenska javnost je s tem dogodkom, ki ga je vsebinsko odlično zasnoval in organizacijsko vodil izr. prof. Luka Juhart, dobila novo žarišče ustvarjalnega in poustvarjalnega soočanja s sodobno glasbo. Le želimo si lahko, da bo organizatorjem uspelo ohranjati tako visoko raven tudi v naslednjih letih.
V sklopu tedna sta bila organizirana dva koncerta, ki tvorita nekakšen diptih. Prvi, ki je bil naslovljen Profesorji igrajo študente, je prinesel dela skladateljskih alumnov Akademije za glasbo v izvedbi učiteljev Akademije za glasbo. Naslov je bil malo zavajajoč, saj razmerje profesor–študent nekako sugerira generacijski razkorak med starejšim, bolj izkušenim (profesor) in mlajšim, umetniško oblikujočim se akademikom (študentom). Na sporedu pa so bila predvsem dela starejše in srednje generacije skladateljev, ki bi bili lahko v večini primerov starši ali stari starši izvajalcev. Morda se je tako zamudila priložnost, da bi v sklop izvedb umestili najboljša dela trenutno še študirajočih mladih komponistov.
A zaradi tega ni bil spored nič manj zanimiv in kvaliteten. Večer je uvedel ciklus skladb Prelivi za glas in klavir, ki ga je na besedila Milana Dekleve ustvaril Jakob Jež. Mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst je skladbe predstavila z izrednim posluhom za prepletanje izraznih plasti Ježevih partitur. Ob odlični dikciji je zmogla podati subtilno paleto izraznega razpona pevskega parta, ki sega od govora do izrazno napetih zvočnih vrhuncev. V pianistu Tadeju Podobniku je našla v vsakem pogledu kongenialnega sopotnika.
Tantadrujeve želje Alda Kumarja so nas popeljale v drugačen svet. Zvočni mikrokozmos skladbe za solo flavto, ki ne ponuja kakšnih izjemnih barvnih in dinamičnih možnosti, je odstiral Cveto Kobal, ki je, kot se je zdelo, poskušal ustvariti predvsem interpretacijsko nevtralni prostor za razmah Kumarjevega glasbenega tkiva. Nasprotje te skladbe so bili Odsevi za trobento in klavir Nine Šenk, ki so široko razmahnili meje konvencionalne zvočnosti obeh inštrumentov. Franc Kosem (trobenta) in Miha Haas (klavir) sta imela dovolj možnosti in volje za pretanjeno oblikovanje zvočnih ravnin in efektov, ki ovijajo modernistične strukture izvajane skladbe.
Eden od viškov sporeda je bila skladba Geode za tolkala in klavir Janeza Matičiča. Skoraj težko predstavljivo bogastvo tolkalskih zvokov je prispeval Simon Klavžar, ki se je izkazal z izjemno virtuoznostjo in občudovanja vredno predanostjo skladateljevi intenci. V senci njegove izvrstnosti je ostal prispevek pianistke Beate Ilone Barcza, ki se nekako ni mogla povsem sprijazniti s klavirjem v vlogi melodičnega tolkala.
Drugi del sporeda je uvedla skladba Gratis 0–6, eno najzgodnejših del Larise Vrhunc. V tenkočutni izvedbi tria, v katerem so bili Jože Kotar (klarinet), Matej Zupan (flavta) in Zoran Marković (kontrabas), je oživelo zahtevno delo mojstrice pretanjeno oblikovanih zvočnih barv, ki se v velikem razponu in s fino gradacijo pnejo od zemeljske surovosti kontrabasovega nizkega registra do prosojne zračnosti flavte. Izvajalska odličnost je zaznamovala tudi izvedbo skladbe Jezero Nenada Firšta. Violistka Maja Rome je z virtuozno zanesljivostjo in polnim, toplim in očarljivim tonom svojega inštrumenta pričarala vse zvočne zanimivosti in lepote, ki jih je v skladbo položil mojster godalnega zvoka.
Še en vrh sporeda je bil nastop flavtistke Mateje Bajt, ki je izvedla ciklus skladb Od blizu in daleč – 7 podob za kljunaste flavte in asistenta Lojzeta Lebiča. Za našo pozornost so na eni strani tekmovale pretanjene melodične in ritmične strukture Lebičevih skladb, na drugi strani pa osupljivo bogata zvočnost kljunastih flavt, ki je idealna zvočna posoda skladb, vsebinsko razpetih med mističnim in naravnim svetom. Ta druga stran je nemalokrat zmagovala, nenazadnje zaradi izjemne izvedbe Mateje Bajt in njenega presenetljivo univerzalno uporabnega asistenta Simona Klavžarja.
Zvočni vrh večera je bila izvedba skladbe Saxophonia Primoža Ramovša. Opulentna zvočnost kvarteta saksofonov, ki so ga sestavljali Miha Rogina, Jan Gričar, Matjaž Drevenšek in Dejan Prešiček, je kar malo zasenčila pretežno filigranske zvočne skulpture predhodnega sporeda. Vrhunski nastop zasedbe je znova opozoril na to, kako raznolike izrazne možnosti ponuja saksofon v različnih sestavih in kako visoko izvajalsko raven je slovenska saksofonistika dosegla v zadnjih letih.
Drugi koncert je nosil komplementarni naslov Študenti igrajo profesorje. Na njem so se zvrstila dela učiteljev kompozicijskih predmetov v izvedbi študentov Akademije za glasbo. Spored so uvedli Trije preludiji za sopran in klavir Davida Vebra. Sopranistka Polona Plaznik se je izkazala z interpretacijsko domišljeno in glasovno prepričljivo izvedbo, ki pa jo je žal nekoliko skalila zabrisana dikcija besedila. Klavirski part je suvereno prispevala Vita Kovše.
V drugi točki večera je pianistka Lucija Prijatelj predstavila Prebujenje Dušana Bavdka. V njeni interpretaciji je pred poslušalci oživelo vse motivično bogastvo in formalna uravnoteženost kompozicije. Nasprotje Bavdkove skladbe je bil Interfret Vita Žuraja. Kitaristka Jana Fridau je skladbo, ki predvideva obilico razširjenih in inovativnih tehnik igranja na inštrument, izvedla izjemno virtuozno ter dosegla raven, ko se tehnični problemi razblinijo in se glasbena izvedba prelije v čisti estetski užitek. Prvi del sporeda se je zaključil z nastopom kvarteta pozavn, v katerem igrajo Marin Cvitanović, Tine Plahutnik, Nikola Kropek in Matic Kovač, ki so predstavili Capriccios Uroša Rojka. Pri koordinaciji izvedbe jim je pomagala dirigentka Ana Erčulj. Izvajalci so se pri izvedbi zvočno kompleksnega dela v vseh parametrih glasbenega oblikovanja izkazali z disciplinirano ansambelsko igro.
Drugi del sporeda je uvedla nekoliko dostopnejša, na prvine lahke glasbene muze oprta skladba Suita za violino in klavir Jake Puciharja, ki sta jo doživeto odigrala Tim Skalar Demšar (violina) in Klemen Kocjančič (klavir). Podobno prepričljiv je bil Domen Koren (saksofon), ki je s pianistko Sae Lee izvedel Momentum II Mateja Bonina. V skladbi Frfot za kontrabas Urške Pompe nas je Gašper Livk s prostodušno samoumevnostjo zopet popeljal v območje odkrivanja novih zvočnih možnosti inštrumenta. Spored so zaključile Tri etude za dve marimbi Petra Šavlija. Oba tolkalca, Luka Poljanec in Jan Čibej, sta navdušila z izjemno natančnostjo in zvočno diferencirano izvedbo.
Oba koncerta komornih skladb v okviru 1. Tedna sodobne glasbe Akademije za glasbo v Ljubljani sta torej postavila visoke standarde. Ne samo akademija, tudi širša slovenska javnost je s tem dogodkom, ki ga je vsebinsko odlično zasnoval in organizacijsko vodil izr. prof. Luka Juhart, dobila novo žarišče ustvarjalnega in poustvarjalnega soočanja s sodobno glasbo. Le želimo si lahko, da bo organizatorjem uspelo ohranjati tako visoko raven tudi v naslednjih letih. Predvsem pa bi si želeli, da postane Teden sodobne glasbe zgolj višek sicer širše v pedagoški proces in glasbeno življenje organsko vraščene potrebe po ustvarjanju in poslušanju sodobne glasbe.